ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [117/172]  Naprej >>

SPOR V VESOLJU
Ines Horvat Menih, OŠ Franca Rozmana – Staneta Maribor, 8. razred

    Naja ni mogla spati, zato se je odločila, da gre brskat po kletnih prostorih, kjer vedno najde kaj zanimivega. Ravno je začela iskati, ko je nekje izpod kleti zaslišala pridušen pogovor. »Kaj pa Naja in Lan? Saj lahko gresta zraven. Nimata več treh let, sploh pa še nič ne vesta o tem!«
    »Kaj o čem pa mama govori?«si je mislila Naja. »Saj veš, da niti midva ne smeva iti, nihče ne sme potovati po vesolju že 14 let, vse od leta 2501, ko se je Naja rodila.«
    Od kdaj pa se oče in mama zanimata za vesolje, saj sta vendar zdravnika in kaj ima vesolje opraviti z mano?
    »Rada bi samo rešila nesporazum, obiskala bi sorodnike na planetu Landus in se z njimi pogovorila. Vem, da bi nas morda Landi napadli in vem, da je strogo prepovedano potovati po Galaksiji, ampak pomisli, kako pa naj astronavti živimo. In jaz že zelo pogrešam svoje sorodnike. Naja in Lan bi bila navdušena, ko bi izvedela, da imata ostalo polovico družine na drugem planetu.« Za Najo je bilo to preveč. Stvari, ki jih je nameravala vzeti s sabo, je pustila kar na tleh, sama pa se je odpravila v sobo in zaspala.
    Zjutraj se je Naja prebudila z bolečo glavo. Počasi se je odvlekla do Lanove sobe, kjer je Lan še trdno spal. Ker je vedela, da je delovni dan in sta oče in mama v službi - Naja in Lan sta imela počitnice - se ni obremenjevala s tem, da bi jo kdo slišal, zato se je vrgla na Lanovo posteljo in na Lana vred.
    »Au! Kaj pa delaš?« je zarjul Lan.
    »Preverjam, če še moj bratec spi,« se je zasmejala Naja.
    »Spal sem res, zdaj pa, kot vidiš, ne več!« je odvrnil Lan in zazehal. Naja mu je nato povedala, kaj je slišala včeraj.
    »Kje sta se torej pogovarjala?« je vprašal Lan, ki je Najo poslušal z odprtimi usti.
    »Ne vem, ampak, ali imamo dve kleti?«
    »Greva pogledat.«
    Medtem ko sta v kleti iskala kakšno loputo ali kaj takšnega, sta si postavljala vprašanja na katera nista vedela odgovorov:
    »Kako to, da je mama prišla živet na Zemljo?, Ali je nesporazum povezan z mojim rojstvom?, Kje je sploh planet Landus?, Kaj se je zgodilo, da ne smemo več v vesolje?« »Mislim, da druge kleti ne bova našla,« je naposled dejala Naja ravno takrat, ko je Lan odrinil težek zaboj, za katerim so se skrivala majhna vratca, zraven njih pa je na steni visela kalkulatorju podobna stvar.
    »Oh, ne, zakodirano je,« je vzdihnil Lan. »Že vem! Moj rojstni dan! Vtipkaj: 17. 8. 2501.« Tista majhna vratca so se naenkrat povečala in odprla, iz notranjosti pa je zazevala modra svetloba.
    »Pridi, greva noter!«
    »Vau, kot kakšen muzej prihodnosti,« je občudoval Lan. »Ali pa preteklosti. V šoli smo se namreč učili, da smo veliko let potovali po vesolju z nekakšnimi svetlobnimi pasovi, ki jih vidiš tu na steni. Z njimi se okleneš svetlobe in potuješ z njo. Ko se hočeš ustaviti, si pas snameš, nadeneš pa si vesoljne plavuti, s katerimi lahko po vesolju „plavaš“, saj imajo vgrajen motorček. Zdaj nič od tega ne uporabljajo več, saj se je primerilo ogromno nesreč, ko je svetloba oplazila nekaj asteroidov in, bum, zaletel si se v njih.«
    »Ja, ja, že razumem, pridi zdaj sem!« Lan je mahal Naji z ogromne vesoljske ladje v obliki puščice.
    »Uh, ali sanjam?« se je Naja spraševala, medtem, ko si je ogledovala notranjost ladje. V zadnjem delu so bile ogromne zaloge hrane, goriva in še neke stvari, med drugim dva čipa, ki sta Naji in Lanu skočila v ušesi, ko sta šla mimo. Čutila nista ničesar, a kar naenkrat sta vedela vse o vesolju in o pripomočkih, ki jih tam uporabljaš. V srednjem delu ladje so bile sobe, kopalnica in jedilnica, v sprednjem pa le stikalo, na katerem je pisalo „vključi“ in „izključi“ ter nekakšna naprava, imenovana VIGA, kamor si napisal kraj, kam te naj vesoljska ladja odpelje in seveda ogromna okna.
    »A greva na kratek izlet okoli Zemlje?«
    »Si nor? Da naju zaprejo?« Opozorila ga je prepozno. Lan je že pritisnil na stikalo, vendar je pozabil napisati, kam potujeta. Pred njima se je odprl dolg predor in vesoljska ladja se je pognala skozi. V manj kot sekundi so prišli na površje Zemlje, nekje sredi puščave in hitreje, kot s svetlobno hitrostjo, so švignili proti nebu.
    Preden se je Naja spomnila, da ni več doma in preden je Lan pomislil, da ni napisal kraja potovanja, so že bili na luni. Dvakrat so jo obkrožili, nato pa počasi pristali.
    »Seveda, na luni sva pristala, ker ti, bučko, v VIGO nisi vnesel kraja,« je govorila Naja in gledala skozi okno, medtem ko je Lan poiskal kisikove majice. Velel ji je, naj si jo nadene, a Naja je že zunaj raziskovala in mu odgovorila:
    »Ne potrebujem je, čisto normalno diham.« Lan si je majico vseeno nadel, a ko je prišel ven, si jo je slekel, saj je skoraj omedlel, ker je imel preveč kisika. Skomignila sta z rameni in odšla do mesta, pokritega z ogromnim prosojnim kisikovim blagom, ki ga je Naja opazila, ko je gledala skozi okno. Malce sta povprašala prebivalce, ki se jima niso zdeli preveč prijazni, zato sta se raje vrnila na vesoljsko ladjo.
    »To so torej Zemljani, ki so bili sem izgnani že pred 25 leti zaradi kriminala in zdaj tu sortirajo odpadke z Zemlje, če sem prav razumel.«
    »Ubožci imajo razlog za negostoljubnost,« je znjimi sočustvovala Naja. In že sta se odpravila na Mars, kjer so imeli znanstveniki svoj dom in so o svojih odkritjih poročali na Zemljo. Tam sta izvedela odgovor na dve od njunih vprašanj. V vesolje ne smejo potovati zato, ker so se leta 2501 z 20 vesoljskimi ladjami odpravili raziskovat Saturn, a se nobena ni več vrnila. Torej nesporazum ni povezan z rojstvom Naje. Bila sta že utrujena, zato sta se odločila, da gresta domov. Ko sta bila na pol poti, je vesoljsko ladjo začela vleči močna sila na drugo stran Galaksije. Brat in sestra tega nista opazila, saj sta spala.
    Zbudila sta se na toplih posteljah, ki pa niso bile čisto nič podobne njunima. Ob njiju so stali neznani ljudje, vsi široko nasmejani in lebdeli so nad tlemi! Pred njiju je stopila gospa s toplim glasom in ju objela, rekoč:
    »Kako smo veseli, da vaju vidimo!“
    Tako ju je vsak od njih objel in jima dal darilce. Najprej nista vedela, za kaj gre, nato pa sta se spomnila.
    Na Landusu sta! In to so njuni sorodniki! Predstavili so se jima, nato pa odšli. Ostala je le njuna teta, gospa s toplim glasom. »Najprej se vama v imenu vseh opravičujem, saj ko sta spala, smo vaju zvlekli na ta planet, ker smo v vesolju zaznali vesoljsko ladjo z Zemlje in seveda smo jo nameravali uničiti kot vse ostale. Ampak ko smo videli, da sta le nedolžna otroka in ko smo preverili DNK, smo vaju takoj vzeli k sebi, ladja pa stoji pred našo hišo.«
    »S čim so se vam Zemljani tako zamerili?«
    »Uh, ja, saj res. Bilo je davnega leta 2231. Naši predniki so prestregli Pionirja 11, kot vi temu tako pravite. Razumeli so vaše sporočilo in tako so se začeli projekti osvajanja Zemlje v smislu spoprijateljevanja. A ker še niste bili tako napredni, so se odločili, da bodo odhajali le na izlete do Zemljinega ozračja. Tako se je dogajalo vse do leta 2499, ko smo se odločili, da ste Zemljani že dovolj napredni, zato so se v vesoljsko ladjo vkrcali vsi naši astronavti in odšli. Ker smo vsi Landi telepatsko povezani, smo ves čas vedeli, kaj se dogaja v vesolju - vse do Zemljinega ozračja ... Počakajta malo, pravkar smo privlekli še eno vesoljsko ladjo z Zemlje. Takoj se vrnem.«
    Naja in Lan sta ostala sama. »Zato sem lahko brala tvoje misli, ko je teta govorila. Tu ni zraka, ki bi oviral pretok misli!« Naja in Lan sta bila navdušena. Naenkrat pa se je Lan spomnil na očeta in mamo; zagotovo ju že skrbi. Naja je že hotela napasti Lana, češ da je on kriv, ker je doma odmaknil zabojnik, Lan pa Najo, da je ona kriva, ker je staršem prisluškovala. A v tistem trenutku sta v sobo stopili teta in mama ter tudi njun oče, ki je bil edini v kisikovi majici.
    »Srčka, samo, da sta vredu!« je vzkliknila mama in ju poljubila.
    »Mislim, da potrebujeva še veliko razlag,« je dodala Naja, nato pa so se razgovorili.
    »Nesporazum je rešen. Spor je bil prazen nič. Vsi astronavti smo preživeli, ko se je satelit, ki so ga izstrelili, zaletel v nas. Sploh pa ga niso izstrelili namerno. V obliki meteoritov je vesoljska ladja padla na Zemljo, z njimi pa mi. Ker smo vedeli, da nam Zemljani ne bi verjeli, da smo z drugega planeta, saj na Zemlji ne moreš lebdeti, in ker nismo mogli nazaj na Landus, smo si raje poiskali partnerje.«
    »Ker Zemljani še vedno ne vedo za nas, pa zdaj predlagam, da se vrnete na Zemljo – sateliti niso več problem, ker jih vesoljska ladja zazna in se jim umakne - in jim razložite, kaj se je zgodilo in jim pokažite nekaj predmetov z našega planeta, da bodo verjeli. Še prej pa tu priredimo veselico za vse Lande, za rešen nesporazum!« Vsi so se strinjali in se zabavali dolgo v noč.
    Zemljani in Landi so se spoprijateljili in si stojijo ob strani noč in dan. So kot en planet in ne morejo drug brez drugega.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune