ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [119/172]  Naprej >>

VESOLJSKA POTOVANJA V PRIHODNOSTI …
Sara Bensa, OŠ Šempas, 8.a

    »10, 9, 8 …« V glavi mi je šumelo. Nisem mogel trezno razmišljati. Še malo, pa bom prvi človek, ki je potoval v prihodnost. Huh, kaj pa če se ne vrnem več? Če padem v neskončno globino brezčasnega … ne! Vse bo ok. Vsaj upam …
    »3, 2, 1 …
    Au, moja glava! »Pusti ga pri miru, saj se zbuja!« Kje sem?
    »O, poglej ga! Zbudil se je, korenjak!« Nad mano se je smejala rjava košata glava. Kaj ni to … ne, ne more biti. Pa vseeno. Pes. Pes, ki govori. Nočna mora!!!
    »AAAAA!! Kje sem? Kdo si ti? Ali bolje: KAJ si ti?« sem se morda znašel na planetu govorečih psov? Panika. »No, no, no … umiri se, korenjak. Pravzaprav, imaš ime?« Za vsak slučaj, da preverim, če spim, sem se uščipnil. Nič. Res je vse, kar se dogaja! »No? Ali mogoče nisi razumel vprašanja? Kakšno je tvoje ime?« je ponovil počasi in razločno, kot da ga res nisem štekal. Ni mi preostalo drugega, kot da neham neumno buljiti vanj in mu odgovorim. » Benjamin. Benjamin Ušaj. In imam to milost, da izvem, kaj se dogaja?!?«
    »Mladi korenjak se opogumlja! No, Venera, naj mu povem?« Prikazala se je še ena košata glava, tokrat velik gobček z dolgimi uhlji. »Seveda, saj vidiš, kako je neučakan,« je z lepim žametnim glasom rekla psica.
    »Torej,« je vzvišeno nadaljeval. »Trenutno se nahajaš na planetu Mars. Poznaš ga, saj je v isti galaksiji kot tvoj planet, ki pa je že propadel od prekomernega izkoriščanja naravnih bogastev. Jaz sem Saturn, poveljnik glavnega štaba za protionesnaževalno gibanje. Smo sploh edini, ki nas to briga. Ti pa si človek iz preteklosti. Srečo si imel, da smo te sploh opazili na stari Zemlji. Tja nobeno plovilo več ne zahaja. Saj se ne čudim, zakaj ne,« je zdrdral kot naučeno molitvico.
    Nisem ga več poslušal. Uspelo je! Potoval sem v prihodnost!!!
    »In katerega leta smo?« sem radovedno vprašal. Dejstvo, da psi govorijo, se mi je zdelo že običajno, saj sem pričakoval leto 5 milijonov in v tem času se marsikaj zgodi.
    »Piše se leto 5009. Letos je tudi obletnica astronomije. Aja, pozabil sem te vprašati, če bi bil pripravljen sodelovati z nami.« Razočaran nad letnico sem vseeno prikimal.
    »Odlično. Popeljal te bom še pet podzemelj nižje, v sejno dvorano. Čez dve minuti se bo začel sestanek. Tam te bom predstavil in ti nam boš povedal, zakaj in kako si sploh prišel v prihodnost. Bo šlo?«
    »Bo,« sem rekel poln pričakovanj. Torej, da ponovim: smo leta 5009 - potoval sem torej za tri tisoč let v prihodnost. Zemlja je uničena. Razumljivo, če je šlo tako naprej. Ko sem jo zapustil, so bili ljudje prisiljeni zapustiti planet. No, potem so se preselili na Mars. Kako, ne vem. Tu so si uredili življenje tudi pod površino planeta. Joj, ljudje, kako smo egoistični! Kaj šele bo? Bomo uničili celo vesolje!? Ok, priznam. Tale je bila malo nerealistična.
    Sredi razmišljanja me je zmotil Saturn. »Tule vstopi.« Stežka sem odprl velika vrata in vstopil v še večjo dvorano. Tam je kar mrgolelo psov različnih pasem. Sedel sem na najbližji stol. Zazvonilo je in v istem hipu so vsi utihnili. Na sredo dvorane je pristopil Saturn in začel z uvodom: » Drage psice, dragi psi! Današnji sestanek bo prav poseben, saj se nam je pridružil prvi človek.« Vsi v dvorani so utihnili in se zazrli vame. Nerodno sem ošinil pse po dvorani in izustil nekaj kot:    »Aaam…« Dober začetek, ni kaj. Vodja pa je nadaljeval: »In to ne navaden, iz našega časa, pač pa iz preteklosti. Povedal nam bo nekaj o sebi. Prosim,«mi je nakazal, kam naj stopim. Zdaj pa zares.
    »Ammm … jaz sem Benjamin. Prihajam z Zemlje iz časa oziroma leta 2009. Poslali so me, da pokukam v prihodnost Zemlje. Da bi videl, kako napreduje astronomija. V planu smo na Zemlji imeli prav življenje na Marsu. In vidim da jim je uspelo. Sicer pa sem astronavt po poklicu.« Saturn me je prekinil: »Ali prav razumem? Mar nisi prišel, da bi nam pomagal pri našem gibanju?«
    »Ne, seveda ne,« sem se nasmehnil. » Lahko pa vam v zameno, če mi pomagate priti do tukajšnjih astronomov, pomagam pri protionesnaževalnem programu. Ampak samo za kratek čas. Moji trenutki v prihodnosti se iztekajo z neverjetno hitrostjo.« Preveril sem čas na svoji posebni uri. Časa imam še točno 2 dni.
    Vsi v dvorani so vzdihnili. Mar so res pričakovali mojo pomoč? No, Benjamin, zdaj si pa v lepi kaši, sem pomislil. Kaj če me ne spustijo več nazaj?
    Saturn je s pasjimi solzami v očeh prikorakal na sredo dvorane in dejal: »Oh, kdaj bo prišel čas, ko bo človek sodeloval z nami? Bo sploh kdaj to? Bodo to učakali moji vnuki?« Potem se je obrnil k meni. »Dragi Benjamin, ne morem te prisiliti, da ostaneš z nami. Zato pa ti želim veliko uspeha na tvoji poti. Najbolje, da se kar takoj odpraviš, saj imaš še zelo malo časa. Pridi, peljal te bom, kamor želiš.« Še enkrat sem se vsem prisotnim opravičil in se poslovil. Saturn me je peljal v sobo. Pobasal sem svoje stvari v kovček in se odpravil za njim v dvigalo. Dospela sva v najvišje nadstropje, tik pod površjem. Tam sva sedla v nekakšna jajca z mnogimi tipkami. Ker so bila tako velika, sem se ustrašil, če jih mogoče niso ukradli kakšni živali. Izrabil sem trenutek in povprašal o njih. »Ali misliš na tista bitja, ki so se premikala, samo govorila niso? Na žalost jih ni več. Ostala so na Zemlji, tam pa izumrla. Človek je na Mars preselil samo pse, misleč, da ima od nas največ koristi. Naučil nas je govoriti in živeti kot on.« Mar je mislil, da on ni žival?! »No, prispela sva.« Prispela sva?
    »Kako, da sva že na cilju? Saj še ni minilo pet minut od odhoda,« mi ni bilo jasno. Saturn pa se je le nasmehnil: »Mnogo stvari še ne veš, Zemljan iz preteklosti. Naša plovila nam navidezno skrajšajo čas.«
    »Ampak saj sploh še nisi nič krmaril ali kakor koli upravljal vozila,« mi še vedno ni bilo jasno. »Veš, to deluje na misli. V glavi si rečem: ˝Na Vesoljsko postajo Mars,˝ potem se plovilo - kobolo mu pravimo - usmeri tja in nam skrajša čas potovanja. Dejansko je potovanje trajalo celih šest ur.« No, lepa reč. Ostal mi je samo še dan ter osemnajst ur. Moral se bom podvizati. Upam, da me bodo tam sprejeli. Vstopila sva v velikansko stavbo … no, bila je podobna veliki raketi. Takoj za vrati je naju v tretje nadstropje peljala nekakšna ploščica. Tudi to deluje na misli, sem ugotovil. Zavila sva na levo, deseta vrata.
    »Bekon, nazaj sem pripeljal tisti primerek človeka, ki ste ga našli na Zemlji. Pravi, da je astronavt.« Pogledal je vame. »Da, res je, v prihodnost sem potoval, da bi videl, kako napreduje astronomija, kakšna vozila uporabljate za prevoz po vesolju in kam sploh lahko greste z njimi,« sem hitel pojasnjevati. »Dobro, dobro. Pokazal ti bom vse stvari, ki te zanimajo. Mislim, da nimaš več veliko časa,« je ugotovil. »Pridi.« Pokazal mi je vrata in šla sva v podzemlje. »Kobolo si že spoznal. To je vozilo za osnovni planetni prevoz po Marsu. Premika se zelo hitro, potoval si le šest ur. Potem so tu še druga vozila izključno za astronome in astronavte. Ta se imenujejo bononi. Z njimi lahko potuješ tudi v druge galaksije. Vendar pa si tam še nihče od nas ni uredil življenja. Če želiš, te lahko popeljem na kakšen planet, potem pa boš moral iti na Zemljo, kjer te bo preteklost spet posrkala vase,« mi je razložil. »V redu, gospod. Hvala.«
    Namestila sva se v bonone. »Ali lahko jaz krmarim? Ali kakor koli se temu reče?« sem vprašal, saj sem predvideval, da tudi ta stroj deluje na misli. »Seveda, ni problema. Kar zaželi si, kam hočeš,« mi je prijazno dovolil. Na Saturn, sem pomislil. Ta je moj najlepši planet v tej galaksiji.
    Po desetih minutah sva prispela pred nekakšno vesoljsko postajo. Nataknila sva si maske za kisik in šla iz kobola. »Koliko časa sva zdaj potovala?« se nisem mogel rešiti moje radovednosti. »Devetnajst ur. Časa imava še eno uro, saj do Zemlje potrebujeva dvaindvajset ur,« je vse natančno vedel o mojem odštevalniku časa. Opazoval sem ta čudoviti planet. Lepo se je tudi videlo eno izmed njegovih osemnajstih lun. Tudi njegovi obroči so bili prelepi. Opazoval sem to lepoto vesolja, ko je minila cela ura. Hitro sem se podvizal h kobolu in se pridružil Bekonu. Potihoma sem se poslovil od Saturna in naredil še zadnjo fotografijo. Na Zemljo …
    » … takšno je bilo moje potovanje. Vse fotografije so se seveda tu izničile, ker moje potovanje še ne obstaja,« sem pojasnil prijateljem na pikniku. Vsi so vame strmeli kot v čudo. Bil se ponosen nase. Kot prvemu mi je uspelo potovati v prihodnost.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune