ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [140/172]  Naprej >>

VESOLJSKA POTOVANJA V PRIHODNOSTI
Veronika Novak, OŠ Trebnje, 9.a

    Maks je zaskrbljeno poklical svojega dobrega prijatelja predsednika. Ljudje s tiste uboge Zemlje so bili namreč že zelo blizu odkritju plovila, ki jih bo popeljal do njihovega planeta Marsa. Pripravljali so se celo, da bodo tu izstopili in poskušali naseliti ljudi in seveda, da bodo še en planet nasvinjali tako, kot so tisti prelepi, ubogi planet Zemljo. Seveda zdaj ni bil več prelep, včasih je bil čarobno moder, sedaj pa je samo še navaden siv zmazek. Vse to je šinilo Maksu po glavi, ko je čakal, da se vzpostavi zveza z predsedniškim kabinetom.
    "Ljudje mislijo, da so zelo napredni, najpametnejša bitja na svetu, da so edini in da jim nihče nič ne more. Tudi sanja se jim ne, da ne prav daleč od njih živijo Marsovci in da imajo desetkrat bolje razvito tehnologijo. Npr. že pred nekaj leti smo odkrili način, kako imamo lahko vzpostavljeno stalno zvezo za komuniciranje z drugimi planeti," je jezni pomislil Maks. In končno se je oglasil glas na drugi strani. Spregovoril je predsednik Vesoljček in z dobrohotnim glasom vprašal:"Naši bunkerji so že skoraj polni, zato upom, da vas ni več veliko!" "Ne, ne, samo še 200 otrok pride in vsi bodo na varnem. Sicer mislim, da nam Zemljani niso nevarni in da tako strogi varnostni ukrepi niso nujno potrebni, vendar vseeno bodimo zelo previdni. Vsi dobro vemo, kako okrutni in nevarni znajo biti. Ampak kot sem že prej omenil, se nam jih najbrž ni treba bati, ker nas ne pričakujejo." "Da, da, povsem se strinjam z vami in vedite, da vam popolnoma zaupam. Že večkrat ste nam dokazali, da dobro skrbite za varnost Marsovcev, zato mislim, da tudi tokrat ne bo problemov. Kar se pa tiče tistih 200 otrok, jih hitro pripeljite, kajti izvedel sem, da bodo rakete z Zemlje kmalu tu. Torej, na svidenje in srečno." "Na svidenje tudi vam," je rekel Maks in odložil slušalko. Hitro se je odpravil in poslal še preostale otroke na varno. Bilo mu je težko, kajti poslati jih je moral daleč stran od doma in od mater.
    Kmalu zatem, ko so otroci odšli, se je že zaslišal ropot rakete, ki je priletela z Zemlje. Previdno je pristala in za nekaj trenutkov popolnoma obmirovala. Potem pa so se odprla vrata rakete in izstopili so ljudje. Nekaj časa so si samo s spoštovanjem ogledovali novo okolje, Mars, Zemljo, ki se je od tu videla prav čudovito in zvezde, ki so bile od tu videti povsem drugače. Bili so prvi Zemljani, ki so stopili na Mars! Občutek je bil neverjeten.
    Maks jih je pozorno opazoval in čakal na njihov naslednji korak ter na ugoden trenutek, da se jim pokaže. Na moč si je želel videti njihove obraze, ki bodo gotovo zelo presenečeni, ko ga bodo zagledali.
    Ljudje pa so se še kar čudili in občudovali Mars. Bil je namreč tako čist in izgledal je tako nedolžno. Nikoli niso videli tako čistega planeta! Dedki in babice so jim pripovedovali, da so nekoč pili vodo iz potokov in dihali svež zrak. To so si oni le stežka predstavljali, kajti Zemlja, ki so jo poznali, je bila neprijazen kraj, s samimi izpušnimi plini v zraku. Potiho so sicer upali, da bodo tudi oni lahko nekega dne vsaj nekajkrat vdihnili svež zrak, morda ne na Zemlji, morda na Marsu, saj je vseeno kje, da bi se to le zgodilo! V zadnjih petdesetih letih je tehnika zelo napredovala. Odkrili so, da je na Marsu voda in kisik in da je življenje na Marsu možno. Zdaj so se intenzivno ukvarjali s to možnostjo in skorajda prepričani so bili, da bodo življenje na novo začeli tam, brez umazanije in izpušnih plinov. Vendar takoj, ko so pomislili na možnost življenja na Marsu, so si trdno obljubili, ga bodo Mars ohranili čist.
    S to mislijo so se podali na dolgo pot na Mars, zdaj so bili tu in preučevali so pogoje za življenje. Zdelo se jim je skorajda nemogoče, da se bodo njihove sanje tudi zares uresničile.
    Medtem, ko so ljudje občudovali nov planet, se je Maks odločil, da se jim bo pokazal in zahteval pojasnilo, kaj počnejo tu. Takoj je zelo odločno odkorakal priti Zemljanom. Najprej ga sploh niso opazili, zato jih je jezno vprašal:"Kaj počnete na NAŠEM planetu? Če nimate dobrega pojasnila, vas bom moral prositi, da zapustite Mars." Ljudje so presenečeno buljili v neznano bitje, ki je stalo pred njimi. Bilo jim je zelo podobno, le nekoliko daljša in našpičena ušesa je imelo. Poleg tega pa niso pričakovali, da bodo tu naleteli na kakšno živo bitje. Z radarji so pregledali celotno območje, ki bi bilo primerno za življenje, pa niso zaznali ničesar, kaj šele pravih, živih Marsovcev. Nekaj trenutkov so samo presenečeno zijali vanj. Prvi si je od začudenja opomogel Gaj. Z malce prestrašenim glasom je dejal:"Mi smo samo ubogi ljudje, ki bi si radi našli normalne pogoje za življenje. Naša Zemlja je tako onesnažena, da ni več primerna za življenje. Jaz sem Gaj, to pa so moji prijatelji. Naj vam jih predstavim: Pika, Sebastjan, Ana in Miha." Maksa je njegov iskren in malce žalosten odgovor tako presenetil, da ni bil več sovražno nastrojen in je začutil sočutje in usmiljenje do teh ubogih Zemljanov. Kar naenkrat jim ni več želel nagnati, ampak jim je hotel pomagati. "Jaz sem Maks in sem šef Marsovske varnostne službe. Tukaj dobro vemo, da postaja Zemlja vse bolj umazana in da se iz prečudovitega modrega planeta spreminja v siv zmazek. Kar predstavljam si lahko, da živeti na njej ni ravno prijetno. Vendar še vseeno ne razumem, kaj pravzaprav iščete tukaj." Pika, ki je videla, da to bitje sploh ni nevarno in da jim bo morda pomagalo, se je opogumila, stopila korak naprej in spregovorila:"Kot je že Gaj prej omenil, je Zemlja povsem neprimerna za življenje, zato smo skušali najti nov planet, kjer bi lahko začeli čisto od začetka. Po večletnih raziskavah, smo ugotovili, da je na Marsu voda in kisik, to pa je tudi vse, kar ljudje potrebujemo. Seveda pa se nam ni niti sanjalo, da tukaj živite še druga bitja, kajti znakov o vašem obstoju nismo zaznali." Maks je čutil, da mu je Pika iskreno odgovorila, zato je obiskovalcem dejal:"Z veseljem bi vas sprejel, da bi vsaj nekaj časa lahko uživali v čistem okolju, vendar tu ni dovolj prostora za vse." Zdaj je spregovoril še Sebastjan:" Zaradi našega števila vam ni treba skrbeti. 3. svetovno vojno je preživelo le 2 milijardi ljudi. Več kot polovica si želi ostati na Zemlji, saj so preveč navezani na svoje domove, posestva, hišne ljubljenčke…Na Mars bodo lahko odšli le tisti, ki so si v zadnjih letih iskreno prizadevali za čisto okolje, teh pa je zelo malo. Zelo bi vam bili hvaležni, da bi teh nekaj ljudi sprejeli medse in jih naučili skrbeti za čisto okolje, tako kot to uspeva vam. Potem bomo s tem znanjem odšli nazaj na Zemljo in še druge naučili tega, kar nas boste vi naučili." Maksu so obiskovalci prirasli k srcu. V trenutku se je odločil, da jih uresniči željo. Bil je prepričan, da tudi ostalih Marsovcev ne bo težko prepričati, da jih bodo sprejeli, saj so bili zelo prijazni. Marsovec Maks in Zemljani so sklenili prvo medplanetno prijateljstvo v zgodovini. Dogovorili so se, da bodo ljudje začeli prihajati na Mars čez 2 tedna. V tem času pa bo Maks prepričal tudi ostale prebivalce Marsa, da se jim ni treba ničesar bati.
    Tako so že naslednji teden pripotovali prvi Zemljani na Mars na učne ure lepega vedenja do okolja. Med njimi so se tkale močne prijateljske vezi. Nekaj posebnega pa je bil odnos med Ano in Maksom. Postala sta noro zaljubljena in neločljiva.
    Zemljani so na Marsu uživali v čistem zraku in čisti, žuboreči vodi, dobivali so dragocene nasvete za ohranjanje okolja in spoznavali drugačne običaje in način življenja Marsovcev.
    NJIHOVE SANJE SO KONČNO POSTALE RESNIČNOST!!
    Tako so preživeli nekaj čudovitih let. Nastopil je čas slovesa. Vsem je bilo zelo hudo, ker se bodo morali za vedno raziti. Vendar, odločitev je bila dokončna in nepreklicna. Kljub temu, da so vedeli, da bodo močno pogrešali drug drugega, so Zemljani tako pogrešali svoj ljubi planet Zemljo, so bi pripravljeni zapustiti svoje nove prijatelje in čisto in neokrnjeno naravo ter oditi nazaj domov. Prepričani so bili, da so se naučili vsega, kar je potrebno, da bodo lahko Zemlji vrnili njeno nekdanjo lepoto in sijaj. Marsovci so jim pokazali, kako se z ljubeznijo in spoštovanjem skrbi za okolje. Tega ne bodo nikoli pozabili in nikoli več dopustili, da bi Zemlja spet postala grd siv zmazek.
    Najtežje pa je bilo slovo Ane in Maksa. Maks je dolgo prepričeval Ano, naj ostane in bosta skupaj z veliko otrok srečno živela v čisti naravi. Ana pa je njega rotila, naj odide z njo na Zemljo. Vendar je Ana preveč pogrešala svoj dom, Maks pa se ni hotel ločiti od tega, kar je imel na Marsu. Vedela sta, da ostaja samo ena pot – ločitev. Zato sta zadnje dneve, ki sta jih preživela skupaj, uživala, kolikor sta le mogla. Zadnji večer je Maks odpeljal Ano na otoček sredi jezera in obljubila sta si, da se ne bosta nikoli pozabila. Vsak dan ob isti uri bosta vsak na svojem planetu gledala iste zvezde in mislila drug na drugega.
    Čeprav sta se večer že poslovila, je bilo slovo težko. Ana ni skrivala solz, Maks pa jih je le s težavo zadrževal. Ana je mislila nanj vse do trenutka, ko je raketa poletela. Tedaj pa je pomislila na svoj planet, kamor se končno vrača, na čudoviti dom in se vendarle nasmehnila.
    Čez mnogo let je Ana, sedaj že stara in sivolasa gospa, stala ob morski obali, se ozirala v nebo in gledala zvezde. Prepričana je bila, da nekje v vesolju še nekdo gleda v zvezde in misli nanjo. Ob tej misli ji je bilo toplo pri srcu.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune