ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [111/172]  Naprej >>

VESOLJSKA POTOVANJA V PRIHODNOST
Julija Jordan, OŠ Dolenjske Toplice, 8.b

    NEDELJA, 13. 9. 2609
    Razmišljal sem, kako lepo mora biti tam zgoraj. Z vesoljsko ladjo, potovati sredi ničesar, nič te ne obremenjuje in preprosto svoboden si. Ne veš, kam greš, niti kako in zakaj. Potuješ in si ogleduješ. Zvezde, kometi, meteorji, padajoči po Rimski cesti, pravijo najbolj izkušeni NASA astronavti. Vendar mislim, da je tam kaj več kot le to. Sreča, svoboda, volja do življenja. Nekaj, kar te sili iti v vesolje, razlog da si sploh tu, sediš v protiudarni medgalaktični vesoljski ladji s čudovitim razgledom in upanjem, da le najdeš kako novo vrsto vesoljskega bitja s tremi ušesi in štirimi nosovi. Menim, da bo jutrišnji dan moj najboljši dan v življenju. Toda, ali bo res? Kaj misliš, dnevnik? Misliš, da bom zadovoljen s tem, kar bom videl? Se meje med vesoljem in Zemljo sploh kaj razlikujejo? V tistih filmih sem videl preveč... preveč strahov burim z vprašanji, katerih odgovorov ne dobim. In verjetno jih nikoli ne bom. Problem je prav v tem. Ljudje dan za dnem sprašujejo stvari, ki si jih ne more razložiti nobeno človeško bitje, pa vendar še naprej vrtajo, dokler ne najdejo odgovora, ki ugaja njim. Torej si jaz lahko vse izmislim.
    Vesolje je majhen prostor, kjer stanujejo frnikole, njihova imena so Mars, Jupiter, Venera, Zemlja,... Njihov oče je gospod Sonce. Je zelo rumen in močno sveti, kadar pa je jezen, spušča grdobe imenovane meteoriti.
    Potem pa, ko najdemo odgovore, nismo zadovoljni. In zopet se vse ponovi.
    Kakšna ironija.
    PONEDELJEK, 14. 9. 2609
    Prav čuden občutek je, ko stojiš na polju brez gravitacije. Svinčnik mi je dobesedno stal v zraku, super je! Rad sem tu, vse je tako mirno in ne bojim se nikogar. Počutim se tako zelo mogočnega, da bi premaknil cel svet. Če pa sem iskren, svet vidim kar s stola na vesoljski ladji. Toda, mogoče bi raje šel naslednjič na Mars? Toliko časa se trudimo nekaj doseči, dokler ne dosežemo in želimo še več. Kljub temu pa sem vesel, da sem tu in bolj srečen nisem bil še nikoli. Ne morem ti opisati tega najbolj megafastično odbitega trenutka na Luni! Želim, da se ne bi nikoli vrnil domov, samo stal bi tu in gledal, kako ljudje uničujejo naš planet. Tako se vsaj ne bi čutil krivega za nastalo škodo. Dnevnik, kaj misliš, da Anja zdaj počenja? Misliš, da se kaj spomni name? Jaz razmišljam o njej že cel dan in jo pogrešam. Prav čuden občutek je, ko sva tako oddaljena. Želim si jo videti in zagotovo jo naslednjič vzamem s seboj, da bova skupaj užila te najboljše trenutke najinih življenj.
    TOREK, 15. 9. 2609
    Danes sva z Dimitrijem šla na 'sprehod' po Luni. Nikoli si ne bi mislil, da je ostalo še toliko neokrnjenega prostora, kamor še ni stopila nobena noga, se ničesar dotaknila nobena roka. To je super, občutek imaš, da si glavni. Zdaj lahko mirne volje vpijem 'WE ARE THE CHAMPIONS', brez da bi me slišala kaka stara mama, me nagnala v svojo sobo, ali pa klicala policijo. Ja, prav ste slišali. Ampak sedaj razumem, starejši ljudje so tako osamljeni, sami samcati brez svojih mož, žena, sami vdovci in vdove. Kako resnično vdovci pa bi se počutili tu? Vendar mislim, da bi njihove bližnje bolj čutili na Luni…? Hmm. To je res pravo vprašanje. Moram dognati še odgovor.
Pa saj imam če čas!
    SREDA, 16. 9. 2609
    Ja, tu postaja vse bolj dolgočasno. Nimam kaj početi. Lahko pa se igram v brezgravitacijskem polju, vesoljski ladji, toda verjemi mi, tega sem se res naveličal. Najti moram novo igro, zanimivo, poučno in izzivalno obenem. Toda, kaj če je ne najdem? Če nekaj iščemo dolgo časa v upanju, da s tem prekrijemo, kako resnično osamljeni smo, lahko igro le prikrojimo, ne pa ustvarimo nove.
Igral se bom s frnikolami ali pa monopoly z Dimitrijem. Na ta način Dimitrij ne more opaziti moje osamljenosti in domotožja. Opazil pa ne bo tudi, kako pogrešam Anjo. Danes mu bom rekel, naj greva domov.
    ČETRTEK, 17. 9. 2609
    Dnevnik, spet sem videl svojo ljubo Anjo. Doma sem, na svoji postelji in občutek je krasen. Ker me toliko časa ni bilo, me je domov prignalo domotožje in zdaj resnično cenim svoje starše. Na Luno se naslednjič odpravim z Anjo. Res me je pogrešala in ljubezen v zraku… Ja, čutil sem jo

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune