Piše Simon Zajc
Objavljeno: 18.04.2007 ob 09:30

Prof. dr. Fran Dominko
(1903-1987)

Letos poteka 20 let od smrti prof. Frana Dominka. Prvi je dvignil slovensko astronomijo iz provincialnosti in poljudnosti na visoko strokovno raven, na univerzitetna tla. Postavil je Astronomsko-geofizikalni observatorij (AGO), vpeljal astronomijo kot predmet na ljubljanski univerzi, vzgojil visoko izobražene slovenske astronome, ki uspešno delujejo, učijo, raziskujejo in posredujejo astronomske vsebine mlajšim generacijam itn.
  Fran Dominko se je rodil leta 1903 v Vodnjanu pri Pulju, maturiral v Gorici, diplomiral in doktoriral iz fizike pa v Bologni (1929). Po treh asistentskih letih na astronomskem inštitutu v Bologni se je zaradi fašističnega pritiska na zavedne Slovence umaknil na Astronomski observatorij v Beograd. Tam je delal v Službi točnega časa in sodeloval pri različnih računskih projektih.
  Prof. Anton Peterlin ga je leta 1948 povabil na mesto izrednega profesorja na novo ustanovljeni Katedri za astronomijo Univerze v Ljubljani. Prišel je v Ljubljano, kjer je nato polnih 25 let študentom matematike, fizike, astronomije predaval različne astronomske vsebine.
  Ko je prof. Dominko prišel v Ljubljano, tu ni bilo ne ljudi, ne prostorov, ne opreme, ne literature - nobenega pravega znanja za profesionalno delo astronoma. Pridobiti je bilo treba merilne inštrumente, s katerimi je bilo mogoče izmeriti določene astronomske parametre. Na račun reparacij so Ljubljančani dobili skromno astronomsko opremo iz Beograda. Tako je začel razmišljati o izgradnji astronomskega observatorija. Leta 1954 so začeli z gradbenimi deli. Tega leta so zaposlili asistenta fizika Vladimirja Ribariča, 1958 pa še asistentko matematičarko Pavlo Ranzinger. Glavna stavba AGO je bila zgrajena leta 1959.
  Od leta 1963 do leta 1973 so zaposlili še astronoma Marijana Prosena. V tem času so določili natančno zemljepisno dolžino in širino observatorija, da so AGO lahko vključili v državno geodetsko mrežo.
  Prof. Dominko je utemeljil slovensko astronomijo in jo gojil na visoki ravni. Bil je odličen predavatelj tako na univerzitetnem nivoju kot tudi pri posredovanju poljudnih astronomskih vsebin mladini, v društvih in širši javnosti. Pisal je v številne domače in tuje revije. Izdal je tudi zanimivo poljudno knjigo Pogled v vesolje (1958). Kar 15 let je urejeval slovenske astronomske efemeride Naše nebo, zaslužen pa je tudi za slovensko zgodovino naravoslovnih ved kot prvi urednik Zbornika za zgodovino naravoslovja in
tehnike pri Slovenski Matici v Ljubljani (1971-1985). Do smrti je uredil osem zvezkov. Prehitel ga je čas.

Marijan Prosen in Stanislav Južnič