ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [144/172]  Naprej >>

Potovanje v vesolje
Tea Potočnik, Osnovna šola Petrovče, 9.b

    Moj brat Miha je bil kar precej časa zelo skrivnosten, saj je nekaj skrival v svoji sobi. Končno me je le spustil vanjo ... Zagledala sem nekaj posebnega, še sama nisem vedela, kaj naj bi to bilo.
    Ko sem si ogledovala gumbe, sem po nesreči pritisnila na enega izmed njih. V tistem sem zaslišala brata: »Neee, pazi!« Nekaj časa sem imela zaprte oči, nato pa sem jih le previdno odprla in videla, kako se z bratom peljem v posebnem plovilu. Ko sem končno pogledala skozi okence, sem videla, kako se oddaljujeva od Zemlje. Mimo mene so drveli planeti in zdelo se mi je, da lebdim. Nekje v daljavi na desni sem zagledala Saturn. Nato pa je najina raketa pospešila in mimo so švigale lučke, ki so postajale črte zaradi najine velike hitrosti. Bilo je zabavno, dokler me ni stisnilo pri srcu in me je začelo biti strah. Brat je opazil mojo prestrašenost in me je hitro pomiril. Potiho mi je omenil, da si je že nekaj časa želel, da bi poletel s to posebno ladjo. Ko sem drugič pogledala skozi okno, se Zemlje ni videlo več. Zdelo se mi je, da čas zelo hitro teče. Kar naenkrat mi je Miha rekel, naj se pripnem na sedež, kajti morala bova pristati. Hitro sem se pripela in čakala na pristanek. Pričakovala sem, da bo zelo trd, vendar sem se motila. Pristala sva zelo lepo, nato sva ugasnila motor in stopila iz plovila. Pristala sva na zelo posebnem planetu. Občutek sem imela, da se vsako minuto menja vreme. Bilo je zelo veliko posebnih rastlin, ki so bila podobna drevesom, s polno sočnih sadežev. Bila sem že zelo lačna in sem si enega privoščila. Bil je slasten, zato sem jih pojedla še nekaj. Ponudila sem jih še Mihu. Tudi on se je najedel do onemoglosti. Kmalu za tem sva odhitela naokoli po planetu. Srečala sva veliko čudnih bitij, ki so bila različnih velikosti in so bila zelo zanimiva. Na poti sva videla tudi razne reke, ki pa niso bile kot naše, ampak so bile vijolične barve. Tekočina v njih je bila pitna, zato sva si osvežila še grlo. Bila je sladkega okusa. Medtem ko sva se z Mihom sprehajala, so do naju prišla ta posebna bitja. Nekatera so bila majhna, podobna psom, z zelo posebno glavo, druga pa zelo velika s slonjo obliko. Bila so zelo prijazna. Začeli smo se pogovarjati in pokazali so nama hiške, v katerih živijo. Od zunaj so bile zelo majhne, ko pa si vstopil, so bile veliko večje. Če si hotel odpreti vrata, si na to samo pomislil in vrata so se odprla s pomočjo misli. Poti skozi sobe so vodile tudi pod zemljo, kar mi je bilo zelo všeč. V vsaki sobi je bil na steni ekran, kateremu si samo povedal, kaj bi rad gledal in želja je bila v hipu izpolnjena. Nisem pa videla računalnikov, podobnih našim, zato sem vprašala, kako izgledajo njihovi. Izvedela sem, da so približno tako veliki kot naši mobiteli. Nato smo večerjali skupaj. Ko so nosili posode na mizo, je zelo dišalo. Komaj sem čakala, da bom lahko začela jesti, a v posodah ni bilo ničesar. Oni so jedli, Miha in jaz pa sva jih opazovala, saj nisva videla nobene hrane. Nato sem se le opogumila in vprašala, kje je hrana in kaj oni jedo, saj jaz ničesar ne vidim. Počutila sem se zelo čudno. Nato so odgovorili, da bom hrano videla le, če bom verjela v čudežni svet. Bila sem zelo začudena, potem pa sem le začela verjeti in pred mano se je začela kazati hrana. Videla sem same vabljive in slastne stvari. Ko smo se najedli, so nama pokazali še svoja plovila s prozorno kupolo, ki se je med poletom vrtela. Bila so mavričnih barv in zdela so se mi čudovita. Poganjali so jih sončna energija in odpadki, zato niso onesnaževala okolice. Upala sem, da bova lahko ostala pri njih dalj časa … Kar naenkrat pa sem zaslišala močno zvonjenje. Ko sem se zavedla, da je to budilka, sem vedela, da so to bile samo sanje in da moram vstati.
    Čez dan sem se večkrat zamislila nad svojimi sanjami. V prihodnosti bi lahko res nekaj več naredili za našo ljubo Zemljo, do katere smo že dolgo časa preveč mačehovski. Z odpadki ne onesnažujemo samo naše bližnje okolice, marveč tudi vesolje. To so namreč delci umetnih satelitov, ki so odslužili ali doživeli medsebojen trk. Te »smeti« bi resnično lahko predelali in uporabili ponovno, za njihovo predelavo pa uporabili sončno energijo. Tako pridobljeno gorivo bi nam lahko služilo za pogon prevoznih sredstev v prihodnosti. Obžalovala pa sem, da v sanjah nisem videla več njihove tehnologije, saj včasih sanjske zadeve so danes že v veliki meri resničnost.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune