ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [141/172]  Naprej >>

Vesoljska potovanja v prihodnosti
Tjaša Čeh, OŠ Trebnje, 9.a

    Pozdravljeni! Jaz sem nekakšen vesoljski človek Lucin. Gotovo se boste vprašali, kaj to sploh pomeni. To pomeni, da sem prišel iz vesolja na Zemljo, kjer zdaj živim in urejam vse v zvezi z ljudmi in njihovim raziskovanjem vesolja. Sem me je poslal predsednik našega planeta N-503 s plovilom, ki mu pri nas rečemo kar leteči planet, ker je okrogle oblike kot planet sam, z njim pa lahko potujemo veliko hitrejše kot s človeško raketo. Naj vam še povem, da je bil naš planet poseljen veliko prej kot pa planet Zemlja in da se je naša tehnika veliko bolj razvila kot pa na Zemlji.
    Zemlja je moj domači planet že od leta 2156, ko sva z ženo pristala v vroči in prazni puščavi Sahari. Ko sva le našla pot iz puščave pa sva se ustalila v majhni državici v Evropi, ki je mnogi sploh ne poznajo povsem dobro. To je Republika Slovenija. Leta 2160 so v njej zgradili tudi Nasino vzletišče za rakete ter poleg tega stavbo, v kateri je laboratorij za proizvajanje najmočnejših kemikalij na Zemlji. V njem dela tudi moja žena Hana, jaz pa sem si našel zaposlitev najprej kot navaden uslužbenec, zdaj pa sem bil že imenovan za direktorja podjetja. Trenutno si v laboratoriju prizadevajo odkriti kemikalijo, ki bi nam pomagala zaščititi ozonsko plast okrog planeta. To jim najverjetneje ne bo uspelo, saj smo mi to poskušali storiti že pred stoletji, vendar nismo ničesar naredili. Tudi naš N-503 je tako kot Zemlja zelo ogrožen in nam grozi smrt, če ne bomo prenehali uničevati ozona. Toda žal smo to ugotovili prepozno kljub naši razviti tehniki in pameti. Očitno nismo nič kaj dosti bolj inteligentni od naših bližnjih sosedov Zemljanov. Zato že iščemo planete, ki bi ustrezali življenjskim pogojem prebivalcev obeh planetov. Enega smo sicer že našli, vendar je preveč oddaljen, da bi preživeli polet do tja. Če bi se želeli do tja peljati z raketo, bi porabili približno 150 let, če pa bi uporabili leteče planete, bi tja prišli v približno 100 letih. Samo upamo lahko, da bomo odkrili planet, ki je bolj blizu še pred uničenjem planetov.
    Zaradi tega dvojnega življenja je včasih res težko shajati. Ljudje me dostikrat vprašajo od kje mi te briljantne ideje. Seveda jim ne morem kar preprosto povedati, da sem vesoljec, zato se tudi večkrat kaj zarečem. Tako sem se nekega dne sprl z novinarjem, ki je na vsak način hotel izvedeti, kako vem, da so na veliko planetih voda in kisik, vendar so predaleč, da bi se tja lahko preselili. Tega seveda ne ve nihče na Zemlji, saj nimajo takih naprav, da bi to lahko ugotovili. Pa tudi sonde ne morejo poslati tako daleč. Novinarju sem takrat samo odvrnil, da to pač predvidevam in hitro izginil v okrilje lastnega doma. Tam sem preživel veliko časa, saj po službi nisem mogel iti niti na sprehod, ne da bi me kdo fotografiral ali me kaj vprašal. Vsi so se spraševali od kje neki dobim ideje in nek absurden novinar je celo izjavil, da imam morda nekakšne čarovniške sposobnosti in da z njimi lahko vidim daleč v vesolje.
    Ko se je končno vse poleglo pa sem spet lahko normalno zadihal. Tudi Hana si je oddahnila od tega stalnega stresa. Tedaj sva se odločila, da bi bilo primerno po dolgih mesecih spet obiskati otroke in starše. Z letečim planetom sva poletela ob Rimski cesti in si ogledala planete, ki sva jih kot otroka imela za svoja. Čeprav tam ni bilo kisika, sva včasih rada zahajala tja kar s plinskimi jeklenkami za kisik. Tudi zdaj ni bilo veliko drugače, le da sva tokrat odkrila nekaj zelo zanimivega. »Lucin, kateri planet pa je tisti tam?« me je vprašala Hana in pokazala v smer, kjer je videla planet. Pogledal sem tja in ji odvrnil: »Ne vem, še nikoli ga nisem videl. Pojdiva pogledat kaj je na njem. Kisika imava še tako ali tako dovolj.« In sva se odpravila. Tega planeta res še nisva nikoli videla. Tudi imena najbrž nima, saj bi midva, znanstvenika iz vesolja, to morala vedeti.
    Ko sva prispela do planeta, sva hitro stopila ven, saj naju je mučila huda radovednost. Presenečena sva ugotovila, da jeklenk sploh ne rabiva, saj je na planetu kisik. V daljavi sva zagledala nek velik premikajoč se predmet. »Najbrž je samo žival,« je dejala Hana. Takrat pa naju je žival opazila, Radovedno se je priplazila bližje. Zdaj sva jo lahko bolje videla. Bila je velika, zeleno-rjave barve s pikami po telesu. Močno je spominjala na žival, ki je na Zemlji živela zelo dolgo nazaj. Ljudje ji pravijo dinozaver, vendar je moral biti to nekakšen drugačen dinozaver. Tedaj pa je žival odprla gobec. Približalo se je veliko drugih in skupaj sva sklenila, da bi bilo pametno oditi stran. Živali so bile morda lačne, zato bi naju morda še napadle. Tako sva hitro skočila v leteči planet in se odpeljala na svoj domači planet.
    Med potjo sva se začela pogovarjati o tem, da bi bilo dobro te živali nekako odstraniti iz planeta, na njem pa bi se lahko naselili prebivalci našega planeta in Zemlje. Po pristanku na N-503 sva se takoj odpravila k mojemu očetu. Ta bi nama mogoče znal povedati, kako naj se rešimo živali. In oče mi je rekel: »Težko se je pogoditi z živalmi, ubiti pa jih tudi ne smemo. Tudi one so živo bitje kot mi. Vendar nimamo druge izbire. Naš planet gre k koncu, prav tako tudi Zemlja. Če ne bomo hitro poskrbeli in si našli drug planet bomo prej kot v mesecu dni vsi umrli. Bliža se nam namreč strašen vihar, ki bo dvignil gladino morja in zalil naše domove. Zdaj pa se odpravita nazaj in poskrbita, da nas bodo živali vzljubile ali pa jih morata pobiti.« Kakor hitro sva le lahko sva se odpravila nazaj. Ostalo nam je le še mesec življenja, živali pa ne bo lahko ne vzljubiti ne pobiti.
    Tokrat sva se odločila, da bova pristala na drugem koncu planeta. Tam se je paslo le nekaj živali in izkazalo se je, da se za naju sploh ne zmenijo kaj veliko. »Morda pa jih le ne bo treba kar pobiti. Saj nam sploh nič nočejo. Sploh pa jedo travo in ne mesa,« mi je na uho zašepetala Hana. »Tako je. Greva bližje, rad bi se jim predstavil,« sem odgovoril in se premaknil bližje prve živali. »Dober dan! Jaz sem Lucin, to pa je moja žena Hana. Prihajava z bližnjega planeta in sva raziskovalca. Ali bi imeli kaj proti, če nekaj dni ostanemo pri vas?« sem rekel. Žival me je pri tem pozorno gledala in na moje veliko presenečenje odgovorila: »Dober dan. Jaz sem halurka Eva. Zaradi mene lahko ostaneta. Tukaj je sicer zelo dolgočasno, saj smo na tem planetu sami halurji. Ali imate tudi pri vas halurje?« »Ne, žal za vas še nismo slišali. Bi pa kot raziskovalka rada kaj več izvedela o vas. Eva, povej nama še kaj o vas,« jo je prosila Hana. »Rade volje. Pridita z mano v moj brlog na čaj,« naju je povabila in ubogljivo sva ji sledila proti bližnjim goram.
    Halurka Eva je bila do naju zelo prijazna in nama je povedala vse kar sva si želela vedeti in še več. Halurji tukaj živijo že veliko stoletij. Sicer so prijazne živali, vendar se bojijo vsega, kar ni njihove vrste ali ni z njihovega planeta. Le nekaj je pogumnejših, med njimi pa je tudi Eva. Jedo samo travo in halurje. Halurji so nekakšna drevesa, ki zrastejo do 30 metrov visoko. Na njihovem planetu jih je zelo veliko, drugih stvari pa skoraj ni. Zato morajo jeseni pobrati listje, ki pade z dreves in ga shraniti do naslednje jeseni, ko jim zmanjka hrane. Takrat spet naberejo novo. To nama je povedala halurka in še mnogo več. Na koncu smo sklenili, da bomo odšli do glavnega halurja Tirana, ki je poglavar vseh halurjev.
    Tiran nas je sprejel lepo, vendar se je v njegovih očeh odseval strah. Odšli smo v neko sobo, kjer smo se v miru pogovarjali. Tiran je zastavljal veliko vprašanj, saj sva mu že na začetku sestanka povedala, da bi se naša rasa želela k njim preseliti. »Planet je dovolj velik za vas, nas in za Zemljane,« sem mu zatrjeval vendar najprej mu to sploh ni bilo všeč. Dolgo časa je trajalo, preden se je sprijaznil s svojim strahom in strahom vseh prebivalcev planeta ter končno dejal, da bo rešil našo raso. Resnično sem mu bil hvaležen in želel sem čim hitreje to veselo novico sporočiti ostalim.
    Med vkrcavanjem v leteči planet pa je pozivnik, ki sem ga imel pripetega za pasom ostro zapiskal. Na njem se je izpisalo sporočilo: »POHITITA NA ZEMLJO IN REŠITA LJUDI, KOLIKOR SE JIH DA. ZEMLJA UMIRA.« Z vso močjo sva se pognala proti Zemlji. Ljudem moramo pomagati. Bolj kot sva se bližala več letečih planetov sva opazila. Očitno so se vsi prebivalci našega planeta pognali na pomoč. Na Zemlji je vladal pravi kaos. Morja in oceani so se dvignili na več sto metrov in zalivali celino. Veliko ljudi je umrlo. Veliko smo jih še reševali. Vendar vseeno naša akcija ni bila zaman. Ljudje se sploh niso upirali, ko smo jih tlačili v leteče planete. Najverjetneje so bili srečni, da jih je nekdo prišel rešit. Izkrcavali smo jih na našem planetu, vendar se je tudi naš planet bližal h koncu. Samo upali smo lahko, da nam bo ostalo še toliko časa, da poberemo svoje stvari in se odpravimo k halurjem.
    Toda imeli smo srečo. Planet je zdržal še nekaj dni, v tem času pa smo lahko preselili vse ljudi in nas vesoljce na drugi planet. Z N-503 smo znosili vse potrebne stvari, ki bi nam morda prišle prav za gradnjo hiš in ostalih potrebščin. Vendar smo v nekaj dneh bivanja na drugem planetu že ugotovili, da je na planetu več stvari, kot so si mislili halurji. Našli smo razne rastline, ki so tudi na Zemlji in so užitne, z našega planeta pa smo preselili tudi druge živali. Tudi ljudje so se privadili novemu načinu življenja. Nekaj bogatejših se je sicer pritoževalo nad divjino, vendar jim drugega ni preostalo.
    N-503 pa je izumiral. Danes naj bi ga preplavila voda. Take so napovedi že 500 let. Vse pa bomo lahko spremljali iz našega novega planeta, ki smo mu dali ime po plemeniti vodji halurjev, ki nas je sprejel medse – Tiranu. Veliko se nas je zbralo na eni strani planeta, kjer imamo prelep pogled na naš stari planet N-503. Vsi seveda niso hoteli priti, saj jih to ne zanima, se je pa zbrala celotna naša vas, v kateri smo prej živeli. Točno ob poldne pa se je zgodilo: ogenj je zajel planet in padel je v neskončnost. To ni bilo ne po naših napovedih ne pričakovanjih. Mislili smo, da bo planet zajela voda, vendar ga je zdaj zajel ogenj. Vsi smo bili nekako žalostni, saj je bil to naš domači planet, kjer smo preživeli mladost.
    Toda tudi Tiran bo v redu. Na njem je bilo toliko različnih stvari, da se znova počutim kot otrok, ki se je znašel v velikem novem popolnoma nepoznanem svetu. Ponovno je treba začeti znova z novimi živalmi in novimi ljudmi. Toda življenje se ni ustavilo. Tisti, ki so bili uspešni na Zemlji in N-503 bodo kmalu postali prav tako ali še bolj uspešni kot prej. Odprli bodo lahko razna podjetja, trgovine in izumljali nove stvari. Vse bo šlo po starem. A tokrat poskušamo bolj paziti na naš nov domači planet, da ga ne bi znova izgubili, kot smo ga že nekoč. Vendar se bo sčasoma naša zgodba najverjetneje pozabila in naši nasledniki bodo spet onesnaževali planet kot smo mi to storili z Zemljo in N-503. Takrat si bodo sami morali poiskati planet, na katerem bodo na novo zaživeli, če ga bodo le našli.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune