ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [139/172]  Naprej >>

VESOLJSKA POTOVANJA V PRIHODNOSTI
Špela Hočevar, OŠ Trebnje, 9.a

    Že spet. Vsak dan, ko čakamo na nadaljnja navodila , se nekatere moje soustvarjenke odločijo, da bodo vzele stvari v svoje roke. Vsak dan jih nekaj pobegne in vedno se vse konča na enak način, raznese jih. Če še niste ugotovili sem celica, in to nenavadna. Skupaj s svojimi neumnimi sestrinskimi celicami sem celica v vesolju. Po naši galaksiji potujem s skupino astronavtov-znanstvenikov, ki skrbijo za nas.
    Zemlja, ki si jo nikoli nisem niti ogledala počasi propada, zaradi brezvestnega človeškega onesnaževanja. Zmanjšala se je količina ozona, zato Zemljo ogrožajo tudi nevarni UV žarki. Rastlinskih vrst je čedalje manj, to pa pomeni manj hrane za mesojedce in vsejedce , kar bo porušilo naravno ravnovesje. Tudi voda je čedalje bolj onesnažena in zato dragocena. Vse to zahteva izredne ukrepe, zato smo bile v vesolje poslane me in naši skrbniki. Naša naloga je odkriti nove planete, kjer bi bilo možno življenje v taki obliki kot na Zemlji. Sedaj smo v vesolju že kar nekaj let in veliko celic je pobegnilo (pač nimajo mojega genialnega jedra) ali pa bilo uničenih na raznih neobljubljenih planetih.
To me je spomnilo na to kdaj sem se prvič zavedala sebe.
    “O hudiča, kaj tako boli!? Občutek imam, kot da me trga na pol.” Počasi je bolečina začela popuščati in, ko je končno prenehala sem se začela zavedati svojega telesa. Sosednja celica mi je povedala kaj sem. Torej, sem celica Cianobakterije ena izmed najpomembnejših celic na vesoljski ladji, saj proizvajam kisik, ki je potreben za življenje. Takoj, ko sem izvedela ta podatek sem zrasla za par milimetrov. Biti najpomembnejša celica, in kot sem kasneje ugotovila tudi najpametnejša (glej uvod), ni kar tako. Veselo sem drsela po vodi in spoznavala svoje sestrinske celice, ko se je nadme dvignila velikanska kapalka. Zgrabila me je panika. “Stara sem šele 9 minut, ne smem že umreti!” Začela sem na vso moč plavati. Nisem se zmenila za druge celice, ki so se mi začudeno umikale. Po jedru se mi je podila ena sama misel: ”Samo še malo! Čisto malo še.” Tako blizu sem bila. skoraj sem že občutila olajšanje, ko me posrkalo v kapalko. Imela sem občutek kot, da me je nekaj izbljuvalo, ko me je močna luč začasno onesposobila. Zagledala sem se v velikansko oko, ki je bulilo vame. “Če že moram umreti bom umrla s stilom!” sem si mislila in začela očesu kazati nespodobne znake (kar niti ni bilo lahko, saj sem celica). Oko pa ni niti trznilo.¨Kmalu sem užaljena odnehala. Sprijaznila sem se že z bridkim koncem, ko sem spet pristala v naši epruveti. “Očitno sem bila deležna zastraševalnega manevra.” Počasi sem se začela zavedati tudi drugih epruvet. Nešteto različnih evpruvet je stalo v vrstah po celem laboratoriju. Toliko zasužnjenih celic, po mojem mnenju, še nikoli ji bilo na kupu. Svoje soustvarjenke sem začela spraševati kakšne vrste celice so v drugih epruvetah. Vesoljsko plovilo sem si delila še z celicami »dobrih« (beri: koristnih za ljudi) bakterij ter celicami »dobrih« rastlinskih in živalskih vrst. Ljudje so se odločili, da bo nov planet, če ga bodo kdaj sploh našli, «boljši«. Bil naj bi brez vseh živih tegob, ki jih tarejo, torej brez komarjev, klopov, bakterij, ki prenašajo bolezni,.. Meni se je to zdelo zelo butasto. Tak svet ne bi nikoli mogel delovati, kar je za njih nadloga je za koga hrana. S čim bi se potem prehranjevale vrste, ki bi ostale brez hrane? Še vedno sem razmišljala o človeški »genialni« logiki, ko sem zaslišala strašen hrup. Ladja se je zasukala. V mojem jedru se je pojavila zelo »lepa« misel, ko sem obnemela. Prek odebeljenega stekla sem zagledala asteroid, ki se je dotikal ladje. Sledil je obrat in naslednji asteroid nas je oplazil. Po pol urnem premetavanju sem bila že pošteno besna. Leteli smo skozi asteroidni pas (obroč) do brezimnega planeta, nekje v galaksiji Andromeda. Lahko bi si izbrali bolj dostopen planet, a se nima smisla pritoževati. Ko je bila moja celična stena že vsa potolčena smo se ustavili. ˝Očitno smo prispeli.˝ Znanstvenica je spet vstopila, a tokrat je v epruveti zavladala panika. Celice so se pognale v beg. To se mi je zdelo čudno, saj ni nobena bežala takrat, ko je lovila mene. Imela sem srečo, saj me kapalka ni posrkala vase. Videla sem kako je ujete celice zajel obup. Nabasali so jih v posebno zanje izoblikovan naboj in jih iztrelili na planet. V nekaj sekundah so se razpočile. Motor je zahromel, saj smo se odpravili naprej, jaz pa sem še vedno vsa zgrožena mirovala. Bila sem priča pomoru. Kakšen kraj je to!? Tu sem za živo vabo. Nameravajo me kruto umoriti! Začela sem se ukvarjati z mislijo na pobeg, ko sem bila prvič priča vsakodnevnemu pobegu (vsi vemo kako se je končal). Takrat sem se prišla do sklepa, da nimam izhoda. Sčasoma sem postala prava mojstrica bežanja.
    Od takrat je minilo že kar nekaj časa . Videla sem veliko planetov, zvezd, asteroidov,.. Nekateri planeti so bili velikanski , drugi čisto majceni, bili so rdeči, rumeni, modri, rjavi – odvisno od elementa, ki ga je bilo na planetu največ. Nekateri so imeli obroč skozi katerega smo se morali prebiti, nekateri pa so imeli tako močno gravitacijo, da bi kmalu strmoglavili. Površje je bilo včasih tako gorato, da se mu je bilo nevarno približati, včasih pa je bilo čisto ravno in polno pasti. Večinoma smo planet pustili takega kot je bil preden smo prišli, nekajkrat pa se je planet sesul sam vase. Ozračje je bilo večinoma strupeno.
    Gledala sem kako je čedalje več celic izginjalo. Nekaj jih pobegnilo, večina pa so jih uporabili za poskuse.. Kmalu sem ostala samo še jaz in Sirina, zadnji še živi celici Cianobakterij. ˝Akalaris,˝ me je nagovorila Sirina: ˝a se ti ne zdi, da gremo hitreje?˝ Takrat sem ugotovila, da res pospešujemo, čeprav smo se približevali novemu planetu. ˝Kaj se dogaja?˝ Vsi, zdaj že stari in ravnodušni znanstveniki so kot ponorele kure panično iskali izhod. V sekundi mi je postalo jasno kaj se dogaja. Zavedala sem se, da je mojega življenja konec, saj se znanstveniki pri reševanju zagotovo ne bodo spomnili ubogih celic. Pripravila sem se na konec. Zaslišal se je neverjetno glasen trušč, saj smo strmoglavili. Okna so popokala, slišala sem krike znanstvenikov, ki so se začeli daviti in opazila, da je razneslo nekaj celic. Moje epruveta je poletela skozi okno in se v zraku razletela na tisoče koščkov.V jedru sem preletela vse svoje pomembnejše dogodke v življenju. Potem sem čakala. In čakala. V jedru se mi je prižgala luč. ˝ Zakaj me ne raznese?!˝ Ugotovila sem, da sem v vodi. Ljudje so končno našli planet z vodo, žal pa temu odkritju niso bili priča, saj sem preživela samo jaz.
    Ob približno enakem času le nekaj svetlobnih let nazaj pa je ogromen asteroid trčil v majhen planet, ki naj bi bil nekoč moder. Zemlja, na kateri ni bilo več veliko živih bitij in se je počasi že začela prilagajati novim življenjskim pogojem se je razletela na milijone drobnih kosov. Te je potegnila vase Črna luknja in jih vrgla v neznano.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune