ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [133/172]  Naprej >>

Človek na poti
Jure Kert, OŠ Brezovica, 9. razred

    Danes lahko le ugibamo, kakšno bi bilo življenje na Zemlji te dni, če ne bi bilo tistega prelomnega trenutka pred 200 leti v CERN-u. Resnično prelomnega, kajti kaj takega ni človeštvo odkrilo še nikoli prej, in jim ni bilo usojeno niti, da bi tedaj. Če bi ne bilo naključja, tega naključja, ki je ljudem že tolikokrat pomagalo odkriti neverjetne stvari…
    Toda to odkritje je preseglo vse ostale. Nikomur se ni niti sanjalo, da je možno kaj takega. Odkrili so resnico o kontroli Zemljanov.
    Ljudje so bili do takrat prepričani, da imajo svobodno voljo, da se sami odločajo o svojem življenju, in o tem, kaj bodo počeli. Kakšna zmota!
    Ne da bi se zavedali, so bili že tisočletja le, tako rečeno, "laboratorijske miške", "molzne krave", vodljivi in izkoriščani za koristi cele množice različnih vesoljskih bitij, katerih edina prednost pred Zemljani je bila, da so do takrat, ko so bili razkriti, obstajali v za ljudeh nevidnih dimenzijah.
    Ta bitja so z ljudmi eksperimentirala tako, kakor so tudi ljudje vsesortno eksperimentirali z živalskimi bitji. Zakrita bitja so med ljudmi in v ljudeh sprožala različna psihološka stanja. Na primer, med ljudmi so zelo rada sprožala spore in jih nato psihološko preučevala. Vse to se je dogajalo na različnih nivojih, tako med državami in velikimi svetovnimi združenji, kakor tudi posamič, med ljudmi, še posebno z veseljem pa med prijatelji in v družinah. Z lahkoto so jih zapeljevala, najsibo v sovraštva ali ljubezen ali razdor družine ali pa kaj tretjega.
    Ne samo to, na planetu so tudi sistematično razširjali razne bolezni in preučevali dogajanje. Nič čudnega, da je bilo na Zemlji kljub povečani higieni in razvitosti vedno več nalezljivih in smrtnih bolezni!
Poleg prej omenjenega preučevanja, pa so bila tudi kakršnakoli močna čustva, ki so jih doživljali ljudje, za ta bitja nekakšna poslastica. Hranila so se z energijami, ki so jih oddajali ljudje ob svojih čustvenih odzivih, še najbolje, raznoraznih čustvenih izbruhih ali drugih močnih čustvovanjih, pa naj so bila negativna ali pozitivna. To je seveda dodatno pojasnilo, zakaj je bilo na Zemlji toliko nesmiselnih prepirov, vojn in pokolov. Vsa ta jeza, žalost in trpljenje so bili kot posebna pojedina za vesoljce, in seveda so jih zato sprožali z velikim veseljem. Ljudje pa so se celo svojo zgodovino spraševali, kako lahko tako razumska bitja, kot so oni – večinoma so se namreč imeli za zelo inteligentne - počnejo takšne uničujoče stvari.
    Vso to strašno resnico so odkrili Cernovi znanstveniki. In skoraj bi jim bilo preprečeno, da bi jo obelodanili. Sreča v nesreči je bila, da so skoraj istočasno ugotovili tudi, kako se lahko zaščitijo pred vdori in vplivi vesoljskih bitij.
    To so ugotovili in potrdili z mnogo praktičnimi eksperimenti, in vse to podkrepili tudi z mnogimi fizikalnimi dokazi, kar pa je bilo izjemno težko, skorajda nemogoče, saj so bila vesoljska bitja navsezadnje iz povsem drugih dimenzij.
    Praktčni poskusi so doživeli velik uspeh in so prepričali celotni CERN, da je stvar resnična in da jo je treba jemati še kako resno.
    Potlej se je vse pričelo vrstiti in dogajati zelo hitro. Iz CERN-a se je novica razširila po vsem svetu, in, nadvse presenetljivo, "vesoljski nadzorniki" Zemlje vsega tega niso zmogli ali pa znali preprečiti. Svet se je spremenil. Tako rečeno, postal je novi svet. Ljudje so bili osvobojeni hudo neizprosnih tihih in zakritih gospodarjev.
    Zemljani so po odkritju, da so bili tisočletja nezavedno sužnji neznanim vesoljskim bitjem, in po svoji rešitvi, začeli z neverjetno in izjemno hitrostjo odkrivati vesolje.
    Z velikim presenečjem in seveda neskončnim veseljem, so ugotovili da so imeli že kar precej časa zadostno znanje in deloma tudi že razvito tehnologijo za daljša potovanja po vesolju, toda vse to jim je bilo do tedaj prikrito in predstavljeno kot nezadostno. Seveda so jim to prepričanje vcepili "Marsovci".
    Z odstranitvijo nevidnih spon pa je človeštvo že v zelo kratkem času doseglo nesluten vzpon na vseh znanstvenih področjih, ne le na področju vesoljskih poletov. Kar naenkrat je na Zemlji zavladal "zdrav razum" v dobesednem pomenu te besede. Države se niso več vojskovale, ljudje so zaživeli v slogi, v modrosti razuma in pa pravilnih, neokrnjenih, čutov.
    Ugotovili so marsikaj tistega, kar so prej sicer bolj ali manj slutili, da bi bilo verjetno pametno, pa se je zdelo v praksi neizvedljivo – na primer da morajo nujno prenehati onesnaževati okolje, če nočejo uničiti Zemlje.
    Prav tako jim je postalo jasno, da prostora na Zemlji zmanjkuje in da morajo najti še kakšen planet za bivanje. In tako se je pričelo obdobje odkrivanja novih planetov, prav tako kot je bilo nekoč obdobje odkrivanja novih celin na Zemlji.
    Ljudje so z "novo – staro" tehnologijo, ki je bila do tedaj sicer že ugotovljena, pa vendarle zavržena kot neprimerna in napačna, poleteli na novi, zelo prijazen, planet v ne tako oddaljeno osončje.
    Znanstvene ideje za vzpostavitev atmosfere, kakršna je na Zemlji, so kar deževale z vseh strani sveta. Uspešno so jih realizirali in kmalu ustanovili prvo mesto na novem planetu brez zračne kupole nad sabo, z imenom Nova Ljubljana, v čast tistim prebivalcem Zemlje, ki so dali največ in najboljše znanstvene ideje.
    Ta uspeh je dal človeštvu veter v jadra in postalo je neustavljivo v raziskovanju in naseljevanju od Zemlje vedno bolj oddaljenih planetov.
    Nekega dne, ko je človeštvo že kar precej srečno živelo v našem osončju in kar nekaj sosednjih, pa se je ponovno zgodil nov velik preboj v fiziki.
    Nek Novo-Slovenec iz prvonaseljenega novega planeta je odkril način, kako črpati energijo iz temne energije in temne snovi. Saj veste, to je tista neznana tvar, ki skupaj zaseda 95% do 96% našega vesolja, pa jo vseeno nikjer ni videti in je tudi še ni moč izmeriti. Že fiziki iz 20. stoletja so ugotovili, da sta temna energija in temna snov tisto skrivno in neznano, kar s svojim vplivom drži skupaj in pa istočasno z neznansko hitrostjo širi ven iz dosedanjega vesolja, vse poznane obstoječe ogromne galaksije, da ne razpadejo na posamezne samotne planete in zvezde v daljnih vesoljskih širjavah.
    Toda, kot se vse prerado zgodi, so ljudje v svojem navdušenju nad odkritjem vira energije, ki se je zdel, vsaj na prvi pogled, neizčrpen, povsem pozabili na nevarnost. Izdelali so vesoljsko plovilo na "temni pogon" in zbrali posadko za izlet, ne da bi naredili vse potrebne varnostne preizkuse, ki bi jih nujno morali, glede na revolucionarno novost možnosti črpanja ogromnih količin neznane temne tvari v vesolju.
    Na 1. junij 2081 je raketa Karantanija II poletela iz evropskih ravnin. Naj na kratko opišem njene zmožnosti in zakaj se je zdelo odkritje novega pogona tako neverjetno. Raketa je s črpanjem neizmernih virov energije lahko več tisočkratno presegla hitrost svetlobe in je bila sposobna pospeškov, ki bi nezaščitenega človeka v njej spremenili tako rekoč v pašteto.
    Vprašali se boste, kako je možno, da so presegli hitrost svetlobe, če pa je že Einstein ugotovil, da je to nemogoče. No, izkazalo se je, da se je zmotil. Njegovi računi, ki so kazali, da ima predmet s hitrostjo svetlobe neskončno maso, so bili napačni. Preprosto zato, ker v svojih enačbah ni upošteval temne snovi…
    No, Karantanija II je poletela iz evropskih ravnin, s pospeškom približno sto tisoč kilometrov na kvadratno sekundo, in odbrzela v vesolje. Ta pospešek ni nikogar v njej poškodoval, ker je imela vesoljska ladija vgrajeno dovršeno antigravitacijsko komoro, ki je ščitila, tako pred vso pozano svetlo energijo in snovjo, kakor tudi pred temno. Vsem v notranjosti se je zdelo, kot da se komaj premikajo. Skozi okna so pa v vsakem primeru videli samo črno. To je bilo zaradi znanega paradoksa, ki se glasi: "Kaj vidiš za sabo, če potuješ tako hitro, da te svetloba ne dohaja?" Odgovor je, nič.
    Raketa je odhitela v širne daljave in proti pred-programiranemu cilju v sosednjem ozvezdju. Za pot tja naj bi potrebovali predvidoma le nekaj dni, in v tem času so se veselo zaposlili s telovadbo, jedačo in igranjem magnetnega šaha. Kakor je bilo predvidevano so prispeli in zaokrožili okrog zvezde, nakar so se odpravili nazaj. Polet je bil namreč le poskusen.
    Toda to je bil šele trenutek, ko so se problemi začeli. Ko se leteli nazaj proti Zemlji, je bilo neprestano nekaj narobe z njihovimi merilci in računalniki. Vse informacije so bile napačne in nihče si jih ni znal razložiti. Zato so, ko so prileteli v bližino Osončja, upočasnili, in z zmerno hitrostjo prileteli med notranje planete. Že tukaj je bilo nekaj hudo narobe. Sodeč po kalkulacijah njihovih računalnikov je bil Mars popolnoma iztirjen. Njegova orbita je bila veliko večja kot prej in morali so paziti, da se ne zaletijo vanj. In ko so prileteli mimo Marsa… Se jim je odstrl pogled na velik prazen prostor.
    Zavladala je panika. Vsi so spraševali, kje je Zemlja. Nikjer je ni bilo videti, za Soncem pa tudi ni mogla biti, ker je bila ob odhodu točno na obratni strani. Začelo se je iskanje Zemlje, ki se je po nekaj urah izkazalo za popolnoma brezplodno. Ravno, ko je bila večina posadke na robu obupa, so prejeli signal z Marsa: "Pridite takoj na Mars! Imamo katastrofalne novice!"
    Ko so pristali na Marsu, in se izkrcali, so jim tam prisotni najboljši znanstveniki takoj razložili, kaj se je zgodilo. Ko je Karantanija II odletela z Zemlje, je iz okolice posrkala vso temno snov in popolnoma spremenila fizikalne pogoje. Ker Zemlje ni več držala v oblasti temna energija in temna snov, kot nekakšna matrika, se je zemlja preprosto razširila po prostoru in času kot stopljeno maslo.
V tem trenutku se je eden od znanstvenikov začel jokati. In tudi astronavtom se je začelo svitati, kaj se je zgodilo. S svojim nepremišljenim črpanjem iz zalog temne snovi je človeštvo uspelo uničiti svoji domači planet…
    To jih je izučilo. Od takrat dalje so povsod po vesolju potovali s potovalnimi sredstvi na osnovi drugačnih tehnologij, razvitih na temelju svetlih energij, in so vsa na prvi pogled morda prav neverjetna odkritja vedno prav dodobra preizkusili, še predno so jih dejansko uporabili.
    In tako še danes živimo raztreseni po celem vesolju in vseh galaksijah, prav povsod, razen na planetu, s katerega izviramo.
    Spoštovani obiskovalci, hvala za vaš obisk medgalaktičnega muzeja in upamo, da vam je pomagal razumeti vaše korenine.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune