Herman Potočnik, znan pod psevdonimom Noordung, je slovenski pionir astronavtike, to je vede o poletih v vesolje. Slovenskim staršem se je rodil 22. decembra 1892 v Pulju, kjer je bil njegov oče Jožef mornariški zdravnik. Osnovno šolo je obiskoval v Mariboru, nato pa se je izobraževal na avstro-ogrskih vojaških šolah. Po koncu prve svetovne vojne, med katero se je kot poročnik bojeval na Soški fronti, se je vpisal na Tehniško visoko šolo za elektrotehniko in strojništvo na Dunaju. Leta 1925 je postal inženir, strokovnjak za raketno tehniko. Po diplomi se zaradi načetega zdravja ni zaposlil. Napisal je knjigo Problem vožnje po vesolju in jo bogato ilustriral s kar 100 risbami, od katerih jih je pet natisnjenih v barvah. Knjiga je pravzaprav učbenik, saj bralca vodi od fizikalnih osnov do vrhunca, ki ga predstavlja prvi načrt za vesoljsko postajo, konča pa se s pogledom v prihodnost človekovega osvajanja vesolja. Herman Potočnik je umrl 27. avgusta 1929 na Dunaju.

Problem vožnje po vesolju (v izvirniku Das Problem der Befahrung des Weltraums) je izšel v Berlinu. Ker je založnik vanjo zapisal letnico 1929, je do nedavnega veljalo, da je knjiga tistega leta tudi zares izšla. Danes je zbranih dovolj dokazov, da lahko z veliko verjetnostjo trdimo, da je Problem vožnje po vesolju izšel še pred koncem leta 1928. To je nakazano že v knjigah nemškega in kasneje ameriškega popularizatorja astronavtike Willyja Leya, kjer je poleg naslova Potočnikove knjige dosledno zapisana letnica 1928. Willy Ley je bil, tako kot Herman Potočnik, član nemškega društva za vesoljske polete (Verein für Raumschiffarth, s kratico VfR) s sedežem v današnjem Wroclawu na Poljskem (tedaj nemški Breslau). Ley je v knjigi Rockets (Rakete), ki je izšla leta 1944 v New Yorku, verjetno prvi razkril, da se za psevdonimom Hermann Noordung skriva avstro-ogrski poročnik in inženir Herman Potočnik.

Društvo VfR, katerega vidni člani so bili tudi Hermann Oberth, Max Valier, Guido von Pirquet inWalter Hohmann, je od ustanovitve leta 1927 izdajalo mesečno glasilo, prvo revijo o astronavtiki na svetu, Die Rakete (Raketa). Prav ta publikacija, ki je bila namenjena članom društva (septembra 1929 jih je bilo 870), vsebuje dokaze o tem, da je Potočnikova knjiga izšla že leta 1928. Potočnikov priimek (ne psevdonim!) se v Die Rakete pojavi dvakrat in sicer na seznamu tistih članov, ki so društvu prispevali več kot minimalno letno članarino v višini treh Reichsmark (RM). Junija 1928 je v reviji zabeleženo, da je Potočnik iz St. Michela plačal 5 RM, aprila 1929 pa inženir Potočnik z Dunaja 7 RM. Verjetno gre v obeh primerih za Hermana Potočnika, ki je psevdonim očitno uporabljal zgolj v zvezi s knjigo.

V rubriki z ocenami knjig v oktobrski številki revije Die Raketa iz leta 1928 najdemo tudi opis Potočnikove knjige Problem vožnje po vesolju. Poleg imena avtorja (Hermann Noordung) in založnika (Richard Carl Schmidt & Co), je zabeleženo tudi število strani (188), vrsta vezave (platnena) in cena knjige (7,50 RM). Zdi se torej, da je knjiga oktobra 1928 že morala biti natisnjena in naprodaj, da so njen izgled lahko tako podrobno opisali. Neznani avtor (Ley?) je zapisal, da je knjiga uspešen in razumljiv uvod v nadvse zanimiv problem vesoljskih poletov. Očital ji je, da ne upošteva najnovejših prispevkov s tega področja, ki so bili objavljeni v reviji Die Rakete. Obregnil se je še ob poglavje o učinkovitosti raketnega pogona in dejal, da je zamisel o vesoljski postaji, postavljeni v geostacionarno orbito, izčrpno opisana. Orbita, visoka 35.000 km, naj ne bi bila praktična.

Dva meseca kasneje, 15. januarja 1929, je bil v Die Rakete na treh straneh objavljen še odlomek iz Potočnikove knjige. Gre za poglavje Bivalno kolo (Das Wohnrad), ki mu je bila priložena danes znamenita ilustracija osnega preseka in stranskega pogleda na Potočnikovo vesoljsko postajo v obliki vrtečega se kolesa. Potočnikova knjiga je omenjena še v majski številki Die Rakete in sicer v oglasu založnika revije, ki ponuja rabljene knjige s področja astronavtike.

Zapisano je verjetno dovoljšen dokaz v prid domnevi, da je Problem vožnje po vesolju res izšel že prej, kot smo mislili doslej. Berlinski založnik je v knjigo najbrž zapisal letnico 1929 zato, da bi tudi nekaj mesecev po izidu (torej leta 1929) še izgledala sveže in bi jo bilo mogoče prodajati kot novost. To razlago je pred devetimi leti ponudil slovenski publicist in poznavalec astronavtike Vojko Kogej. Dodaten dokaz o zgodnejšem datumu izida je tudi zapis v katalogu Nemške narodne knjižnice (Deutschen Nationalbibliothek), kjer knjigo vodijo pod letnico 1929, a s pripombo, da je izšla leta 1928. Tudi cena se ujema s tisto v Die Rakete. Srečno naključje je priskrbelo še tretji dokaz: v rokah nekega slovenskega zbiratelja se je znašel izvirnik Potočnikove knjige, ki ima na notranji strani sprednje platnice s svinčnikom zapisano sledeče: 7,50 pod črto pa 22.10.28. Zapis je sicer zradiran, a mislim, da ni dvoma, da pomeni ceno in datum, ko je bila knjiga postavljeno na prodajno polico knjigarne.

Posredni dokaz za zgodnejši izid Problema vožnje po vesolju je tudi dejstvo, da je prvi, sicer delni, angleški prevod Potočnikove knjige v Združenih državah Amerike izšel že julija leta 1929. Prevod je bil objavljen v treh številkah revije Science Wonder Stories. Tako se je začelo razširjanje Potočnikovih zamisli med širšo ameriško javnost. Ob koncu druge svetovne vojne je ameriška vojska zajela nemškega raketnega strokovnjaka Werhnerja von Brauna, avtorja zloglasne rakete V2 in kasneje pa gonilno silo ameriškega lunarnega programa Apollo. Ker je bil von Braunov doktorat iz leta 1934 več desetletij vojaška skrivnost, smo šele nedavno dobili potrditev, da se je v njem skliceval tudi na Potočnikovo knjigo, ki je peta referenca od desetih! Potočnikov vpliv na von Brauna, o katerem so leta 1995, ob izidu Nasinega prevoda Problema vožnje po vesolju, zgolj ugibali, je torej resničen. Zato ni nenavadno, da v ameriški družinski reviji Collier's, v kateri je že marca 1952 von Braun predstavil svojo vizijo ameriškega vesoljskega programa, zagledamo različico Potočnikove vesoljske postaje. Takšna vesoljska postaja je bila leta 1955 upodobljena tudi v Walt Disneyevem risano-igranem dokumentarnem filmu Man and the Moon (Človek in Luna), kasneje pa v filmu Stanleya Kubricka Odiseja 2001 (2001: A Space Odyssey, 1968) in še drugih filmih.

Potočnikova knjiga pa ni vplivala samo na von Brauna. Tudi britanski pisatelj Arthur C. Clarke jo je kot vir navedel v svojem članku o geostacionarnih telekomunikacijskih satelitih (Wireless World Magazine, oktober 1945). Potočnikove zamisli najdemo tudi v knjigah Odiseja 2001 (2001: A Space Odyssey), Srečanje z Ramo (Randezvous with Rama) in drugih. Pri pisanju obsežnega prispevka o vesoljski postaji, ki je bil objavljen leta 1949 v glasilu Britanskega medplanetarnega društva (Journal of the British Interplanetary Society), si je s Potočnikovo knjigo pomagal tudi Harry E. Ross.

Do danes je ostalo skrito dejstvo, da je bila širša ruska javnost seznanjena s Potočnikovo knjigo še preden je leta 1935 izšel njen delni ruski prevod. Jakov Perelman je v leningrajski Krasnaji gazeti marca 1929 pisal o Potočnikovi zamisli za vesoljsko postajo iz treh delov in jo označil za »prvi tehnični načrt izvenzemeljske postaje«, njeno sliko pa je objavil v začetku leta 1930 v reviji Vsemirnij sledopit. Perelman je bil priznani avtor poljudnih knjig o znanosti, tudi astronavtiki. Dopisoval se je z ruskim »očetom kozmonavtike« Konstantinom Ciolkovskim in napisal njegovo biografijo. Ocena Potočnikovega dela kot prvega na tem področju ima zato še večjo težo. Perelman se je okrog leta 1935 dopisoval tudi s Sergejem Koroljovom, dve desetletji kasneje »glavnim konstruktorjem« ruskega vesoljskega programa! Vredno bi bilo preučiti, ali sta govorila tudi o Potočniku. V 50. letih 20. stoletja je izšlo kar nekaj ruskih revij s področja poljudne znanosti in tehnologije, ki so jih krasile ilustracije vesoljskih postaj po zgledu Potočnikove zamisli. Na filmsko platno je različico Potočnikove postaje prenesel režiser Pavel Klušancev v filmu Doroga k zvezdam (Pot k zvezdam, 1957).

Vesoljsko postajo v obliki vrtečega se kolesa, ki s pomočjo sredobežnostne sile zagotavlja umetno težnost, lahko upravičeno imenujemo za klasično vesoljsko postajo, Hermana Potočnika - Noordunga pa za prvega načrtovalca vesoljskih postaj.

Spletna stran o Hermanu Potočniku - Noordungu

Herman Potočnik v uniformi

Naslovnica izvirnika knjige Problem vožnje po vesolju

Naslovnica revije Die Rakete iz oktobra 1928, v kateri je bila
 ocena Potočnikove knjige