|
Portal o astronavtiki in astronomiji
•
Centralno
Vesolje od leta 1997 |
|
Vesoljska potovanja v
prihodnosti
•
Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF |
Kako so Zelenci prišli na luno Mojca Zupančič, OŠ Preska, 8. razred
»10...9...8...7...5...6...4...3...2...1...ZDAJ!!!!« so
družno vpili prebivalci majhne vase Zelena na Črnem. Raketa pa se niti zganila.
»Pa kaj je zdaj to?!« je jezen zavpil dr. Vilibald. »Videti je, da imamo tukaj
problem,« je rekel župan vasi. »Upajmo, da se je tudi Ravncem kaj podobnega
pripetilo, drugače se bomo osmešili!« Vaščani so se razočarani vrnili v svoje
hiše, slavnostno pojedino pa so jezni zmetali prašičem.
A zvezde jim niso bile naklonjene. Naslednji dan so bili
časopisi polni naslovov: Raketa Zelencev ni vzletela in Uspeša izstrelitev
rakete vasi Ravno na Goratem. Zelenci so bili tisti dan rdeči v glavo, najbolj
pa je bil seveda dr. Vilibald, ki je bil glavni šef pri raketi. Vaščan Jože je
cel dan preživel pri kravah. Njegovo ženo Ljudmilo bi že pošteno skrbelo, vendar
si ni belila glave – jezen je zaradi neuspeha rakete. Pozno proti večeru pa so v
vas Zelena na Črnem prišli Ravnci in glasno vpili: »Ho ho ho, prijateljčki,
pridite k nam na gostijo! Šnopc, zaseka, potica!« a na njihovo vpitje se ni
nihče odzval. Jože se je le namestil na kavč in prižgal televizijo. Ker je bilo
še prezgodaj za Maria, je gledal dnevnik. Seveda tudi tam niso pozabili omeniti
incidenta z raketami. Jože je besen vrgel daljinec v televizijo in šel kidat
gnoj iz svinjaka.
Zjutraj je imel župan posvet s pomembnimi Zelenci. »Raketa je
bila narejena brezhibno, tu je morala biti sabotaža,« je imel povedati dr.
Vilibald. »Gotovo so imeli prste vmes Ravnci,« je dodal župan. »Od nekdaj so nam
zavidali naše debele hruške in obilne pujse. Torej se jim moramo maščevati za ta
neljubi dogodek. Možje, razmišljajte!« Poglobili so se v misli. »Že vem!
Izzovimo Ravnce na novo tekmovanje! Sestavili bomo novo, boljšo raketo in
tekmovali, čigava bo prej prišla na luno!« je Jože ves navdušen pripovedoval
Zelencem. Dr. Vilibald in župan sta se spogledala. »Seveda! Pokličite može,
naredite načrt, zberite denar!«
Župan se je z županom Ravncem dobil pod zelensko hruško, kjer
sta se menila o tekmovanju. Izziv je bil sprejet in dr. Vilibald je naslednje
dneve neutrudno delal na novem načrtu. Zbiral je delavce, dinarje in na kosovnem
odpadu iskal kose za novo raketo. Vmes je prigrizoval dobre zelenske hruške, ki
so se imenovale Zelenke. Vaščani so mu pomagali po svojih najboljših močeh.
Nosili so mu novih hrušk in občasno tudi svinjskih klobas. Staro raketo so
razstavili in uporabili nekatere dele za novo. Začeli so graditi, kdaj pa kdaj
pa so si drznili pokukati tudi k Ravncem in pasli firbca na njihovi raketi. Ko
se je firbec napasel, so odšli.
Pred dvema mesecema, ko so bile zelenske hruške v največjem
cvetju, sta župan Zelencev in dr. Vilibald sedela v vrsti pri vaškem brivcu. Ker
sta si o sadju in vzgoji pujsov povedala že vse, sta v roke vzela časopise, ki
jih je brivec imel redno na zalogi. »Poglej, poglej, v svetu se spet godejo
novosti: Američani stopili na Mars, Rusi naselili Venero, Japonci odkrili
dvanajsti planet. Tudi mi moramo biti v koraku s časom. Naredimo še mi raketo!«
je resno dejal župan. »To pa, to pa! Že vem, kaj ko bi izzvali Ravnce,« je
predlagal dr. Vilibald. »Lahko tekmujemo, kdo bo naredil boljšo raketo in čigava
bo dlje letela!« Ravno takrat pa je bil župan na vrsti pri brivcu in končati sta
morala pogovor.
Ravnci so se strinjali s tekmovanjem in obe vasi sta gradili
raketo. Čez dva meseca so naenkrat izstrelili svoji raketi. Ravnci so jo poslali
v vesolje na krajši izlet, Zelenci pa, no, raketa Zelencev pa ni niti vzletela,
kaj šele odpotovala v vesolje.
Tudi v novem izzivu sta obe vasi gradili raketo. Tokrat so jo
Zelenci gradili natančnejše in počasneje. »Da mi boste gradili natančno in brez
škart robe!« se je na uboge delavce drl dr. Vilibald. Bil je čisto na koncu z
živci, saj je več tednov načrtoval gradnjo rakete.
Bližal se je dan izstrelitve. Zelenške ženske so pridno
pripravljale jedačo za ta prav poseben dan. Delavci so popravljali zadnje
detajle na raketi. Posadka, ki je bila določena za popotovanje na luno, se je
fizično in psihično pripravljala. Tudi Ravnci so delali s polno paro. Odločeni
so bili, da bodo prvi stopili na luno in tam postavili svojo zastavo. Na dan
izstrelitve je bilo v vaseh še bolj burno. Postavljali so šotore, loščili
raketo, žene so se poslavljale od svojih mož, glasbeniki so vadili koračnice,
otroci so se podili med ljudmi – zrak je bil poln napetosti. »Danes smo se
zbrali, da operemo čast vasi Zelena na Črnem. Z raketo bodo namreč odpotovali
najuglednejši možje naše vasi. Pred Ravnci bodo stopili na luno in tam postavili
našo zastavo! Zapojmo zdaj našim vrlim možem himno!« je zvečer na izstrelitvi
glasno oznanil župan Zelencev. Ubrano so zapeli nekaj verzov, potem pa so se
nestrpno obrnili k raketi. V večernem soncu je bila videti prav veličastna.
Zapele so fanfare in skozi množico ljudi so stopili pomembni možje vasi Zelena
na Črnem. Med njimi sta bila tudi dr. Vilibald in Jože. Zahvalili so se županu
za lepe besede, potem pa so se napotili proti raketi. Splezali so do vrat
rakete, jih odprli in vstopili. Glasno so se poslovili od vaščanov. Župan je
slovesno oznanil: »Zdaj bomo začeli odštevati. Prosim može, naj se namestijo na
svoja mesta!«. Tisti, ki so bili zadolženi za vzlet rakete, so odšli v posebno
hišico blizu rakete. Ostala publika pa je začela glasno odštevati:
»10...9...8...7...6...5...4...3...2...1...ZDAJ!!!« BUUUUM!! Okoli rakete se je
ustvaril velik oblak dima in zavil vase celotno vas Zelena na Črnem. Ko se je
razkadil, so vaščani lahko videli dve raketi, ki sta hitro leteli proti nebu –
tudi Ravnci so istočasno izstrelili svojo.
V raketi Zelencev je bilo pestro. Možje so se prestavljali,
merili hitrost, vzpostavili povezavo z radijskim sprejemnikom in oddajnikom,
pripravljali večerjo...razen poveljnika rakete, Avgusta, ki je samo bral Lady in
opazoval druge pri delu. »Večerja je na mizi, gospod poveljnik,« se je oglasil
Jože, ki je bil raketni kuhar. Za večerjo so imeli golaž in vampe, za priboljšek
pa še poln pehar debelih hrušk. Po večerji je pilot Stanko še preveril smer in
hitrost letenja, nato pa vklopil avtomatskega pilota in legel k počitku.
Naslednji dan je vse potekalo približno podobno: možje so
pilotirali, kuhali, prali perilo...poveljnik pa je bral Lady. »Gospod poveljnik,
imam strašno novico!« je k njemu prišel tarnat Jože. »Hrušk nam je zmanjkalo!«
»Pa nimamo nobene rezervne zaloge? Niti suhih hrušk ne? To je pa katastrofa,« je
zajavkal poveljnik. »Ampak ne smemo se vdati! Ravnce moramo premagati, tudi če
gre za hruške!« »Tako je, gospod poveljnik!« mu je pritrdila posadka. Zvečer pa
je pilot Stanko zaklical: »Pridite vsi sem! Poglejte, kako je luna blizu!«
Ostali so se mu približali in bili so zadovoljni, kako blizu so že luni. »Vidiš
raketo Ravncev?« je Stanka vprašal Jože. »Hehe, nikjer jih ni. Gotovo so tri
tisoč kilometrov za nami,« je veselo odvrnil Stanko. »Sploh pa je vseeno, koliko
so za nami, mi bomo jutri že na luni!« Prijetno razburjeni so možje pojedli
večerjo, potem pa se odpravili spat. Še dolgo niso mogli zaspati ob misli na
pristanek.
Veliki dan je bil tu. Jože si je zjutraj veselo žvižgal v
kuhinju, medtem ko je pripravljal klobaso z jajci. Po zajtrku pa so se vsi
nagnetli v sobi za pilotiranje in opazovali obličje lune, ki je bilo prav
veličastno. »Pristali bomo čez 13 minut,« je slovesno oznanil pilot Stanko. Dr.
Vilibald je še likal vesoljske obleke, da bi bile čim lepše ob prihodu na luno.
»Pazite!« BUM! Raketa je trdo pristala na tleh. Možje so obnemeli in nastala je
tišina. Čez nekaj trenutkov pa je Jože pogledal skozi okna rakete in vzkliknil:
»Poglejte to! Na luni smo! Saj zgleda kot v risankah!« Ostali so pogledali skozi
okna, Jože pa je že tekel po svoj skafander. »Jaz grem ven!« je zavpil in si
nadel skafander. No, nadel ni dober izraz. Pravzaprav se je vanj stlačil, in to
z veliko težavo. »Pa se ni tole skrčilo v pranju?« se je vprašal. »No, kakorkoli
že, jaz grem ven,« je še rekel, potem pa šel k vratom rakete in jih odprl.
Zavel je svež veter, ptički so zapeli in v zraku je dišalo po
pomladi...ne, saj se hecam. V resnici se je Jožetu odprl čudovit razgled:
kraterji, kraterji, kraterji...no, odprl se mu je razgled, ki je bil vsekakor
vreden tesnega skafandra. Jožeta je zamikala ta skrivnostna pokrajina in počasi
se je spustil po lestvi, ki je vodila do tal. Zadnje tri kline pa je kar
preskočil in lahkotno skočil na tla. Od te lahkotnosti je kar zavriskal. Ostali
člani posadke so pritekli do vhodnih vrat v raketo in zagledali Jožeta, ki je
veselo skakljal po luninih tleh in si prepeval. Hitro so si še oni nadeli
vesoljske obleke in se mu pridružili. Po nekaj minutnem veseljačenju pa je
poveljnik strogo rekel: »Šalo na stran gospodje! Sedaj moramo najti ameriško
zastavo in kraj, kjer je tisti Lance Armstrong prvič stopil na luno. Z Ravnci
smo se namreč zmenili, da tja postavimo svojo zastavo.«
Po dolgem iskanju so končno našli tisto, kar so iskali. Še
vedno so lahko videli raketo, tako da ni bilo panike. Na srečo ni bilo ne duha
ne sluha o Ravncih. »No, kje je zdaj zastava? In fotoaparat tudi rabimo, da bomo
posneli dokaz,« je naročil poveljnik. V roke so mu potisnili zastavo, Franclj pa
je vzel fotoaparat in zaklical: »Možje, postavite zastavo, nato se postavite za
fotografiranje!« Poveljnik je zapičil v lunina tla zelenško zastavo, ki jo je
krasil zelen grb s prašičkom, ki je imel v gobcu hruško. »Ampak še vedno nekaj
ni v redu,« je dejal poveljnik. Iz tal je izpulil ameriško zastavo in vzkliknil:
»Tako! Zdaj je bolje. Zdaj nas lahko slikaš.« Franclj se je malo premaknil, da
je vse ujel v objektiv fotoaparata in zaklical: »Zavpijte sir!« in slikal.
Vas Zelena na Črnem je bila še dolgo hvaljena zaradi tako
uspešne poti na luno. S predsednikom države so se sestali najuglednejši možje in
dobili medalje Za hrabrost in pogum. Ravnci, ki so sicer pristali na luni,a
prepozno, so bili ljubosumni in niso hoteli govoriti z njimi. Najbolj črno pa je
gledal ameriški predsednik, ki z zelenškim županom še dolgo ni hotel govoriti.
|
|