ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [14/172]  Naprej >>

KAKO STA TOM IN NJEGOV OČE POTOVALA V VESOLJE
Sibila Leskovec, OŠ Tabor Logatec, 4.a

»Živijo! Jaz se Tom in to je moj oče. Star sem 12 let. Moj oče pa....hmmmm... 43 let. Če vas zanima, kako sva jaz in oče potovala v vesolje, preberite najino zgodbo.«
Bila sva doma. Oče je pripovedoval, kako je prišel na luno.Vprašal se ga: »Kdaj boš spet odpotoval v vesoje?«
»Drugi teden,« mi je odgovoril.
»Grem lahko s tabo?« sem ga kar naprej spraševal.
»To bo treba vprašati direktorja. Če bo dovolil, greš lahko z mano, drugače pa ne.« mi je po dolgem času odgovoril.
...Upam, da bo dovolil, sem si mislil. Tako sem ga spraševal vse o planetih recimo, kakšen je Jupiter, kakšne oblike je Saturn... Minevali so dnevi. Po enem tednu je napočil čas, da odide. Končno bo direktor povedal, če grem lahko z očkom. Prišla sva na ploščad – izstrelišče. Zagledal sem neko ludno stvar. Naj vam jo opišem.
Bila je velika, imenovali so jo raketa. Imela je še nekaj malih raketic. Oh, kako sem se razveselil. Direktor mi je dovolil, da grem lahko z očetom.
»Juhuhu!!!«
To pa še ni bilo dovolj. Oče mi je rekel, naj pomerin skafander, če mi bo sploh prav. Na srečo je bil kot ulit zame. Pripravili smo se na vzlet.
....10, 9, 8, 7, 6...
»Upsi, nekaj sem pozabil!« sem zakričal. »Ah, saj ni nič. Samo igram se. Oh, kakšna smola. Oče je mislil resno, zato je izklopil raketo. Treba bo začeti znova.«
...10, 9, 8, 7, 6, 5, 4, 3, 2, 1... VZLEEEEEEEEEEEEEEEET!!!...
Bdumbodom.
Đđđđđđđđđđđđđđđđ.
Phiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiv!
Šviiiis!
In raketa se je dvignila v zrak. Poleteli smo. Zdelo se mi je, da lebdimo v zraku kot duh. Pogledal sem skozi okno in Zemlja se mi je hitro oddaljevala. Leteli smo in leteli, postajalo je vedno bolj temno in planetov se ni videlo dobro. Kar naenkrat pridemo do svetlega planeta. Imenoval se je Saturn. Zmanjšali smo hitrost in pristali. Zagledal sem majhne stričke, Turenčke, ki so govorili nekako takole:
»Budomunimahodonaji.«
Spreminjali so se v čudne oblačke in bilo jih je vedno več. Jedel sem piškot in po dolgem času sem dojel, da hočejo tudi oni piškote. Turenčka sem hotel vzeti domov, da bi bil moja domača žival. Oče pa je rekel:
»Ne moreš ga vzeti domov. Tukaj živi in tukaj mora živeti. Umrl bi, če bi ga pripeljal na planet, ki je zelo drugačen.«
Preden sem se odpravil, sem jim razdelil vse piškote, kar sem jih imel. Kmalu po tem smo se odpravili domov.
»Končno sem doma!!!!!!!!!!!!!!!!« sem zakričal. Še dolgo zatem sem bral knjige o astronomiji. Pri tridesetih letih sem postal astronavt slovenske vesoljske družbe Planetki. Pogosto sem potoval po vesolju in še več sem izvedel o planetih.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune