ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [124/172]  Naprej >>

VESOLJSKA POTOVANJA V PRIHODNOST
Lara Vrtačnik, OŠ Šmartno v Tuhinju, 8.c

    3. 9. 2039 Sedim na SIRIUS 2039 in gledam skozi okno. Pripravljamo se na vzlet, vsi hitijo sem ter tja in preverjajo še zadnje malenkosti, jaz pa zrem skozi okno in pišem ta dnevnik. Sam nimam nič za početi, saj nimam pojma, kako ta stvar sploh deluje. Vem, kako čudno se to sliši, glede nato, da bom čez nekaj minut vzletel na najbolj izpopolnjeni raketi na ionski pogon, toda resnica je, da sem na to raketo prišel bolj zahvaljujoč srečnemu naključju.
    No, da se za začetek predstavim: Moje ime je Charles McCage in sem, če stvari nekoliko posplošimo, pisatelj. Pred kratkim pa je izšla moja prva glas-knjiga z naslovom Včeraj, danes, jutri, ki govori predvsem o spreminjanju stvari glede na čas. Nekaj, kar je bilo včeraj fenomen, je danes povsem običajno in bo jutri zastarelo. Če samo pomislim, da so še 30 let nazaj ljudje brali časopise in knjige, glas-knjig in glas-časopisov pa sploh še ni bilo. Vsak dan izumijo nekaj novega in to ima seveda svetlo stran, saj nam vsi ti izumi lajšajo življenje, toda prava žalost je, da ljudje nekoč in danes ne znajo ceniti zgodovinske vrednosti »starih« stvari …
    Zopet me je zaneslo v razmišljanje o tej temi, čeprav sem jo že mnogokrat premlel.
    Po izidu knjige sem večino svojega časa užival v zasluženem počitku, dokler ni na moja vrata potrkal moj prijatelj Tom Garry. On dela v NASI kot organizator vesoljskih poletov in takrat sem prvič slišal za odpravo SIRIUS 2039. Gre za odpravo 6 astronavtov, ki se odpravlja prek meja poznanega, da razišče še neodkrite dele vesolja. Vsak izmed njih je posebej usposobljen za svoje delo na tej odpravi. Potem pa sem tu jaz, 7. član odprave. Moja naloga pa je prej ko ne najpreprostejša. Zadolžen sem za to, da dokumentiram celotno odpravo, za to mi bo tudi služil ta dnevnik. To delo pa sem dobil predvsem zato, ker je Tom zastavil dobro besedo zame, češ da bom zapisal vse, kar se bo na odpravi zgodilo in da bom dobro prenesel polet.
    Žal moram zdaj nehati pisati, saj bomo čez nekaj trenutkov vzleteli. Držite pesti, da ne bomo že takoj strmoglavili, ker bo v tem primeru to zadnje in edino, kar boste lahko prebrali o naši odpravi, če ne štejemo osmrtnic v glas-časopisu.
    2. 12. 2039 Letimo že skoraj 3 mesece in vsaj jaz sem že nekoliko naveličan letenja. No, pa da začnem, kjer sem prejšnjič končal. Mislim, da je očitno, da nismo strmoglavili, če pa kdo ne ve zakaj, naj mu namignem, da duhovi ne morejo pisati.
    Po vzletu je krmilo prevzel računalnik, ki je imel že v naprej določeno smer poleta. Nato smo se vsi udobno namestili, med tem pa sem si jaz ogledal moje »sopotnike«.
    Prva, ki sem jo imel čast pobliže spoznati, je bila Nastia Opusova, odločna ženska poznih štiridesetih, ki je prihajala iz Rusije, takole približno pa je potekal najin pogovor:
    »Pozdravljeni!« me je samozavestno pozdravila in mi stisnila roko tako močno, da sem kar trznil.
    »Moje ime je Nastia Opusova in sem poveljnica tega vesoljskega plovila.« Njen ruski naglas je zvenel zelo prijetno. Odzdravil sem ji in se še sam predstavil.
    »Tam v kotu je vaša postelja, poleg nje so vrata, ki vodijo v kuhinjo, iz nje se pride naprej v dnevno sobo, tam doli pa je kopalnica.
    »Prikimal sem ji, ona pa se je odšla predstaviti naslednjemu. To je bil izjemno mišičasti mladenič zgodnjih tridesetih, za katerega sem kasneje izvedel, da mu je ime Santos Portila iz Španije. Sledili so trije astronavti iz Amerike: Mike – visok črnolas fant, James – rdečelasec z mnogo pegami in Greg, ki je bil bolj nizke postave, z rjavimi lasmi. Zadnja članica posadke pa je bila Beatice Fouche, Francozinja, stara 35 let, ki je imela dolge temnorjave lase in je bila zadolžena za vzlete in pristanke.
    Sama plovba z vesoljskim plovilom je bila na moč dolgočasna. Čeprav smo se premikali s svetlobno hitrostjo, se mi je, če nisem gledal skozi okno, zdelo, da stojimo pri miru. Edino, kar mi je bilo pri letenju res všeč, je bilo opazovanje skozi okno z universkopom, s katerimi vidiš vsako malenkost, pa naj bo še tako oddaljena. Prejšnji teden smo pluli mimo Marsa in z universkopom sem opazoval raketo počitnikarjev, ki so pravkar izstopili na Marsu in se ustalili v kampu. Preden smo odšli na to odpravo, se je veliko govorilo o gradnji hotela na Marsu, upam da ga bodo zgradili kmalu, saj lahko predvidevam, da bom ob pristanku na Zemlji potreben oddiha.
    Nastia nam je pravkar sporočila, da je računalnik zaznal neznan planet v naši bližini, zdi se, da bo tam naš postanek.
    Mislim, da se bom odpravil spat, še prej pa bom pojedel kapsulo mesa in tabletko ali dve krompirja. Moram reči, da mi je zelo žal, da se nisem spomnil, da bi s seboj vzel kapsule kečapa, ki mi zelo manjka ob krompirju.
    5. 12. 39 Zbudil me je sunek, ki je bil tako močan, da sem zaradi njega padel iz zračne postelje. Nadia je pritekla do mene in mi rekla: » Pristali smo na neznanem planetu, pojdite v kabino za obuvanje in se obujte. Z Mikom, Jamesom in Gregom greste raziskovat, ostali bomo počakali tu.« V trenutku sem bil popolnoma zbujen. Stekel sem v kabino, kjer so me fantje že čakali. Mike mi je podal stebrne čevlje, s katerimi se je dalo hoditi povsod. Na glavo smo si nato dali očala in vsak je imel cevko, po kateri smo dobivali kisik. Previdno smo en za drugim stopili ven iz rakete in osupnil sem. Cevka za kisik je bila popolnoma odveč, saj sem tukaj dihal celo lažje kot na Zemlji. Razlog za to sem takoj odkril: kamorkoli si pogledal, je bilo vse poraščeno z zelenimi rastlinami. Čeprav so bile podobne rastlinam na Zemlji, so se od njih razlikovale po tem, da so bile vse veliko večje. Najmanjša rastlina, ki sem jo opazil, je bila velika vsaj 1. m.
    Očaran sem stopal po tej zeleni goščavi in gledal v vse smeri. Kar naenkrat se je rastje zredčilo in pred menoj se je odprl pogled na travnik, ki je segal izven mojega pogleda. Poraščen je bil z živobarvnimi cvetovi. Stopil sem naprej, da bi si ga lahko bolje ogledal, v tistem pa se je tisto, kar sem imel prej za cvetje, pognalo v zrak. Bilo je izjemno in kar osupnil sem ob pogledu na 1000 živalic vseh barv, ki so letele nad menoj. Ena mi je pristala na roki in imel sem si jo priložnost bolje ogledati. Krila je imela podobna metuljevim, le da so bila večja in bolj pisane barve, njen trup pa je izgledal kot mali možiček, poraščen z dlako modre barve.
Nežno sem jo prijel in se odpravil nazaj k raketi. Tam so me že čakali astronavti.
    »Poglejte kaj sem našel!« sem jim zaklical že od daleč.
    Vsi so me obstopili in z zanimanjem pogledali mojo živalco. Vsem se je zdela zelo zanimiva. Nato so mi pokazali, kaj so oni našli. Mike je prinesel žival, ki je še najbolj spominjala na želvo, le da je imela namesto oklepa perje, James je prinesel šop rož, katerih cvetovi so se odpirali in zapirali, Greg pa je našel kamen, ki je spreminjal barvo.
    Z svojimi odkritji smo se odpravili nazaj na ladjo. Tam so vsi z zanimanjem poslušali, kaj vse smo videli.
    Odločili smo se, da se bo ta planet imenoval Opus, pa naši poveljnici. Meni pa je pripadla čast, da sem poimenoval živalco ki sem jo našel. Dal sem ji ime Žverca, v spomin na neko risanko, ki sem jo rad gledal kot otrok. Vsi smo bili navdušeni nad današnjimi odkritji. Nikoli nisem verjel, da je kje v vesolju tako čaroben prostor, kot je tu. Dogovorili smo se, da jutri odpotujemo še dalje, novim odkritjem naproti.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune