ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [13/172]  Naprej >>

MI, OTROCI PRIHODNOSTI
Tana Logar, OŠ Tabor Logatec, 4.a

Bil je lep poleten večer. S prijateljicami smo sedele na plaži in se pogovarjale. Vetrič je nežno zibal morsko gladino in luna je prijazno osvetljevala večerno nebo. Galebi so s svojimi kriki motili večerno tišino. Na tisoče zvezdic se je lesketalo na nebu.
Moj pogled je zataval po tej lesketajoči lepoti. Zazdelo se mi je, da se najbolj lesketajoča zvezda ozira name in mi prijazno mežika. Meni? Zvezdica? Kar naenkrat sem zaslišala nežen zvok. Kot bi piš vetra oplazil moje uho. Pred mojimi očmi je zažarelo, mavrične barve so se vrtele in znašla sem se v vrtincu barv. Polzela sem skozi iskrice. Bil je dolg, čudovit tunel, ki me je nosil in nosil. Prav na koncu tunela je sedela čudovita deklica. Kot majhna drobcena vila, ki jih poznam iz pravljic. »Pozdravljena Eva« je dejala. »Dobrodošla na zvezdi Otrok! Tako prijazno in toplo si nas opazovala, da smo se odločili, da te povabimo k nam. Ne boj se, nič se ti ne bo zgodilo.« je dejala. Nisem bila prestrašena. Bilo mi je prijetno. Zvezda je bila topla in počutila sem se varno. Drobcena deklica me je prijela za roko in me popeljala po zvezdi Otrok. »Poglej,« je dejala,«to je naš svet. Tu ni prepira, tu ni vojn, tu ni onesnaževanje. Pri nas vse delamo z ljubeznijo.« In res, zvezda Otrok je bila polna malih drobcenih bitij, ki so mi prijazno mahala. Eni so marljivo nekaj počeli, drugi so klepetali in spet tretji so se igrali. Zvezda Otrok je bila polna čudovitih cvetlic. Ptički z mavričnimi krili so letali po zraku, ki je bil prepleten z zlatimi iskricami. Drobcena deklica me je popeljala do okenca, skozi katerega sem zagledala veliko kroglo. Zazdelo se mi je kot da gledam našo Zemljo. »Je to moj svet?« sem povprašala deklico. »Da, res je,« je dejala. »To je tvoj svet. Si ga želiš pogledati od blizu?« je vprašala. Pokimala sem ji. Kar naenkrat sem zagledala svoj dom. Potem sem na plaži zagledala prijateljice. In ko se je zemlja obrnila, sem zagledala majhne črne otroke, ki so jokali. »Zakaj jokajo?« sem vprašala. »Ker so lačni,« je dejala deklica. »Ker na zemlji ne skrbite za vse enako. Ne delite, se ne znate veseliti. Samo hitite naprej in naprej in se ne ozirate nazaj. Eva, vi otroci lahko to spremenite. Z svojimi srci še vedno lahko spremenite vaš planet. Zazrite se vase, mislite s srcem in razumom. Spoštujte naravo in to kar vam daje. In vračajte ji vse kar vam da. In veselite se vsakega dne, ki prihaja!« je dejala. Zrla sem v svoj svet. Videla sem oblake dima, videla sem vojno in videla sem solze. Bilo mi je težko. Mi otroci v prihodnosti res lahko to spremenimo….
»Eva, zbudi se. Tako lepo si zaspala, ampak res se je zvečerilo in odpraviti se moramo k staršem!« sem zaslišala glas prijateljice. Jaz pa spala? Zazrla sem se v nebo. Lesketajoča zvezda nad mano je nagajivo utripala. Počasi se je oddaljevala in zdelo se mi je, da mi drobcena deklica maha v slovo. Tudi jaz sem ji pomahala. Odločena, da storim nekaj dobrega za naš svet.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune