ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [130/172]  Naprej >>

Vesoljska potovanja v prihodnosti – Miranda v vesolju
Anja Lah, OŠ Preska

    »Hm, kaj pa zdaj?«, je bila prva misel, ki se mi je utrnila, ko sem zagledala Bilivilov novi časovni stroj.
    Bilivil je moj oči in je tisto, čemur normalni ljudje pravijo »nori znanstvenik«. Njegove zamisli so res precej nore, vendar so zame zelo uporabne. Odkar je izumil Neboleči žarek za vstavljanje znanja, mi ni treba več hoditi v šolo.
    Saj res. Pozabila sem se predstaviti. Sem Miranda in stara sem 15 let. Z očijem živiva v samotni vili na jasi sredi gozda.
    Kakorkoli, tisti trenutek sem stala pred majhno ročno uro, ki naj bi me prestavila v preteklost ali prihodnost.
    »No, pa dajmo.« Računalnik mi je naključno izbral 4 številke. 2...0...8...0. Leto 2080!? Prihodnost bi znala biti zanimiva.
    Zavrtela sem kazalce na uri. Prostor okrog meni se je začel vrteti. Sukal se je in sukal, padla sem v vrtinec barv, nekaj me je močno potegnilo za ušesa in me vrglo v prepad. Padala sem in padala, naenkrat pa: BUM!
    Pristala sem na trdem betonu in roke so me malce zaskelele od padca. Ozrla sem se naokoli. Povsod okrog mene so stale betonske stavbe, nikjer nisem videla niti kančka zelene barve, kaj šele travne bilke ali celo drevesa. Gozd, ki je bil tu pred 70 leti, je povsem izginil. Vse je bilo videti betonsko in sivo.
    Nasproti je stala svetlo-siva stavba, nad katero je visel napis Vse dobite, kar želite
    Najboljša trgovina V Svetli Betoniji. Odpravila sem se proti njej.
    Znotraj je bilo prijetno hladno. Za nekakšnim prodajalnim pultom je stala ženska in se mi nasmihala.
    Stopila sem do nje:
    »Dobr jutr, mal punčk«, me je pozdravila. »Dobrodošl v trgovin Vs dobit kar želit!«
    Začudeno sem jo gledala, ona pa je nadaljevala.
    »Sem robot podjetj MXFRCX in t bom danes stregl v tej trgovin.«
    Aha, tako govori, ker je robot, se mi je posvetilo. Zahvalila sem se za pomoč in sem se raje sama odpravila po trgovini.
    Začudeno sem se ozirala po policah. Prodajali so precej nenavadne izdelke: Prašek proti nezaželenim vesoljčkom, karte za sanjsko potovanje na Saturnove obroče...
    Gotovo so bili že na vseh planetih okrog sonca, sem začudena ugotovila. Zagledala sem se v vsebino na policah in se kar nisem mogla načuditi.
    Takrat pa sem zletela po tleh. Spet moje nerodne noge, sem jezno pomislila. Ozrla sem se na tla in zagledala roza kroglico, ki je na las spominjala na moje najljubše bonbone. Prijela sem jo in spravila v žep.
    Hitro sem se pobrala in se odpravila naprej. Trgovina je bila tako zanimiva, da sem se vanjo povsem zatopila.
    Tako sem povsem iz navade stegnila roko v žep in tam našla nekaj, kar je bilo na otip podobno bonbonu. Prijela sem ga in dala v usta. Prepozno sem se zavedla, da je »bonbon« tista roza kroglica. V trenutku, ko se je dotaknila mojih ust, sem se namreč dvignila v zrak. Pogledala sem svoje roke. Nisem jih mogla videti. Zgrabila me je panika. Odletela sem do omare s Super dietnim čipsom in zletela kar skoznjo.
    Na drugi strani sem padla na tla. Spet sem bila jaz. Olajšano sem zavzdihnila. Kroglico, ki je bila še popolnoma cela, sem dala v žep.
    Prostor, v katerem sem se znašla, je bil podoben znastvenim laboratorijem, le da je bil veliko novejši in modernejši. Takih naprav še nikoli nisem videla.
    Odpravila sem se po prostoru in prišla do nekih vrat. Odprla sem jih in od groze skoraj zakričala.
    Prostor je bil poln nenavadnih bitij vseh mogočih barv in oblik. Stala so prosto po celi sobi in ustrašila sem se, da bi me katera napadla.
    Toda takrat sem v kotu sobe na tleh zagledala majhno zeleno spako, ki je pela Ringa raja. No, v bistvu jo je bolj cvilila. Pomirila sem se, saj je bila to moja najljubša pesmica, ko sem bila še majhna (no, saj je še vedno).
    V tistem trenutku je zelenček dvignil glavo in se zasmejal. Stekla sem k njemu in se ga poskusila dotakniti. Toda zadela sem ob trdno oviro. Očitno je zaprt v nevidni kletki, sem pomislila. In vsa druga bitja tudi.
    Preplašeno sem se usedla na tla in mu pogledala v oči.
    »Živjo, ne boj se me«, je zacvilil. »Ime mi je Družbeno In Denarno Intelektualen, ti pa me kliči kar D.I.D.I..«
    »Hm…«, bilo mi je nelagodno in nisem vedela kaj naj rečem. »Jaz sem pa Mmirannda.«
    »Ne se bat, ljubica.«, me je skušal pomiriti D.I.D.I.. »Prihajam iz planeta Théo, na katerem živimo mi, ljudstvo Kenda. Star sem že 1300 eol. No po vaše 20 let. Obupal sem že, da bi me kdo rešil, odkar so se R-jevci zaleteli v mojo raketo in me ugrabili. Oh, kako moja ljuba N.P.K. joka za mano. Veš, na našem planetu vsem dajemo imena po lastnostih. Ona je na primer Najlepša Prelepa Krasotica.«
    Povsem sem se že vživela v pogovor, zato sem vprašala:
    »Kdo pa so R-jevci? Prej si jih omenil, pa me zanima.«
    »Ni čudno, da ne veš. Bolj čudno je, kako si sploh prišla sem. No, R-jevci so tajna skupina, ki po vsem vesolju ugrablja druga bitja, da ne bi napadli Zemljanov. In potem nas preučujejo in ugotavljajo, kako bi nas uničili.«
    »Kako paaaaaa…!!!«
    Vprašanja nisem mogla dokončati. Zgrabile so me velike roke. Za mano je stal mišičast moški v sivi opravi, ki me je močno prijel. Zakričala sem, takrat pa se je na vratih pojavil grozljivo grd (kende bi mu najbrž dali ime G.G.) človek. Na hrbtu je imel grbo, njegovo telo je bilo polno orjaških turov, njegov obraz pa je bil videti zloben.
    Začel se je smejati, tako kot se včasih smeji Bilivil, se pravi kot nori znanstvenik.
    »Ali jo vidiš, punčko. Je mislila, da bo lahko kar tako prišla v laboratorij, laboratorij samega zlobnega Salamohama. Ha! Vzel te bomo s sabo na Sememet, kjer te bom vtaknil v najtemnejšo ječo.«
    Salamoham je z veliko slastjo ugriznil v kos ogrske salame, ki ga je držal v roki in ponosno odkorakal skozi vrata.
    Tudi mene so vtaknili v kletko. Bila je zelo neudobna, zato me je kmalu začel boleti vrat.
    Moja celica je stala zraven D.I.D.I.-jeve, zato sva se lahko nemoteno pogovarjala.
    »Kaj pa je to Sememet?« sem ga vprašala, ko se je soba spraznila.
    »Ne veš?« začudeno me je pogledal. »To je planet, na katerem bodo že čez nekaj let živeli vsi zemljani. Oddaljen je nekaj galaksij. Morda bomo na njem ostali večno. Toda znanstveniki pravijo, da le nekaj milijonov let, dokler si Zemlja ne opomore.«
    »Preselili se bomo na nov planet!?« sem se zgrozila. Hitro sem se pomirila in vprašala D.I.D.I.-ja:
    »In kaj bo Salamoham naredil z mano?«
    »Mislim, da se boji, da boš izdala, da ugrablja nas, vesoljčke. To je državna tajnost. Ostala boš z nami. Tudi jaz bom tu do smrti. Zdaj pa prosim utihni. Moja zelenost se mora naspati, sicer bom postal rdeč. Ko sem zaspan, se mi to večkrat zgodi.«
    Sama v neudobnem položaju nisem mogla zaspati. Razmišljala sem, da bi se s časovnim strojem odpravila nazaj v preteklost, vendar me je radovednost premagala.
    Naslednji dan so prišli možje v sivem in nas natovorili na raketo. Na videz je bila zelo moderna, kot se za tak čas pač spodobi.
    Peljali smo se s hitrostjo 100km/s in v nekaj urah prispeli na Sememet. Salamohamovi pomočniki so prijeli mojo kletko in me nesli ven. Nadomestek Zemlje je bil na pogled zelo čuden. V daljavi se je videlo srebrno mesto, ki se bo, kakor mi je povedal D.I.D.I, imenovalo Jovo na Novem. Na mestu, kjer smo pristali so bile rastline vijolično-roza, po teh čudnih rastlinah so skakale velike, živo srebrne živali. Namesto sonca, pa je na nebu stala čudna bledikasto roza krogla.
    In takrat sem se spomnila, da imam v žepu še kroglico, s pomočjo katere bi lahko pobegnila.
    Mojo kletko so postavili na tla, poleg D.I.D.I.-jeve. Zavedala sem se, da moram priti nazaj na Zemljo, saj pred 70 leti na Sememetu ni bilo še nič. Sploh ne vem, če je že obstajal. V hipu sem skovala načrt.
    V usta sem si potisnila mojo rešilno tabletko in postala sem nevidna. Zletela sem ven iz kletke. Stražarji so takoj opazili, da me ni, zato so šli pogledat kam sem šla. Na straži je ostal le en. Zletela sem na vrh njegove glave, tam pa sem spet postala jaz.
    Skočila sem mu naravnost na glavo. Trk ga je pahnil v nezavest. Vzela sem mu ključe od kletk in odhitela odklepat. Toda vsa bitja niso bila tako inteligentna kot D.I.D.I.. Kreatura s petimi glavamise je odpravila proti Jovem na Novem, vrtavki podobna zverinica je razpela krila in odletela naravnost v vesolje, orjaška, živo rumena zver, ki je bila še najbolj podobna levu, pa je skočila ne eno izmed srebrnih živali in jo s slastjo pojedla. Tako je ob meni ostala le še peščica vseh vesoljskih bitij. Strpala sem jih v vesoljsko ladjo in odšla do krmilne kabine. Tam je stal odrasel moški in me prijazno gledal. Vseeno sem se ustrašila, saj sem mislila, da je eden Salamohamovih mož.
    »Kam želit, d vas odpeljem? Robot Krif, vam n uslug.«
    Strah je bil zaman:
    »Gospod Krif, nas lahko odpeljete nazaj na Zemljo? Nujno moramo oditi stran in to čim hitreje.« Postajala sem panična, saj so se v daljavi že slišali kriki stražarjev, ki so opazili, da nas ni več.
    »Gospodičn, n problem«, me je prijazno pomiril Krif.
    Začel je tipkati ukaze in kmalu smo se dvignili od tal.
    Takrat sem se zavedela, da sem lačna. Saj ni bilo čudno. Odkar sem zapustila dom nisem še čisto nič jedla.
    Šla sem po D.I.D.I.-ja in skupaj sva našla shrambo. Toda tam naju je čakalo neprijetno presenečenje. V kotu je čepel Salamoham, ki je ravnal odpiral zavoj kuhane salame.
    Tudi on je skočil pokonci od začudenja, saj je bil prepričan, da smo še vedno zaprti v kletkah. Toda z D.I.D.I.-jem sva bila pripravljena. Skupaj sva se vrgla na njega, ga podrla in zvezala. Salamoham je jokal in prosil za milost, toda midva se nisva vdala.
    Do konca leta smo ga zaprli v toaletne prostore.
    Bila sem vzhičena ob pogledu na Zemljo in zavedela sem se, da si zelo želim oditi domov. Toda najprej smo morali postavili sodišče. Salomojeda smo obsodili na dosmrtno vohanje salame, ki pa je ne bo smel nikoli pojesti. Zanj je bilo to še hujše od ječe. Toda kazen mora biti vzgojna in mi smo bili neizprosni.
    Sloves je bil težek, D.I.D.I. pa mi je obljubil, da bo vesoljčke odpeljal nazaj domov.
    Še enkrat sem mu toplo pomahala, potem pa je bil čas za vrnitev v moj čas.
    Ob kaminu je rahlo dremal Bilivil. Ob mojem prihodu je dvignil glavo.
    »Je za kaj tale časovni stroj?«, me je vprašal.
    »Veš da!« Vrgla sem se na posteljo in v hipu zaspala.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune