ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [118/172]  Naprej >>

V SVETU ''MINI'' LJUDI
Katja Verdnik, OŠ Frana Roša, 8.a

    Bil je petek in pouk se je pravkar končal. Tudi za Majo je bil to konec še enega nevzdržnega dopoldneva. Hodila je po ozki poti, ob desnem boku pa se ji je gugala nova torba in jo rahlo gladila po nogah. Hodila je sama in si ves čas nekaj prepevala. Ko je zagledala hišo, je tekla do dovoza in začudena ugotovila, da mame še ni doma.
    Poštni nabiralnik je bil tako poln, da bi lahko vsak čas eksplodiral, zato je Maja pograbila reklame, položnice in nekaj pisem ter jih odnesla v hišo. Čisto na vrhu je bila revija, s katere so se smehljali otroci, ki so hoteli prepričati ljudi za nakup pralnega praška Ariel, pod njo pa je bilo še kup podobne krame. Ko je Maja že mislila vreči vstran vse, kar je imela v rokah, je na dnu opazila pisemsko ovojnico. Z zanimanjem si jo je ogledovala. Na njej je pisalo le Lili Pogorelc. Tako je ime Majini mami. In ker je bilo pismo tako omamno in je prav klicalo, da ga kdo prebere, je Maja storila nekaj, kar ni še nikoli doslej. Odprla je pismo, ki ni bilo namenjeno njej, in osupla začela brati. Že naslov, ki je bil '' Od tvojega Petra'' jo je popolnoma pretresel. To je bil njen oče, ki je pred več kot tremi leti čudežno izginil. Bil je astronavt. Odkar je nekoč kar izpuhtel v vesolju in rakete niso našli, ga je imela Maja za mrtvega. Naredila je posebno spominsko ploščo, na kateri je pisalo Peter Pogorel in na kateri je bilo polno sveč, ki jih je Maja prižgala v spomin na očeta. Pravkar pa je v rokah držala pismo, ki ga je napisal človek, za katerega je bila prepričana, da je že davno mrtev. Nekajkrat je globoko zajela sapo, da se je umirila, nato pa je nadaljevala z branjem.
    ''Lili, to pismo ti pišem s težkim srcem. In če ga pravkar držiš v rokah in se mu čudiš, najbrž ni zašlo, kot je delček mene upal, da bo. ''
    Kaj? V Majini glavi je bilo toliko vprašanj. Vprašanj, ki niso imela odgovorov. Ali je bil njen oče res živ? Zakaj ni hotel, da mama vidi to pismo? Kar preveč dvomov za osemletnico. Vendar je brala naprej.
    ''Verjetno so mediji poročali, da je naše plovilo čudežno izginilo ali pa, da smo vsi umrli. Ne bodi v skrbeh zame. Še vedno sem živ in te ljubim prav tako kot takrat, ko sem te prvič srečal.''
    Zdaj pa govori še o neskončni ljubezni! Maja je bila besna nanj. Zakaj je tako dolgo čakal, preden je poslal pismo? Ali se mu res ne sanja, koliko noči je Lili prejokala za njim? Maja je nadaljevala z branjem. Vendar se ji tokrat po žilah ni pretakal otroški adrenalin, temveč čisto odrasla jeza.
    ''Vem, da si zbegana. Ne skrbi, pojasnil ti bom.''
    Majino srce se je ob zadnjem stavku za hip ustavilo. Ali bo končno izvedela resnico, na katero čaka že leta? Sedaj je srce že divjalo. In zopet se je lotila branja.
    ''Najbolje, da pišem po vrstnem redu. Ali se še spomniš dne, ko me je ustavil gospod Mlinar? Jaz se ga spominjam, kot bi se zgodilo včeraj. Bil je prvi april leta 2995. Hodila sva ob jezeru in se kot po navadi norčavo pogovarjala.''
    Tega se je spominjala tudi Maja. Njeni starši so se vedno pogovarjali, kot da se šalijo. Nikoli se niso prepirali ali žalili. Ata in mama sta bila super tim.
    ''In ko sva se tako tesno objeta smejala, je mimo kot čisto po naključju prišel gospod Mlinar in me vprašal, ali bi želel v vesolje. Najprej sem pomislil, da je bil to le slab poizkus prvoaprilske šale in ga zato s komolcem dregnil pod rebra. Vendar mi je čez čas postalo jasno, da misli zelo resno. Bil sem navdušen. Tako mlad sem bil in pred sabo sem videl sijočo kariero in časopise, na katerih naslovnicah je moja slika, kjer se ponosno smehljam ob komentarjih, kot so''Najboljši astronavt vseh časov''. Vendar ti nad idejo nisi bila tako navdušena. Bala si se, da bo otrok, ki si ga nosila , ostal brez očeta. Bil sem tako egoističen, da se na tvoje mnenje nisem niti oziral. Zato sem se skupaj z ostalimi leta 3000 na božični večer odpravil na pot. Šele ko se je začelo odštevanje, sem se spomnil tvojih besed. Kaj bo z otrokom, če umrem? Bilo je prepozno. Slišal sem le še ''ena, nič …'' nato pa smo se začeli bliskovito premikati. Vse, kar sem lahko storil, je bilo, da sem umiril svoje živce in se prepričal, da bom kmalu nazaj. Poljub, ki si mi ga namenila pred odhodom, pa je grel moje srce.''
    Osladno, je pomislila Maja. Naj raje pride nazaj in mami pomaga plačevati položnice, kot pa da piše o poljubih, ki so mu greli srce. Groza! Že od nekdaj je Maja odrasla in včasih kar preponosna na svojo zrelost.
    ''Nekaj časa je vse potekalo normalno. Vse je švigalo mimo nas in že sem mislil na ponovno snidenje. A je nekaj zmotilo moje misli. Nekaj se je zgodilo. Nihče ni vedel, kaj.''
    Za trenutek se je Maja celo zbala za očeta.
    ''Stolp nam je pošiljal zmedene podatke. Kot na primer, da smo v prostoru, ki ne obstaja … Pomislili smo, da smo padli v črno luknjo. Previdno in nekoliko boječe smo eden za drugim zapuščali vesoljsko plovilo in se čudili okolici. Neskončna sivina. Kot da bi bil zarili v neskončen asfalt. Bilo je nekaj smrek, a so izgledale bolj kot grmički. Nihče ni spregovoril. Vsi smo bili zatopljeni v iste misli. Kam smo prišli? Ali smo res na ozemlju, kjer človek še nikoli ni bil? Vendar odgovora ni bilo. Hodili smo v popolni tišini. Po nekaj urah hoje smo se vsi izmučeni ulegli na sivino in zaspali. Lačni in žejni. Ko smo se zbudili, so nas želodci, ki so krulili od lakote, spomnili, da so grozljive sanje resničnost. Dejansko smo bili sredi ''ničesar''. Mukoma smo se približali nečemu, kar je bilo podobno naselju. Le da je bilo vse tako ''mini''.
    Začeli smo tolči po eni izmed sten. Iz notranjosti se je zaslišal nejevoljen glas. Nihče ni razumel, kaj hoče človek povedati. Pojavil se je pred hišo in v znak začudenja izpustil nekaj kriku podobnega. Nato je spet čudežno izginil. Vse na njem je bilo nenavadno. Nekakšen palček. Velik manj kot meter. Kot da bi se znašli v knjigi Guliverjeva potovanja. Vendar so imeli ljudje tukaj že čudežne sposobnosti. Lahko so leteli in delali neverjetne stvari s telesom.''
    Maja je le stala sredi dnevne sobe z odprtimi usti in se čudila. Saj to vendar ne more biti res. Mini ljudje v svojem mini svetu. Stara je bila že osem let in je vedela, kaj je res in kaj ne. Njen oče ujet v svet mini ljudi ''are you kidding?'' Brala je dalje.
    ''Pišem ti s tega planeta in ne s kakšne umobolnice. Sedaj mineva tretje leto, odkar živim tu. Morda se ne bom nikoli vrnil. Poišči svojo srečo. Upam, da bo moje mesto v družini zasedel nekdo, ki ga je vreden. Vem, da bi bilo vljudno vprašati, kako živiš, a vem, da odgovora ne bom dobil. Maji, prosim, pokaži pismo šele čez nekaj let. '' Maja je začutila rdečico na obrazu a je vseeno brala dalje.'' Vedi, da sta ti in Maja zame najlepše, kar se mi je zgodilo v življenju.
    Poljub. Tvoj Peter.''
    V trenutku, ko je Maja končala z branjem, je domov prišla mama. V rokah je nosila težke vrečke in se smehljala. Maja ji je pred nos pomolila pismo in veselo vzkliknila:''Očka je pisal!'' Lili se je sedaj smejala njej in še naprej zlagala hrano v hladilnik. Deklica je prizadeto zmečkala pismo in ga vrgla v smeti ter ga nikoli več ni niti omenila. Ves čas pa se je spraševala: Ali je bilo vse to res? ... Ali pa se je kdo le grdo pošalil?

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune