ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [138/172]  Naprej >>

VESOLJSKA POTOVANJA V PRIHODNOSTI
Tajda Uršič, OŠ Trebnje, 9.c

    Vesolje. Kaj sploh je vesolje? To je ogromen prostor, v katerem so postavljeni znani in še neznani planeti, kometi, meteorji, meteoriti … Tako bi odgovorili pred nekaj desetletji. Danes pa bi obveljal odgovor, da je vesolje ogromen prostor, v katerem so planeti, ki nam v skrajni sili, torej če preveč zanemarimo planet, na katerem živimo, omogočijo, da se lahko selimo iz planeta na planet. No, skoraj na vsak planet, saj morajo biti pogoji za življenje na tistem planetu dokazani. Seveda se mnogi znanstveniki s tem teoretično ne strinjajo, vendar to dokazujejo dejstva in dogodki in ne teorija.
    Zelo boleč je še npr. spomin, ko smo se ljudje morali zaradi globalnega segrevanja Zemlje preseliti na Mars. To dejanje je bilo zelo tvegano, vendar v želji po življenju in po želji do adrenalina nam res ni ostalo nič drugega, kot da smo se usedli v rakete, ki so v tistem času pospešeno potovale in ogromno zaslužile, in se odpeljali na še skoraj neraziskan planet, za katerega smo vedeli le to, da so odkrili trden vzorec vode, ki pa bi bil lahko pokazatelj življenja na že omenjenem planetu. Ker pa nam ni ostalo nič drugega, smo se na slepo odločili in na nek način smo se odločili pravilno.
    Vse se je pričelo leta 2113. Seveda se je Zemlja nevarno segrevala že od 20. stoletja, vendar posledice niso bile še nikoli tako hude.
    Ozračje se je v teh nekaj desetletjih segrelo kar za 10°C, zato so se stopili številni največji ledeniki. Posledice topljenja le-teh so bile katastrofalne; reke in morja so poplavljala, na celinah je voda zapolnila nižje ležeče predele, tako da so številne države dobile svoja otočja. Vendar posledice res niso bile majhne, saj so zaradi tega mnogi ljudje izgubili svoje domove, nekateri celo svoje sorodnike, partnerje, prijatelje … Sledila so tako zunanja kot notranja preseljevanja; ljudje so se preseljevali z enega konca države na drug konec, z ene celine na drugo.
    Tako kot smo bili ogroženi ljudje, pa ne smemo pozabiti tudi še na ostala živa bitja. Mnoge rastline in živali so bile ogrožene, nekatere so celo že popolnoma izginile iz našega planeta. Vedno več vrstam je grozilo nepreklicno izumrtje.
    Čedalje več pa je bilo tudi naravnih katastrof; neurij, orkanov, poplav, požarov in cunamijev. Ti pojavi so se pojavljali vedno pogosteje. Lahko bi rekli, da so bili že del vsakdana.
    Ljudje smo se posodabljali, z nami pa so se posodabljala tudi mesta. Tako so že najmanjša mesta imela svoje tovarne, ki so iz dneva v dan onesnaževale tako ozračje kot okolje s plini, ki so jih spuščale. Škoda pa se je pričela kazati tudi v nas, saj je vse več ljudi zaradi vdihavanja onesnaženega zraka začelo bolehati za pljučnimi boleznimi.
    Če malo pobrskamo po dogodkih prejšnjih stoletij, lahko ugotovimo, da so na začetku 21. stoletja astronavti na Marsu odkrili trden vzorec vode, s katerim bi lahko dokazali, da nismo edina živa bitja v vesolju. Toda rezultati so bili znani šele veliko let kasneje, t. j. čez pol stoletja. V laboratorijih so namreč odkrili, da na Marsu zares živijo bitja, imenovana Marsovci, ki pa so čisto drugačni od predstav, ki so jih imeli ljudje o njih. To je bila zares šokantna novica.
    Od tistega trenutka dalje so začeli pospešeno izdelovati rakete in jih začeli modernizirati. Za to je bilo potrebnih veliko let, veliko delovne sile in veliko pametnih ljudi na kupu. Slednji so spremenili raketo v vesoljsko plovilo, katera je do našega najbližjega sosednjega planeta Marsa potrebovala le pičlih 5-6 ur. Tako je potovanje v vesolje postalo največja senzacija v zgodovini človeštva. No, vsaj do takrat.
    Ljudje so tako namesto na morje začeli hoditi na Mars. Spoprijateljili so se s prebivalci tega planeta in odkrili, da so to zelo prijazna, prijetna in gostoljubna bitja, ki so celo bolje razvita od nas.
    Najbolje, da vam jih opišem. So modre barve, visoki približno toliko kot mi. Glavo imajo malo večjo, namesto dveh parov rok in nog pa imajo kar tri. Za opis ostalih delov telesa pa ne potrebuješ domišljije, saj so natanko taki kot ljudje. Seveda smo spletali velika poznanstva in sčasoma postali tesni prijatelji. Kdo bi si mislil!
    Kakorkoli, Zemlja se je skozi 21. stoletje uspešno prebijala skozi svoje življenje, kljub onesnaženju ozračja. Vedeli smo, da ne bo večno tako, saj bodo enkrat privrele posledice na dan. In tako se je tudi res zgodilo, nihče pa ni vedel, da bo ta konec prišel tako kmalu. Ta konec je prišel že leta 2113. (Moja babica, ki je bila vraževerna, bi rekla, da je bilo samo še vprašanje časa, saj je to leto, ki vsebuje številko 13.) Narava je dobesedno podivjala, saj se je na dan pripetilo več naravnih katastrof. Ljudje so komaj še dihali, saj je bilo ozračje res nabito polno z ogljikovim dioksidom. Tistega leta je Zemlja tudi dokončno izgubila ves svoj ozon, ki je odbijal sončne žarke. Zato so se predstavniki držav po celem svetu odločili, da je potrebno začeti ukrepati. Prišli so do sijajne zamisli, da bi se preselili na Mars. Ker so se vsi strinjali, so razglasili evakuacijo po celem svetu in nam dobesedno ukazali, naj se napotimo k raketam, ki nas bodo popeljale z Zemlje. Slovo je bilo sicer res boleče, vendar nas je gnala premočna želja do življenja.
    Spomnim se, ko sem s starši letela v eni izmed raket. Bila sem še dokaj mlada, zato nisem čisto razumela, zakaj zapuščamo naš planet. Toda spomnim se, da sem od žalosti potočila kar nekaj solz. Vendar so te solze nemudoma prešle v pozabo, ko smo pristali in so pred raketo stali modri možici s šestimi rokami in nogami. Razgledala sem se po novem domu in začudeno ugotovila, da ni dosti drugače kot prej, vendar je vse modernejše, na kar pa bi se z lahkoto privadila. In tako je tudi bilo. Verjetno je k temu pripomoglo tudi to, da so nas Marsovci naučili veliko novih in uporabnih stvari. Naučili so nas npr. uporabljati leteče krožnike, naučili so nas biti nevidni oz. postati neviden, naučili so nas celo živeti tako, da dočakaš več sto let, kot smo bili navajeni. Ni nam bilo več treba uporabljati štedilnikov, pečic, mikrovalovk … Marsovci so res veliko naprednejši, saj namesto hrane jejo tablete, v katerih so shranjene vse potrebne snovi, ki jih človek potrebuje, t. j. vitamini, minerali, ogljikovi hidrati, beljakovine, maščobe. No, trajalo je kar nekaj časa, da smo se na ta način prehranjevanja navadili.
    Med najzanimivejše stvari pa sodi podatek, da odraslim ni več treba hoditi v službe in garati po 8 in več ur, saj denar pada kar z neba v obliki padavin. Vem, da se sliši nemogoče, predvsem pa noro, vendar je res. Nekaj časa sicer odrasli niso vedeli, kako naj sedaj ta odvečen čas izkoristijo, vendar ni minilo teden dni, ko so ta čas začeli porabljati za družabno življenje. Tu na Marsu je namreč zelo velik poudarek na družabnosti. Igramo se razne igre, pogovarjamo se, pletemo, vezemo, beremo, tečemo, igramo razne športne igre, uporabljamo računalnike, ki ne škodujejo očem …
    Razlika med Marsovci in Zemljani pa je tudi ta, da oni spoštujejo vsa pravila, ki so si jih postavili in določili, in to brez izjem. Ker pa ni nobenih prestopnikov, tudi kazni ni. Čisto vsi ljudje smo potrebovali oz. še vedno potrebujemo čas, da se od njih učimo take iskrenosti in poštenosti, kot je mi nismo nikoli poznali.
    Marsovci so videli, kaj se je pripetilo Zemlji zaradi ogljikovega dioksida, zato so se odločili, da oni sami ne bodo nikoli več onesnaževali okolja in ozračja. Življenje tukaj poteka veliko bolj po naravni poti, zato ni večje bojazni, da bi se morala ponoviti še kakšna taka množična selitev na drug planet.
    Sedaj kot starka sedim v naslanjaču in obujam vse te spomine, boleče in neboleče, z grozo in z veseljem. Ne morem verjeti, da se piše že leto 2522 in res uživam v tej neverjetni starosti, za katero sem mislila, da jo je nemogoče dočakati. S svojega naslanjača opazujem in razmišljam, kako je tehnika zopet močno napredovala. Strmim v vsa živa bitja, kako stojijo v vrsti pred vesoljskimi plovili in čakajo, da pridejo na vrsto za polet na druge planete; Venero, Merkur, Saturn, Neptun …
    Zemlje se še pogosto spomnim, vendar je ta spomin žal že obdan z gosto belo meglo, saj mi je bilo komaj 14 let, ko sem jo morala zapustiti. Na nek način sem vesela, da se je to zgodilo in da smo se morali preseliti na Mars. Tako smo spoznali še druga živa bitja in se z njimi povezali. Naučili smo se ceniti naravo in ji biti hvaležni za vse to, kar nam daje. Naučili smo se mnogih stvari, za katere nismo vedeli, da sploh lahko obstajajo. Predvsem pa smo se naučili biti iskreni in pošteni do drugih ljudi, kar pa nas je spremenilo v boljše ljudi ter nam ponudilo boljše in pristnejše življenje.
    Sedaj to zgodbo o veliki selitvi pripovedujem svojim vnukom, oni jo bodo pripovedovali svojim, itn. Tako se bodo vsi naučili živeti, kot veleva nauk te zgodbe.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune