ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [103/172]  Naprej >>

Vesoljski utrip na postaji 32xyy
Meta Marinko, Osnovna šola Ledina, 8.d

    Piše se leto 2060. S prijateljico sediva v mojem stanovanju na Zemlji in se pogovarjava o večni temi – vremenu, saj dežuje že 192. dan zapored. Pravzaprav so tudi vsi netpisi polni člankov o vremenu in o nepremišljenih človeških posegih.
    »Kje pa si bila včeraj popoldne?« me je po daljšem premoru vprašala prijateljica.
    »Bila sem v vesolju na postaji 32xyy,« sem ji odgovorila. »Tam smo imeli predstavitev galaksij, na katere bomo odpotovali za novo leto!«
    »Predstavitev galaksij?« je bila navdušena prijateljica in takoj skočila s svojega naslonjača. Do sedaj je bila namreč precej potrta, saj je malo prej izvedela, da ni opravila vesoljskega izpita. Takoj je priključila svoj dlančnik in začela z branjem aktualnih netpisov o tem potovanju.
    Seveda sem take nedružabnosti že navajena. Danes se ljudje skoraj več ne pogovarjamo. Vsak se potopi v svoj svet elektronskih novic. Jaz pa te pogovore zelo pogrešam. V hipu me je odneslo v preteklost, v leto 2009, v čas mojega otroštva. Takrat je bilo vesolje še tako daleč, vanj pa so lahko pokukali le najbolj premožni. In tudi netpisov še ni bilo. Danes, dobrih 50 let pozneje, nihče niti ne ve, kaj je bil to časopis, vesolje pa je dostopno prav vsakomur. In že me zajame vonj po nostalgiji, vonj po domačnosti, po toplini in po večurnih pogovorih v družini.
    Če bi takrat, daljnega leta 2009, komu pripovedovala, da sem bila včeraj popoldne v vesolju, mi tega preprosto ne bi verjel. Res je, da nimam svoje vesoljske ladje, a čemu bi jo le imela, ko pa stane povratna karta ravno toliko kot vožnja z mestnim avtobusom? V vesolje se ponavadi odpravim trikrat na teden. Nekateri moji znanci so se tja kar preselili in tudi sama sem razmišljala o tem, ko se je za selitev odločila moja hčerka. In veste, kaj me ni prepričalo? Tamkajšnje hiše, ki plavajo po vesolju. Zdi se mi, da mora biti človek z nogami trdno na tleh. Zraven hčerkine hiše je vesolju hotel Magellan s petimi zvezdicami in tam je zelo živahno. Turisti, Vesoljci in Zemljani – sobivanje teh različnih skupin narekuje na postaji 32xyy moderen in prehiter tempo obstajanja. Čeprav se turisti in domačini prevažajo z vesoljskimi ladjami, ki imajo blazinaste odbijače, pa me je vendarle včasih pošteno strah, da me ne bi kje podrli.
    Pa tudi način življenja mi ni blizu. Otroštvo sem preživela v hiški z majhnim vrtom, kjer smo pridelali svežo zelenjavo. Na postaji 32xyy sicer ljudje imajo svoje vrtove, a so zaprti. Zaprti so zaradi tistega plina, ki kroži po vesolju. Kisik dovažajo posebne cisterne in ga skozi posebne luknje v hiši dostavljajo z Zemlje in njene atmosfere. Pa tudi voda je problem. Svojih izvirov nimajo, zato pa imajo posebne robote, ki hodijo po vodo na Zemljo in druge planete. Ti roboti s svojimi ladjami in raketami zelo onesnažujejo zrak na Zemlji.
    Res pa je, da je vesoljska medicina bolj napredna. Vse bolezni pozdravijo kar doma. Na zaprtem vrtu ima vsaka družinica poleg njivice in hleva tudi zdravilne rastline. V celotnem vesolju je le ena bolnica, ki pa je skoraj celo leto prazna. Sem ter tja sprejmejo kakšnega Zemljana, ki ima težave s prilagoditvijo na novo okolje. Pa tudi nesreč ni veliko, saj so avtomobili precej mehkejši od tistih, ki smo jih poznali pred 50-leti. Otroci ne obiskujejo šole, vse modrosti vesoljskega sveta jih naučijo starši.
    In kaj počnem v vesolju? Najprej se vedno oglasim pri hčerki, potem pa grem na dejavnosti: ta mesec proučujemo teorijo velikega poka. V tri ali štiriurni odsotnosti pa tudi spremljam in opazujem, kaj se dogaja na svetu na Zemlji, seveda prek posebnih kamer in televizij. No, to niso televizije, ampak ekrani, ki so povezani s kamero. S posebnim daljincem lahko obračam kamero in gledam, kamor hočem. Ta kamera pa je med nami zelo priljubljena, saj lahko snema tudi skozi stene. Tako lahko v domu na Zemlji vidim, ali mi je kdo vlomil in če je kdo prišel na obisk.

    Pa veste, da včasih še vedno premišljam o stalni selitvi v vesolje? A tu je še ena prepreka. Še preden se želi Zemljan preseliti v vesolje, mora namreč opraviti vesoljski izpit, kjer moraš dokazati, da znaš delati na nemirnem vrtu, skuhati kosilo v plavajoči se hiši, si ostriči lase in se pri tem ne poškodovati ... Kdor tega ne opravi, se v vesolje ne more preseliti, saj si ne more zagotoviti vesoljske vize. Kdo ve, morda pa ga kdaj opravim!

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune