ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [123/172]  Naprej >>

Pot v vesolje
Tjaša Mesec, OŠ Antona Martina Slomška, Vrhnika, 8.a

    Noč. Odprem okno in se zazrem v zvezdnato nebo. Zamižim in že odpotujem. Kam? V vesolje. V neznano.
    Ne vem, kako sem se znašla v raketoplanu. Posadka je oblečena v skafandre. Vsak član nadzira svoje naprave, polne ur, stikal in merilcev. Tudi meni dajo posebno obleko. Počutim se kot Marsovka iz filma »Drejček in trije Marsovčki«. Z veliko hitrostjo, nad 40.000 km/h, drvimo v vesolje. Raketni motorji, ki delujejo tudi v brezzračnem prostoru, in veliki računalniki skrbijo za naš varen polet. Sedanje telekomunikacijske povezave nam omogočajo, da se slišimo z Zemljani. Pregledamo zemljevid, ki ga je izdelala predhodna posadka in se odločimo za pristanek. Približamo se neznanemu planetu. Pilota zmanjšata hitrost in varno pristanemo. Odpro se vrata zadnjega dela plovila in vsi vesoljci izstopimo. Kako čudno smešni so naši prvi koraki! Kar dviga nas od tal. Zdi se mi, da napol plavamo kljub težkim oblačilom. Ustavimo se ob srednjem delu plovila. Pilot dvigne ukrivljena vrata. Vsak vzame s seboj posebne inštrumente in naprave, s katerimi bomo raziskovali. Meni dajo poseben nahrbtnik, ki ima polno žepov. Narejen je iz materiala, ki ga ne poznam. Je čisto lahek, vsi žepi so prozorni in se neprodušno zapirajo.
    Zdaj pa na delo! Hodimo po tleh, ki so hrapava in valovita. Podobna so ohlajeni lavi. Povsod sama sivina. Sem in tja kakšen krater. Moram kar paziti, da ne padem vanj. Ob robu zagledam čudno bleščeče kamenčke. Nekaj jih z nerodnimi rokavicami poberem in spravim v žepe svojega nahrbtnika. Počasi stopam dalje. Zdaj se kamni po tleh bleščijo še drugače kot prejšnji. Navdušena jih pokažem kolegu, ki v bližini opravlja svoje delo. Pove mi, da so to verjetno kosi ledu. Tudi te primerke bi rada vzela s seboj. Ne morem in ne morem jih pobrati, ker se držijo tal. Seveda, saj so primrznjeni! Spet potrebujem pomoč. Kolega mi delček odžaga z električno žago, ki jo poganjajo sončne celice. Moj nahrbtnik se polni. Tudi ostali so že opravili svoje naloge. Postanemo lačni. Ne preostane nam drugega, kot da se vkrcamo v plovilo. Zdaj pa najprej malica. Drugačna je od zemeljske. Dobim škatlico s tremi tabletami in pločevinko napitka. To je vse. Vsak poje svoje in kmalu se počutimo bolje. Razgovorimo se. Vsak poroča, kaj je doživel in občutil v neznanem prostoru. Menimo, da smo odkrili nekaj novega. Če imam v nahrbtniku res prave koščke ledu, potem je bila na tem planetu nekoč voda. Znanstveniki bodo proučevali naše rezultate. Z dodatnimi raziskavami bodo iskali sledi življenja v preteklosti ali morda v prihodnosti.
    Iz raketoplana hočem poklicati svojo mamico. Odtipkam številko. Nekaj zahrešči. Zbudim se v svoji postelji. Kar nekaj časa potrebujem, da ugotovim, da sem spet navadna Zemljanka.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune