ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [142/172]  Naprej >>

VESOLJSKA POTOVANJA V PRIHODNOST
Nina Omejc, Osnovna šola Preska, Medvode

    23. 11. 2010
    Pravkar sem posadila drevo, bukev. Upam, da bo raslo, preraslo mene, moje vnuke, upam, da bo preživelo. Vendar imam zle slutnje, da temu ne bo tako. Prišel bo gozdar z nalogo, da ga pospravi, ubije, razžaga, podre ali kakor koli drugače uniči. Na tem drevesu, na katerem so zdaj veverice in ptički, bodo kmalu sedeli ljudje. Gozdar bo porabil še zadnjo trohico lesa, ki bo ostala, da bo z njo lahko zaslužil. Nato bo konec vsega; zmanjkalo bo nafte, lesa, premoga. Naokrog se bomo vozili s kolesi, delali akrobacije na rolki ali pa korakali peš. Avti bodo počivali doma, v garažah, brez dela, življenja, kajti njihove energije ne bo od nikoder. Nekateri tajkuni, bogataši in vplivni ljudje bodo srečni, imeli bodo energijo, ki je navaden človek ne pozna. Sončno! Vse bo sestavljeno iz sončne energije. Le to bo ostalo – edino, kar jih še lahko reši – da se poglobijo v znanje. Potrebovali ga bodo. Znanje o soncu ter vesolju. Le to jim lahko reši življenje.

    »Moja praprapraprababica je imela prav,« si je mislil Črt, ko je bral prvi odstavek praprapraprababičine knjižice. »Zdaj je res tako. Ljudje so to vedeli že pred pol tisočletja!« Misel ga je pretresla. Babica mu je veliko pripovedovala o preteklosti, kako je bilo življenje včasih lepo in zdravo. Razjezil se je. »Kako so lahko to naredili? Kaj jim je bilo? Zakaj nas niso rešili, zakaj niso rešili sebe?« se je spraševal že cel čas, odkar je prebral 1. odstavek. »Jim je bilo tako malo mar?«
    »Črtek, kosilo!« ga je iz premišljevanja vrgla mami Angelina Menez. »Ja, že grem,« se je s prejšnjo mislijo in s knjižico v roki pognal s podstrešja, preletel 6 stopnic naenkrat, prehodil še 10 korakov in se znašel v kuhinji. »Mami, poglej, kaj sem našel na podstrehi!« je rekel, še preden se je dobro usedel, in mami pokazal knjižico. »Črtek, najprej pojej, sicer bo mrzlo, nato pa se lahko pogovoriva,« mu je odvrnila mami, kajti knjižico je zelo dobro poznala. Vedela je, da bo sledila toča vprašanj, preden se bo zadovoljil. Črt je kosilo pospravil v rekordnem času, nato pa nestrpno počakal mamin zadnji ugriz v vitaminsko kocko.
    »Veš, Črtek,« je začela, »včasih je bilo vse drugače, življenje je bilo veliko bolj zdravo, kot si ti sploh lahko predstavljaš, čeprav ljudje v tistem času niso mislili tako. Vendar če primerjamo s sedanjim časom ...« obrisala si je kapljico z obraza in hotela nadaljevati, vendar jo je sin prehitel in jezo, pomešano z žalostjo, stresel mami naravnost v obraz. »Vendar zakaj sedaj ni tako? Misliš, da rad vsak dan s kolesom prevozim 10 milj do šole, tam pa poslušati enakotone robote, ki niti sami ne vedo, kaj razlagajo. Nikoli ne povedo nič zabavnega. Pri biologiji poslušamo predavanja o živalskem in rastlinskem svetu, ki ga že zdavnaj ni več, saj po iztrebitvi čebel pred 200 leti lahko v naravnem okolju morda najdemo le še kako žuželko, sicer je vse izumrlo. Nato sledi še geografija, vendar se robotu 3, ki nam jo predava, občasno zavrti v glavi in takrat skače s področja na področje. Takrat najraje govori o jedrskih poizkusih, ki jih delajo v znanstvenih fundacijah, kot je ta v ulici 368, tega pa nihče prav nič ne razume. Res ne mi ni jasno, zakaj so nas hoteli uničiti. Vzeli so nam skoraj vse vire, zdravje, pustili pa samo kugo, nečisto vodo in nekaj rudnin. Zakaj, mami, zakaj?« je v obupu zaključil Črt.
    »Črtek ...« »Ne kliči me tako, 15 let imam, se ti zdim še otrok?« »Oprosti, Črt, včasih kar pozabim, kako odrasel si že in kako pametno razmišljaš. Jaz ne vem, kaj se je zgodilo v preteklosti, vendar mi je tvoja prababica pripovedovala o pripovedih svoje prababice. Vse se je začelo v 21. stoletju. Sicer še malce prej, ko sta bili 2 svetovni vojni, obe pa smo povzročili mi, Evropejci. No, to sedaj ni važno. V času recesije ...« »Kaj je to recesija?« »Ah, včasih so imeli ljudje denar, tako kot mi žetone. Ko pa je svetovnemu gospodarstvu zmanjkovalo denarja in so ljudje zašli v dolgove, so mislili, da bodo situacijo s še več dela. Zgradili so tovarne, v katerih so si našli delo, s tem pa močno onesnaževali zrak, kar pa je počasi privedlo do stanja, kakršnega poznamo danes. Včasih so bila drevesa še zelena ...« je zavzdihnila in počasi nadaljevala. »V času recesije so predsedniki največjih držav vseh šestih celin ...« »Vendar danes imamo le štiri celine in ne šest, mami,« je vskočil v pripoved Črt. »Ja, vem. Včasih je bila med njimi tudi Avstralija, vendar so jo zelo močne poplave in tsunamiji zbrisali z obličja Zemlje. Šesta celina pa je postala otok. Se še spomniš lanskega potovanja po Egiptu? No, to je bila včasih celina, večja od Evrope, zdaj pa je postala majhen, turistični otok. Kako žalostno!« »Nadaljuj, mami, prosim,« je na mamin kratek predah hitro odgovoril Črt. »V redu, ti predsedniki, zbrali so se, poskušali so ljudi rešiti iz zagate, vendar jim ni uspelo, čeprav so rešitve iskali tudi izven meja naše Zemlje. Tisto stoletje so potovali v vesolje kot še nikoli. Prišli so že zelo daleč od sonca, vendar so, ker niso našli tistega, kar bi jih rešilo, in to je nov planet z vodo in zrakom, obupali. Ko jim je zmanjkalo še nafte, je bilo ljudstvo na tleh. Po dvesto letih se je vnela vojna za nafto. Takrat je kar mrgolelo atomskih bomb in res je čudno, da je sploh kdo preživel. Bombe so padale na vse celine, razen na Evropo. Posledice se čutijo še zdaj, vendar tukaj, kjer zdaj stojiva midva, ni tako hudo. V Aziji pa komaj še živijo. Tako je bilo, vendar jaz ne vem vsega. Za to obstajajo knjige.« Nato je po kratki tišini dodala: »Upajmo, da nam bo uspelo najti planet, kajti ta, na katerem smo sedaj, se bo kmalu uničil sam.« »Ja, se strinjam,« je odločno rekel Črt in se tisti dan odločil, da bo postal znanstvenik. Zadal si je cilj poiskati ta planet in pomagati celotnemu ljudstvu.
    Preselil se je na Japonsko, kjer je v miru razmišljal, saj je zaradi eksplozije atomske bombe tam živela le peščica ljudi. Čeprav so bili ostanki zelo žalostnega dne še vedno vidni, je bila možnost, da bi dobil kakršno koli bolezen zelo majhna. Leta in leta je preživel v čitalnici, študiral, raziskoval, preučeval, se potil. Ni in ni bilo načina, s katerim bi lahko z nafto, ki je ostala in so jo skrivale vladne oblasti, poletel v vesolje in našel, kar je iskal. Zato je bilo potrebno odkriti nov vir energije, ki pa ga ni bilo od nikoder.
    Nato pa je nekega dne prebral v časopisu: »Včeraj je znanstvenik z imenom Michael Ready odkril zvezdo, ki ji je nadel ime Help. Povedal je, da je na zvezdi toliko rud in toliko virov kot nikjer v našem osončju. Edini problem,« je še dodal, »je, da na njej ni kisika, pritisk pa je prevelik, zato bomo do virov prišli zelo težko, vendar če so na njem viri, kot so uran in jedrska energija, bomo morda res kdaj poleteli v vesolje s hitrostjo enega svetlobnega leta na minuto.« Črt je spoznal, da ga je nekdo prehitel, vendar je bil kljub temu srečen, saj je uspelo človeštvu. Zdaj ko imamo vir, nam lahko uspe kar koli in lahko potujemo kamor koli hočemo. S čolnom je dva dni zatem odhitel v Washington, da bi lahko pomagal pri preiskavah. Po desetih dneh plovbe mu je končno uspelo priti na ameriško obalo, vendar ga je tam čakala grozna novica. Njegova mati je bila mrtva. Doživela je običajno starost 130 let, umrla pa je naravne smrti. Vedel je, da je odšla uživat v naslednjo fazo življenja, a je bila žalost, ki ga je prevevala, tako velika zato, ker mame pred smrtjo predolgo časa ni obiskal, od nje se ni uspel niti posloviti. Črt se je pogreznil v molk.
    Nekaj desetletij se ni zgodilo nič, ljudje so živeli po svoje, jedli mineralne in vitaminske kocke, pozabili na astronomijo in na ljudi, ki so se še vedno poskušali prebiti na planet Help, kot ga je poimenoval Michael Ready, vendar jim ni uspelo. Bili so pod pritiskom. Zmanjkovalo jim je časa. Planet bo čez najmanj sto let propadel. Od njega bo ostal le še pok, ki ga ne bo slišal nihče več.
Nekega dne pa je bilo na televiziji moč slišati vest:
    »Ura je 13.00 in na vrsti so osmrtnice. Umrli so: John Aniston, Ian Lorbek, Jennifer Pulko in Črt Menez.
    Z vami sem bil John Merox, se vidimo jutri ob istem času, na istem kanalu, pri isti temi.«
    Čez deset let:
    Res žalostno, kako je preminil. Nihče ga ni imel rad, nihče ga ni poznal, razen mene, seveda, kar pa mu ni dosti pomagalo, saj sem v njegovem času živel v Evropi z njegovo mamo, dokler ni umrla, in se nisem kaj dosti zanimal zanj, dokler nisem po novicah slišal tole o knjižici moje praprapraprasestre, ki je rada pisala. Ko sem to izvedel, sem začel raziskovati in odkril nekaj res neverjetnih stvari. Moj bratranec je rešil ljudi! Lahko sem ponosen nanj, čeprav ga nihče ne pozna! Zdaj lahko tudi po njegovi zaslugi letamo po vesolju.
    »Končno, čez natanko 59 let po odkritju zvezde Help, smo odkrili nenavadno knjižico. V njej je na začetku zapisano, da je neka ženska pred 600 leti posadila bukev. Njenega imena ne vemo. Knjižici je dodanih 5 listov, ki so ključ do našega vstopa v zvezdo Help. Tudi o tem odkritelju ne vemo ničesar, vendar se je predsednik odločil, da bo dan, ko smo našli knjižico, poimenoval Hvala, rešitelju, ki nam je pomagal potovati v prihodnost.«
    Ivo Menez, Črtov bratranec in prijatelj,
    Planet 21, 8. 5. 2638

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune