Piše Simon
Zajc, Centralno Vesolje
Objavljeno: 11.07.2002 ob 11:15 |
[Rev:0]
|
Življenje na
vesoljski postaji ni več nepredstavljiva pustolovščina, saj ga
lahko iz prve roke spoznamo kar v slovenskem jeziku. Pred
nekaj dnevi mi je kolega, s katerim sva pred tremi leti
obiskala ruski kozmodrom Bajkonur v Kazahstanu, namreč
sporočil presenetljivo vest: pred kratkim je v založbi
Družina
izšla slovenska izdaja knjige ameriškega astronavta in
kozmonavta
Jerryja Linengerja V vesolju (Off the Planet). Da
je ta edinstvena knjiga na našem trgu in prevedena tudi v
slovenščino, seveda ni naključje. Tako kot morda bolj poznani
astronavt Ronald Sega (Šega), ima tudi Jerry Linenger slovenske
korenine. V knjigi opisuje pet težkih mesecev, ki jih je
preživel na ruski
vesoljski postaji Mir. Ne kadarkoli, ampak ravno v letu
1997, ko se je, takrat 11 let stare vesoljske postaje, držala največja smola: požar,
uhajanje hladilne tekočine, skorajšnje trčenje s tovorno
vesoljsko ladjo. Z dovoljenjem gospoda Francija Petriča je
spodaj objavljen del njegovega pogovora z vesoljcem
Linengerjem, ki je nastal ob izidu knjige V vesolju.
V vesolju
je bilo kar nekaj preizkušenj. Kaj je bilo najtežje? Morda
osamljenost ali kaj drugega?
Osamljenost. A to, da sem bil tako daleč od drugih ljudi, me
je bolj kot karkoli utrdilo v zavesti, kako neprecenljiv
zaklad je družina, pa prijatelji, kolegi. To mi je zdaj vedno
zelo živo pred očmi.
Večkrat ste dobesedno gledali smrti v obraz (npr. takrat,
ko je prišlo do požara). V knjigi pravite, da ste v soočenju z
lastno umrljivostjo spoznali stvari o človekovi naravi, ki jih
drugače ne bi. Kako gledate na te trenutke danes? Je smrt
konec ali začetek?
Kadar sem se soočal s smrtjo, sem jo sprejemal z mislijo, da
je to pač nekaj neizbežnega za vsakogar izmed nas. Prej ali
slej izdihnemo in odidemo v novo življenje. Smrt bi nekako
sprejel, najhuje pa bi mi bilo, če bi za sabo zapustil premalo
za vse tiste, ki jih ljubim. Zato sem moral napisati Johnu
[sinu, op.ur.], kako zelo ga imam rad. Moj nasvet bi bil, naj
vsakdo ureja svoje življenje tako, da ga ne bo nikdar strah
ali sram pokazati svojim dragim, koliko mu pomenijo in kako
rad jih ima.
V vesolju ste se najbolj posvečali raziskovanju površja
Zemlje. Ali ste ob pogledu na košček Evrope ob Alpah in
Jadranskem morju pomislili na staro mamo in starega očeta?
Slovenija je neverjetno lepa dežela, pa naj bo iz vesolja ali
z Zemlje. Modrina Jadranskega morja in s snegom pokrite Alpe -
kak čudovit pogled! Ko sem letel prek Slovenije, sem pogosto
razmišljal: tu so moje korenine, moj posebni kotiček na svetu!
Upam, da se Slovenci zavedajo, s kakimi lepotami so
obdarovani.
Brez pisnega dovoljenja avtorja je vsebino te strani
(besedilo, slike,...) prepovedano uporabljati ali posredovati drugam.
Preberite tudi:
Oglejte si tudi:
|