ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [102/172]  Naprej >>

Potovanje po prihodnosti
Natalija Rebrica, Osnovna Šola Tišina, 8.b

    Nedelja je. No, vsaj po našem času. Če bi bili ravno v tem trenutku na medvesoljni transportni postaji, ki je od moje bioelektronske hiše oddaljena kakih slabih 100 zvezdnih let, bi tam bila zdaj sreda. Oh, saj res. Oprostite mi. Od tistega časa je minilo že toliko let, da če bi se vrnila nazaj, ne bi vedela, ali je to Zemlja ali puščava, ki je nastala iz sončnega peska. Dajmo šalo na stran. Saj vem, da ne veste, o čem govorim. Razložila vam bom.
    Bilo je nekega lepega ponedeljkovega dopoldneva. Sonce je sijalo, rože so cvetele, ptice so pele. Vendar, ko je šolski zvonec odbil 12 uro, se je kar naenkrat zmračilo, živali so odšle spat, postalo je mrzlo in nekaj je popolnoma zastrlo sonce. Bila je vesoljska ladja. Vso energijo je posrkala vase, še ogenj. »Ta glavni« so odleteli z ladjami, mi navadni ljudje pa smo bili prepuščeni sami sebi. Veliko jih je pomrlo, tisti, ki pa smo ostali… Po nas so pa prišli vesoljci. Na izgled so bili videti zelo smešni. Imeli so velika špičasta ušesa, v primerjavi z ostalim telesom zelo veliko glavo, modre oči, temnozeleno elastično kožo, ki je bila na otip kakor dojenčkova, in vedno nasmejana usta. Rečem vam. Dobro si je bilo prebrati Marjana Tomšiča in njegovo novelo Črno sonce. Imel je prav, vse se je zgodilo, kot je napisal, le da konec ni bil pri nas tako tragičen. Nas so tile tritončki (prihajali so s planeta Triton) izkopali iz zemlje, nas odpeljali na njihove medgalaktične vesoljske ladje in nam tam pomagali, da nismo prešli v stanje večnega mirovanja. Po vesoljsko povedano: kar se je skuhalo v veliki galaktični juhi, se mora tudi pojesti. Po zemeljsko povedano: vse enkrat mine in izgine ali pa se spremeni. Tako se je zgodilo tudi z našo galaktično postajo oz. z Zemljo. Kar smo si skuhali sami, se je vrnilo kot bumerang. Zaradi našega grozildinega vedenja(Grozilda je pošast, ki nepremišljeno tava po Vesolju) smo skuhali naš »dom«. Avtomobili na antibioenergijska goriva, tisto čemur smo rekli tovarne, pobijanje prijateljev (v današnjem svetu govorimo z živalmi in igramo galaktično košarko kot z ljudmi) in še bi lahko blebetala, katere sestavine smo še pometali v juho. No zato so prišli tile tritončki in pometli nesnago, nam, ki smo ostali, pa je bila zaupana posebna naloga : sodelovanje z drugimi bitji v vesolju.
    Tako je torej naša galaktična postaja šla po gobe, mi pa smo se odselili na galaktično ulico, ki pelje vse od severnega Leva, do južne Ribe. Triton in Zemlja sta nekje na sredini, tako da zdaj živimo v samem centru vesolja. Seveda se nismo odselili na Triton, smo pa zelo blizu. Če sem čisto natančna, živimo na Rimski ulici, moja galaktična številka je 14.o.s.g.u. (14. območje na sredini galaktične ulice). Če mi boste kdaj prispevali kakšno galakartico in napisali 1.4.o.s.g.u. , ste zašli. Potem bo dobil mojo galakartico moj sososed, kar pomeni, da bo prišla k naslednji hiši od mojega soseda.
    Zdaj, ko je od tistega usodnega šolskega zvonca minilo že celo veletje, pardon dvajset let, sem stara 123 let po galaktično, po naše pa 32. Ta podvig v drugo civilizacijo me je spodbudil, da sem postala znanostronavtka. Moje delo je, da potujem izven galaktične ulice, raziskujem, potkam(fotografiram), zbiram balastike(vzorce, slike)…ravno danes se odpravljam na raziskovanje severnega teritorija, tja za severnim Levom. Verjetno se sprašujete, zakaj se ne peljem raziskovat Plutona. Veste, tehnologija in znanost prihodnosti sta bolj razviti od naše prejšnje. Dam vam samo en primer. Parni stroj so izumili pri nas 20.stoletja po naše. Tile tukaj pa so uporabljali elektriko že 1100 let pred nami.
    Na Plutonu živijo majhna bitja, še manjša od tritončkov, ki slišijo na ime zambavi. Res, da niso kaj prida pametni, so pa zato toliko bolj gostoljubni.
    Zelo težko mi je zapustiti bioelektronsko hišo, čeprav vem, da je varna. Živim namreč v najvarnejši ulici v galaksiji.
    Moja hiša je zelo prostorna, ker je tu brezzračen prostor, no, vsaj za nas ljudi so ustvarili tako imenovane tlakastroje, ki nam pomagajo, da hodimo in se gibljemo kot vsi ostali. Meni to več ne predstavlja nobenega problema, ker sem se navadila na ozračje in tega stroja ne rabim več, razen ko pridem zelo izmučena domov iz galaborija (laboratorija). Takrat se usedem v svoj ergoganjač(naslanjač), ki vsebuje delčke Mlečne ceste, zato je tako mehak, propadlo travo in listje, zmešano in predelano skupaj s celulozo, ki so jo pridobivali iz naše postaje. Ta genemešanica pa daje občutek udobja in te pomirja. Ravno zaradi tega ergoganjača so prihajali pirotoni, ki so mojstri za proizvodnjo in izdelujejo različne izdelke, na našo postajo in črpali iz gozdov in polj surovine. Zaradi medgalaktičnega vetra, ki piha iz smeri severovzhod-jugozahod in sevanja med našimi in njihovimi napravami, je prišlo do žitnih krogov.
    Včasih si privoščim tudi rugalaktikusum(rum), ki mi strezni mojo celično napravo za upravljanje telesa. Zunaj za hišo imam razkošen termoenergetično elipso, globoko kako nogo in pol(dva metra), široko štiri noge in pol(šest metrov), široko pa prav toliko. V njej plavam ali pa se samo namakam ob polni luni(ob sončnem vremenu).
    Ko vstopiš v hišo iz sprednje strani, prideš v ložo(vežo) v kateri pozira(stoji) na desni(levi) steni gramara(omara), ki je narejena iz nepredušnega lesa in pobarvana z nežno rdečerjavo barvo. V njej so police, na katerih imam zložene vse prerijke(spominke) iz medgalaktičnih potovanj. Ene so na primer žive: mladič od Biserke (bitje iz Nevtrona – planeta, kjer uspevajo in živijo bitja, ki se znajo prilagoditi vsegalaktičnim ekstanzam ( ekstremom)). Hranim ga v ličarici (steklenici), kjer plava v vodi. Prav mi pride še posebej ponoči, ko vstopim v hišo in je popolna tema. Ker pa on oddaja tolikšno energijo in svetlobo, si pomagam z njim prebroditi do prvega senzorja gibanja. V tej loži imam na tleh položeno tudi vakurogo (preprogo), ki vsrka vase vso umazanijo in jo samodejno razkroji, ostanek pa porabi za izdelovanje prečudovitih barvnih kombinacij, vsak dan različne, odvisno od strecilov (snovi) na obuvalih.
    Če greš iz lože desno, prideš v mojo spalnico, v kateri imam fragilistično prebojo (vodno in mehko posteljo), medgalaktični sprejemnik, na katerem lahko delam vse: poslušam glasbo, poslušam dnevne novice, gledam različne oddaje, spremljam medgalaktične volitve, spore, potujem po marsovskem omrežju (internetu), ki pa je stokrat hitrejši in boljši od našega.
    Vse se sliši tako lepo in prav, kar v resnici tudi je. Imamo pa eno manjšo težavo. Ne to, da ne govorimo povsod enakih jezikov in da se ne razumemo. Saj imamo polžaste slušalke, ki nam prevajajo iz izbranega jezika v tvoj govoreči jezik. Težava je v tem, da obstaja še navadna pošta. Vendar tudi tu ni vse črnogledo, saj prispe dokaj hitro. Predstavljajte si od naše postaje obseg (ekvator) in ga pomnožite s sedem. Tako razdaljo prehodi naša pošta v pol ure. Da, prav ste prebrali. Naša pošta je živa, vendar, ko prispe na cilj, je zelo izmučena, tako da je potrebno izkazati kanček gostoljubnosti. Jaz ji vedno ponudim redbull kolačke, ki ji povrnejo moč za nadaljnje podvige in pohode. Smilijo se mi tiste pošte, ki pridejo k valenčkom (bitja iz valenta oziroma valenčne postaje), saj valenčki ne marajo nikogar razen samega sebe in sebi podobne. Uboge pošte, ki nosijo račun za stanovanje.
    No, tako je tudi k meni prišla pošta z nalogo, da raziščem še neraziskane prostore. Ponudila sem ji redbull kolačke, ji zaželela svetlobno pot (srečno pot) in se začela pripravljati za medvesoljski podvig. S seboj sem vzela krače (hlače), šrito (majico), redbull kolačke, vodo, hrano, ki jo pridelujejo pridni Marsovci, in vso opremo za raziskovanje.
    Pregledala sem še enkrat celo hišo, zaklenila in se s svojim avtoretom odpeljala proti postaji za raziskovanje medvesoljskih prostorov (PRMP). Moj avtoret je navzven videti kot galaktična mucka, vendar se v njem skriva orjaški galaktični tiger. Njegova predhodnika sta naš avto na smrdeč in vesolju neprijazen bencin ali Diesel, in raketoplan, ki je skorajda ne požgal tla pod sabo in scvrl potnike, ko je nesrečno padal proti Zemlji. Današnja prevozna sredstva niso taka. So hitrejša, vesolju prijazna in nenevarna za ubijanje. Z njimi priletiš iz ene postajo na drugo. Peljejo se po medgalaktičnih cestah, ki so zgoščeni Sončev pesek. Seveda ne divjamo po cestah kot krave po pašniku, ko jih po enomesečnem priporu izpustijo. Ne, saj niti ne smemo. Poznamo določena medgalaktična pravila. Po cesti v mestu se ne smemo peljati več kot 10 tir na sekundo (100 kilometrov na sekundo), po cesti izven mesta je omejitev 25 tir na sekundo, na medgalaktičnih brzicestah (avtocestah) pa ne več kot 35 tir na sekundo. Če to prekoračiš, te čaka enomesečno (po zemeljsko) čiščenje vetrovne postaje, ki je zasuta s peskom, s katerega pridelujejo pirotoni obleke, odporne proti mrazu. Nekoč, že davno je tega, je sturnist ( bitje iz Sturna: tam so vsi bolj nezadržni, divji) pometal tako dolgo, da mu je ostal le še ščepec peska, ko je naenkrat pridivjal mimo veter, se mu po vesoljsko nasmejal in mu rekel: » Ej, ti sturnist, bolje zate bi bilo, če ne bi prekoračil mejo.« Po teh besed je pihnil in prinesel gmoto novega galaktičnega peska. Hja, seveda, sturnist je pristal v galaktični poboljševalnici oziroma norišnici; od tistega trenutka dalje pa ni več nihče prekoračil meje. Tako urejamo zadeve tukaj v tem širnem vesolju, v naši galaksiji. Kazni se mi zdijo boljše predvsem zato, ker je treba delati za dobro vseh bitij in tako se naučimo medsebojnega spoštovanja in ljubezni.
    Prispela sem na našo znanstveno postajo PRMP, pozdravila Lajko in odšla proti direktorju. Ja, saj vem. Mislili smo, da je Lajka umrla, vendar ni. Prijazni tritončki so jo vzeli s seboj in zdaj dela znanstvene poskuse v galaboriju. Včasih grem z njo na ustni počitek (greva na pijačo).
» Večer Nikolina,«( dober dan Nikolina - moje ime) me je pozdravil direktor. »Tudi Vam,« sem mu odgovorila. »Kje je pa moja ladja za medvesoljska potovanja?« ga že malce nestrpno vprašam. »Potrpi. Takoj jo boš dobila, malo smo jo prenovili in rabimo čas za usposabljanje,« mi nasmejano odvrne. »Ah, saj res. Skoraj bi pozabil. Imaš novega gartnerja (partnerja). Odkar je njegova filmska kariera šla pri vas navzdol, je postajal pri nas čedalje bolj priljubljen.« Med vrati sem zagledala E.T.-ja. Nasmehnil in pomahal mi je ter odšel v novo plovilo. »Upam, da se bosta ujela,« je še rekel in zaprl vrata plovila, po tem, ko sem vstopila. Komaj sem se usedla na vesoljski stol, ki je bil iz enakega galaktičnega materiala kot moj domači ergoganjač, tako da sem se počutila kot doma.
    Z E.T.-jem sva se hitro ujela (spoprijateljila). Pogovarjala sva se o njegovi karieri na naši postaji in o njegovem mnenju o vesoljskih filmih. Najboljša mu je bila nanizanka Zvezdna vrata. Tudi Tretji kamen od Sonca mu ni neznan. »Kaj delaš v prostem času?« me je kar naenkrat vprašal. »Prostega časa nimam veliko, ampak za prijatelje se vedno najde kaj galaktičnega časa,« mu odgovorim. Zelo sva se zabavala. Jedla sva prapokovko , ki je v resnici izpeljana iz naše, pila gavolado ( voda z okusom) in gledala Odisejo 2376. Vsega tega veselja pa je bilo konec, ko so naju zajeli elijeni, ki živijo izven naše galaksije. Pravzaprav sva bila namenjena k njim, vendar nisva vedela, da naju bodo tako sprejeli. Ogledovala sva si okolico, potkala (fotografirala), zbirala vzorce in iskala prerijke. Ravno ko sva opravila že vse, za kar sva službeno bila zadolžena in vse odnesla v ladjo, so naju zajeli ti elijeni.
    Odpeljali so naju v centralno mesto. Bilo je prekrasno. Hiše so bile druga ob drugi, skupno po pet pa jih je imelo za hišami vrtove in dvorišče z velikimi rožami, ki so cvetele vso galaktično leto in dajale prijetno hladno senco. Naprej po cesti so bile stavbe, podobne gostilnam, le da so bile veliko večje, v njih pa so bili skupaj gostilna, hotel, terme in trgovine. Kot nekakšen multisrediščni center. Otroci so imeli res veliko šolo in igrišče, ki je bilo prav tako vse v enem. Iz tega sem lahko ugotovila, da so ti elijeni razvita bitja, prijazna med seboj, ki dajejo poudarek vse v enem.
    Odpeljali so naju do poglavarjevega bivališče, ki je bilo zopet vse v enem. Urad, parlament, pošta, vojašnica, sodišče itn. Poglavar se je najprej zanašal na grožnje, ko sva mu predlagala kompromis, pa se je strinjal z nama.
    Bilo je kot v Vojni zvezd. Le da mi nismo uporabljali orožja in razstreliva, temveč smo igrali šah. Kot sem že prej gomenila(omenila), so zelo razviti in pametni. Zato smo sprejeli dogovor. Če zmagava midva, sva rešena in smo prijatelji, če pa ne, bova do konca vesoljskega leta pomivala plenice od njihovih ljubljenčkov, ki pa jih zelo radi umažejo. Vendar ta šah ni navaden. Vse je enako, le da lahko dekoncentriraš nasprotnika z govorjenjem. Na polovici igre smo imeli odmor. Z E.T.-jem nama je že prihajal vonj pleničk v nos, zato sva se streznila in začela igrati po njihovo.
    Po prvi potezi nama ni kazalo na boljše, nato pa me je spreletela misel, hitrejša od pošte. Ko sem bila še majhna, ko je obstajal še naš planet, sem brala v Mojem planetu strip. Junaki zgodbe so bili v podobni zadregi kot midva. Sfinga jih ni spustila dalje, dokler ji ne postavijo vprašanja, na katerega ne bo vedela odgovora. Tako sem s tem poskusila tudi jaz. »Če si že tako pameten, pa mi odgovori na to vprašanje: Kaj je to? Šviga švaga okrog praga.« » Metla.«Elijen se je prijel za glavo, se vesoljsko zasmejal, vendar čez čas mu je obraz potemnel in iz zelenega obraza in anten mu je začel liti pot. Vsi okrog njega so mu prigovarjali: »No, kaj je?« začel je postajati živčen, grizel si je centimetrske nohte, nakar več ni zdržal. Odskočil je od vesoljskega stola in zakričal: »Predam se. Zmagala sta. Od zdaj najprej sta vidva in vajini soprebivalci vaše galaksije naši prijatelji.«
    Tako sva bila rešena. Pogostili so naju v multisrediščnem centru, nama podarili darila in naju spremili do ladje. Še preden sva odšla, pa naju je poglavar prosil: »Zdaj, ko smo prijatelji, nam povejta, kakšen je odgovor?«. Zasmejala sem se in rekla: »To je moj naslov: 14.o.s.g.u. Čez nekaj galaktičnih dni mi pošljite vaš naslov, da vam bom napisala odgovor«. Poslovila sva se in odletela.
    Nedelja je. No, vsaj po našem času, če bi bili zdaj pri elijenih, bi bila sobota. Zbudila me je pošta, ki se je ubožica zaletela v mojo okno. Prinesla mi je sporočilo od elijenov: » Draga Nikolina. Minilo je nekaj vesoljskih dni in jaz te galaktično (iskreno) naprošam, da mi napišeš odgovor. Hvala že nazaj (vnaprej). Zasmejala sem se in jim napisala: » UGANKA: Šviga, švaga okrog praga? Metla.«
    Elijeni so se verjetno še celo vesoljsko leto tolkli po glavi, jaz pa sem o tem zanimivem dogodku pripovedovala sestram v zvezdni porodnišnici (meglica, kjer se rojevajo nove zvezde ali pa so le ostanek zvezd, ki so končale svoje vesoljsko življenje).

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune