ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [128/172]  Naprej >>

ISKANJE OČETOVE ZVEZDE
Teja Volčanjk, OŠ Leskovec pri Krškem, 8. razred

    Spomnim se, ko sem bila še majhna. Z očetom sva vsak večer sedela pod nebom in opazovala zvezde, ki so se bleščale v daljavi.
    »Vsak človek, ki umre, ima svojo zvezdo,« mi je vedno govoril.
    »Tudi mama?« sem radovedno spraševala.
    Mame nikoli nisem poznala. Umrla je, ko sem imela leto in pol. Oče je govoril, da je bila čudovita. Da takšne ženske kasneje ni nikoli več srečal.
    »Tudi ona!«
    Enkrat ko sem imela dvanajst let, sem sedela od oknu in gledala zvezde. Babica je prijokala v mojo sobo. Oče je imel nesrečo. Takrat je tudi on postal del ene od zvezd. Mogoče sem jo jaz ravno takrat gledala. Mogoče pa je tudi on gledal mene.
    Velikokrat sem razmišljala, da bi ga obiskala. Pogrešala sem ga. Bila sem še majhna. Odraščala sem ob babici in si vsak dan bolj zaželela, da bi ga spet srečala.
    Zdaj, ko sem dopolnila 18 let, si še bolj želim, da bi videl, kako sem prvič sedla v avto, da bi me videl, kako sem naredila maturo … Odločila sem se, da ga najdem, pa čeprav mi babi ne bo dovolila. Nikoli ni verjela v zvezde.
    Ampak nisem mogla. Nisem imela moči. Nisem vedela kaj me čaka v vesolju in če ga bom sploh našla očeta. Ampak če bi ga, bi se ves trud poplačal in lahko bi ga pripeljala nazaj na Zemljo. Da, tudi to je rekel da je možno. O vsem tem sem razmišljala vedno več.
    Kakšen mesec kasneje pa sem se med sanjami o neskončnosti vesolja zbudila. Zmotila me je medla svetloba, ki je prihajala od okna in osvetlila vso sobo. Vstala sem in stopila do okna. Najprej nisem mogla verjeti svojim očem. Videl sem obrabljeno vesoljsko ladjo – izgledalo je že tako. Vrata so se počasi odprla in ven je stopilo bitje, ki si ga niti v sanjah ne bi mogla predstavljati. Vedno sem mislila, da bi v takšnem primeru zakričala in stekla k babici, ampak jaz se nisem niti premaknila in tudi ust nisem odprla. Nekaj sem videla na vesoljcu. Nekakšno povezavo s sabo. Pohitela sem in stekla v hladno noč. Vse sem videla. Žarometi ladje so bili tako močni, da je bilo svetlo tudi za hišo. Vsa preplašena sem se ozirala na vse strani, če bi bil še kje kakšen nezemljan.
    Nepričakovano sem se zaletela v enega. Zakričala sem, že naslednji trenutek pa mi je za to bilo zelo žal. Babi je namreč takoj pritekla skozi vrata in preverila če sem v redu.
"Ali si v redu?"
"Ja, ja, v redu sem. Zazdelo se mi je samo, da sem videla …" obnemela sem.
"Koga si videla, dragica?"
"Netopirja! Ja, netopirja!"
    Spet je postalo temno in šele, ko je babi spet zaprla vrata, je izza vogala prišla svetloba. Pogledala sem okoli sebe, če bi ga mogoče še enkrat ugledala. Obrnila sem se in zastalo mi je srce. Pred menoj se je kar naenkrat spet pojavil nezemljan.
    Imel je 7 rok in oči, ki jih nisem mogla prešteti. Veš čas je nekaj migal in mi želel nekaj dopovedati. Ampak jaz seveda ne znam vesoljščine in nisem ga razumela popolnoma nič. Ko je to ugotovil, je izginil in se čez nekaj trenutkov spet znašel pred mano. Z rokami je kar naenkrat pričaral nekakšen računalnik. Videla sem ga prvič. Takšnega še prav zagotovo ne delajo na Zemlji. Imel je nešteto tipk in ekran je imel tako majhen, kot najmanjši gumb na svetu. Pravzaprav temu sploh ne bi mogla reči ekran. Kajti vesoljec je samo nekaj odtipkal na gumbe in iz pike sredi naprave je prišel svetlobni žarek. Žarek je bil na koncu širši kot na začetku in kmalu sem v njemu lahko prepoznala očetovo podobo.
    "Oče!" sem zaklicala in nezemljan je spet nekaj zamomljal. Naprava je imela tudi zvok. Oče v žarku je začel govoriti: "Patricija. Izgleda, da ti moj najboljši prijatelj Mumatu prinesel moj posnetek. Naj ti povem, da sem na tretji zvezdi od Marsa severno. Zvečer, ko boš pogledala v nebo, kot sva včasih gledala skupaj, me poišči. Ko me boš našla, bom tudi jaz našel tebe. Želim si, da bi bila lahko skupaj. Da bi te videl odraščati. Jutri bo tvoj rojstni dan in zato ti želim vse najboljše. Upam, da se še kdaj vidiva. Čeprav je za to malo verjetnosti. Pogrešam te!"
    Stegnila sem roko, da bi ser ga dotaknila, ampak žarek je že izginil.
"Tudi jaz te pogrešam, oči!"
Takrat pa si je vesoljec na usta pritrdil neko zanimivo stvar in zdaj sem ga lahko zelo dobro razumela: "Tvoj oče me pošilja s tem posnetkom. Mogel bi ti ga prinesti že za tvoj rojstni dan, ampak se mi je nekaj pokvarila ladja. Ali bi lahko danes prespal kje tu?"
"Notri bolj težko, ker bi babici zastalo srce, če bi te videla. Tu zunaj pa se lahko namestiš kjerkoli!"
Zjutraj sem hitro pozajtrkovala in že sem stekla ven. Na trati ni bilo niti ladje niti nezemljana. Ampak spet se je pojavil. Stekla sem do njega in ga prijela za eno od rok.
"Veš, razmišljala sem. Šla bi s tabo, da bi videla očeta."
"Tega mi tvoj oče nikoli ne bi odpustil. Ne bi te želel potisniti v nevarnost."
"Ampak jaz to želim!"
"Jaz pri tem nimam nobene besede. V ladjo grem, da se posvetujem s tvojim očetom."
Ko se je vrnil, je rekel, da ni dobil stika za zvezdo in naj se odločim sama.
Stekla sem v hišo in zbudila babico: "Babi, jaz grem"
"Kaj, kam greš?" je z zaspanim glasom dejala.
"V vesolje. Poiskat očeta."
"O, ne že spet. Kdaj ti bo pamet streznila glavo?"
"Jaz verjamem v neverjetno. Grem. Adijo!"
    Poljubila sem jo na čeli, stekla ven in z Mumatom odpotovala v neskončnost. Na začetku se me je lotevala omedlevica. Vesoljska ladja je bila tako hitra, da nisem niti vedela in že sva švignila mimo Marsa in Jupitra. Nikoli si nisem mislila, da se mi bodo zares uresničile sanje!
    Nekaj je počilo.
"Oh, ne že spet," je potožil Mumatu in morala sva pristati na najbližjem planetu – Saturnu. Stopila sva ven in na moje veliko presenečenje sem lahko normalno dihala, čeprav na Saturnu ni bilo kisika.
    Mumatu se je sprehodil nekaj krogov okoli ladje in šele četrti krog je ugotovil, kaj je narobe. Menjalnik se mu je pokvaril. Moral ga je zamenjati, a kje ga naj najde?
"Malo se bom razgledal naokoli. Ti medtem poglej na mojo ladjo."
    Pokimala sem mu in odšel je. Mislila sem si, kako dolgo ga ne bo, a nazaj je prišel že čez nekaj minut. Nisem si mislila, da je tako hiter.
    Nekaj je zazvonilo in rekel je: "Tako, zdaj pa direktno na očetovo zvezdo!"
    "Končno," sem si mislila in vsa presrečna šla nazaj na ladjo. Notri je bilo veliko več prostora, kot sem sprva pričakovala. Ladja je imela le zakomplicirano tipkovnico z veliko gumbi in ročkami. Okoli in okoli je bilo veliko okno, na sredini pa je bil prazen prostor. Tam je bilo tudi nekaj stolov. Sedla sem na enega in zvočnik se je prižgal:
"Čas je za spanje!" je dejal robotski glas in moj sedež se je prekucnil na ležeč položaj. Tega nikakor nisem pričakovala. Vsa prestrašena sem pogledala Mumatuja in ta je že mirno spal. Vendar ne za dolgo. Čez deset minut sva se že morala zbuditi. Pristala sva na zvezdi.
"Tako dolgo že nekaj časa nisem spal."
Začudeno sem ga pogledala in on mi je vrnil pogled.
"Mi navadno spimo 7-8 minut in smo že naspani."
    Začudeno sem pogledala vstran in se sama pri sebi čudila.
    Vesoljska vrata so se odprla, ko je Mumatu zaploskal z rokami. Najprej je izstopil on, jaz pa sem počasi stopicala ven. Bilo me je strah, kaj me čaka. Ko sva hodila 3 minute po rumeni, gladki podlagi, ki je ne bi mogla primerjati niti z betonom, niti s peskom ali s čimerkoli drugim, sem bila neverjetno zaspana. Ponavadi bi se tako utrudila šele po dobri uri hitre hoje.
    "Do tja so samo še 4 minute takšne hoje!" je rekel Mumatu, ko je videl mojo utrujenost.
    Uspelo mi je zbrati še zadnji moči in malo sem pospešila. V treh minutah sva prišla do cilja. Pred menoj je stala zgradba, če bi se ji lahko tako reklo, ki je bila višja od vseh nebotičnikov na Zemlji.
    Stala sem z odprtimi usti.
"Tu živi moj oče?"
"Ne, to je Občinska stavba, kot bi ji vi rekli. Tvoj oče je le nekaj korakov stran od tu."
    Obhodila sva 'Občinsko stavbo' in zagledala sem majhno hiško iz nekega materiala, ki ga nisem še nikoli videla.
"Pridi, greva," je rekel Mumatu in približala sva se zeleni hiši.
    Nekdo je odprl vrata in rekel: "Živijo, Mumatu."
    Mene ni prepoznal, zato sem jaz prekinila vidno zadrego. Stekla sem k njemu in ga objela.
"Oče!"
"Patricija?"
"Oče, končno sem te našla!"
Še vedno se nisva spustila iz objema: "Oče, pridi nazaj z mano!"
"Ne morem, ne smem. Če grem, me bo za vedno obdalo prekletstvo in nesrečen bom ves preostanek življenja."
"No, važno je, da sem te našla!"
Zdaj je med najin pogovor posegel še Mumatu: "Čas je, da greva, Patricija."
"Počakaj, samo še fotografiram nas vse tri, da bom to lahko pokazala babici!"
Iz nahrbtnika sem vzela fotoaparat in se postavila med Mumatuja in očeta. Slikala sem nas in ko sem na poti domov gledala fotografijo, Mumatuja ni bilo na njej.
"Zakaj te ni na sliki?"
"Ker sem prav posebno bitje. Nihče me ne more dobiti na sliko."
"Škoda! Zdaj pa mi babi ne bo verjela. Rekla bo, da je dandanes mladina zmožna narediti vse s pomočjo računalnika. Mumatu se mi je nasmehnil in pristal na domači zelenici. Pri nas je bila spet noč. Zahvalila sem se mu in stekla v hišo. Zbudila sem babico in ji pokazala sliko. Le presenečeno me je pogledala in me nagnala v posteljo.
Jutri pri zajtrku jo bo zagotovo zanimala vsaka podrobnost. Čeprav se bo mogoče delala, da mi ne verjame.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune