ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [148/172]  Naprej >>

NE ZATISKAJMO SI OČI
Eva Koderman, Osnovna šola Poljane, Ljubljana, 9. razred

    Ljudje živijo v zmoti. Vsak dan delajo povsem običajne stvari na povsem običajnih mestih. Potrebujejo nekaj, kar bi jim razširilo obzorja. Obzorja, ki se ne bi končala. Drug planet, vesolje, kar celo galaksijo.
    Tudi jaz sem živela tako, dokler nisem srečala doktorja znanosti Marka. Srečala sem ga na poti do trgovine. Čeprav je bil zmeraj tam na vogalu, ga nikoli nisem prav zares opazila. Zdaj pa me je njegovo zblojeno govorjenje pritegnilo. Ustavila sem se in nekaj minut poslušala njegovo blebetanje. Govoril je o vesoljskih ladjah, meteoritih, predvsem pa o galaksiji Pegasus in bitjih pegsih. Potem sem ga zbudila. Deloval je zmedeno, zato sem se mu predstavila in ga prosila, naj mi pove več o tej galaksiji.
    Takrat se je s svojimi toplimi očmi zazrl v moje in rekel: »Lahko ti pokažem.« Odpeljal me je v neko skrito zatočišče zraven Ljubljanice, ki ga še nikoli nisem opazila. Spotoma mi je pripovedoval o svojem življenju.
    Delal je za skrito organizacijo, slovenske vlade, ki je preučevala vse pojave v vesolju. Dobil je nalogo, da naredi posebno ladjo, s katero bi lahko obkrožil Zemljo v kar se da najkrajšem času. To je tudi naredil in sam se je javil, da jo bo preizkusil. A pri prvem poletu je šlo nekaj narobe. Pred zaključkom poti je ladja čudno poskočila in začela oddajati zvoke. Sekundo za tem je videl le še močno svetlobo in ko je odprl oči se pot navidezno ni spremenila. Razliko je opazil šele, ko je poskušal pristati. Opazil je, da ni več na našem planetu. Očitno ga je posrkalo okno hiperprostora in znašel se je v paralelni galaksiji. Vseeno se je odločil, da bo pristal na tem čudnem planetu. Tam je spoznal druga bitja, tako imenovana pegse, in se z njimi spoprijateljil. Ker tam čas mineva počasneje in se ne staraš, je sčasoma povsem pozabil na svoje življenje na Zemlji.
    Nekoč je ponovno odkril svojo ladjo in jo zagnal. Po istem postopku je prišel nazaj na Zemljo in ugotovil, da so ga ljudje pozabili.
    Najina pot se je končala in začel je odkrivati liste ter grmičevja. Opazila sem luknjo v zemlji in tam je stala ladja. Ni bila veličastna, videti je bila stara, obrabljena in nedelujoča. Popolnoma sem pozabila na svojo družino in na krute posledice mojega izginotja. Brez besed sem se usedla v ladjo in rekla: »Pokaži mi!« Pritisnil je velik zelen gumb za vžig in vključil nevidnost. Tako noben nevešč Zemljan ni mogel ugotoviti, da dejansko obstaja vesoljska ladja, ki te popelje popolnoma drugam. Vse je potekalo zelo hitro. Po desetih minutah sva že bila na pol okoli Zemlje. Takrat se je začelo ...
    Najprej čuden poskok, kot bi nekaj zadela. Potem pa neznani zvoki, kot bi se nekaj lomilo. Sledila je svetloba, ki potnika oslepi za nekaj sekund. Ko pa je vse prenehalo, je bilo, kot da se ne bi nič zgodilo, vse do pikice isto. Mark je začel upočasnjevati in bližala sva se čudnemu planetu. Pristala sva, kot bi mignil. Celo pot se nisva pogovarjala, zdaj pa se je že na Garterjevem obrazu videlo, da je zelo vesel, da je prišel.
    Planet je bil zelo podoben Zemlji. Predstavljajte si zeleno ravnino, dolgo več tisoč kilometrov. Tako nekako je zgledalo, dokler nisva zagledala majhne vasi. Čim bližje sva prihajala, tembolj se je videlo, da je nekaj narobe. Vas je bila požgana, zapuščena ...Tega res nisva pričakovala. Marka je prizadelo. Predlagala sem, da vseeno preiščeva vas. Mogoče najdeva kaj uporabnega, ne moreva kar odnehati. In res sva našla pravega pegsa. Bil je ranjen in izmučen, pokrit s čudno zelenkasto snovjo. Bil je povsem nekaj drugega kot sem pričakovala. Ni bil stereotipen vesoljec.
    Imel je podobo navadnega človeka, le da je bil rumen in brez kakršnekoli dlake ali obleke. Celo govoril je v našem jeziku. Bil je zelo vesel, ko je videl Marka, in nadvse zmeden, ko je zagledal mene.Takrat je nenadoma spremenil obliko. To je bilo nekaj, česar nisem pričakovala. Postal je majhna pikica. Pegsi imajo torej zmožnost razvijanja oblike. Majhna, rumena pikica, ki govori. Ta pikica je povedala, da ji je ime Fido in da je bila njihova vas napadena. Napadli so jih tetebani, ki hočejo njihov planet zase, ker se njihov krči. Tetebani so napadali vas za vasjo. Morali smo ukrepati!
    Ko si je Fido opomogel in prevzel obliko človeka, smo se odpravili na pot. Načrta nisem popolnoma razumela, a vseeno me ni bilo strah. Vse je bilo preveč neresnično, da bi sploh dojela dogajanje okoli sebe. Verjetno sem se zato čez nekaj sekund znašla v šotoru glavnega tetebana. Pegsi imajo tudi zmožnost prežarčevanja in Fido me je prežarčil kar tja, češ da ga moram zavesti. Jaz, glavni teteban, ki je bil še najbol podoben slonu na dveh nogah, ki je zrl vame z majhnimi očmi in ne da bi dal kakršenkoli ukaz varnostnikom, ki so ga obkrožali. Glavo sem imela prazno. Verjetno sem zato izdavila: »Živijo. Všeč mi je tukaj.« Kako sem lahko rekla kaj tako nesmiselnega in neprimernega?! Ooo, bila sem razočarana in njegov pogled me je spravljal ob živce. Nasmehnil se je. Sem prav videla? Nasmeh? Razumel me je in mi odgovoril: »Ni mi sicer jasno, kako si se znašla tu, a ravno tebe potrebujemo. Zavesti moraš pegse, da pridejo do prepada na severni strani planeta, kjer se jih bomo dokončno znebili. Upam da se zavedaš, da te ubijemo, če nam ne pomagaš.«
    Sem prav slišala? Bom kar dvojni agent? Nisem uspela dokončno premleti njegovih besed, a v tistem trenutku sem ga z nasmehom na obrazu prijela za roko. Očitno so dojeli, da ga nimam namena ubiti in niso ukrepali. Z roko v roki sva odšla iz šotora. Hotela sem ga peljati do Fida. Ko sva prišla do našega skrivališča, se je Fido ob trenutku, ko je zagledal tetebana, spremenil v pikico, teteban pa povlekel izza noge nekakšno orožje, popačeno pištolo. Zakričala sem. Oba sta se prestrašila. Takrat sem začutila nekakšen naval čustev, izpad, vsi moji problemi še na Zemlji so tu prišli ven in prav zares izbruhnili. Začela sem kričati na vsi tri: »Zakaj se bojujete za planete? Tudi naš bo zaradi onesnaževanja verjetno uničen, a ne bomo šli na drug planet in ga zasegli. Res, da smo ljudje včasih kot svinje, a to kar pa vidim tukaj je preveč, mi smo vsaj miroljubni. Zakaj iztrebljanje neke vrste za preživetje druge? Ste mogoče pomislili na to, da ste tetebani sami krivi za uničenje svojega planeta? Kaj pa če bi se vsi lepo spoprijateljili in si delili planet? Kot vidim, na tej zeleni ravnini ni ravno veliko ne tetebanov ne pegsov. In veste kaj vam povem? Ko Zemlja ne bo več uporabna, se bomo tudi ljudje preselili sem. Ne bomo ga zasegli, ampak bomo pričakovali dobrodošlico. Že tako ste majhna vrsta. Lahko bi se sprejeli med sabo. Postali bi številčnejši in močnejši proti zares hudobnim in sovražnim bitjem. Zdaj pa povejte, če nimam prav!« Tega tudi sama nisem pričakovala. Kar zletelo je iz mene. A onesnaževanja Zemlje, izumiranje živalskih vrst, ozonska luknja, vse to mi gre že tako na živce. Tu pa se ponuja nova priložnost, za preživetje.
    Očitno so bili vsi šokirani. To sem jim prebrala z obrazov. Dolgo časa se je slišalo le dihanje. Potem pa se je oglasil teteban: »Prav ima. Vem, da naših dejanj ni mogoče opravičiti, a prav zares vas bomo nehali iztrebljati, če ste pripravljeni miroljubno deliti planet z nami. In čez nekaj časa očitno še z vašo vrsto, ljudmi.« Pegs se je strinjal.
    To vse je bilo pa preveč zame. Bil je čas, da se vrnem na Zemljo in končam reševanje drugih bitij. Dovolj igranja superjunaka za danes. Koliko časa je sploh minilo? Odhiteti moram na Zemljo, predstaviti vsemu ljudstvu rešitev za naš onesnažen planet. Lahko bi pa odšli na planet le začasno, dokler se ne bi Zemlja samodejno očistila. Možnosti je veliko. O vseh bomo še premislili, skupaj.
    Z Markom sva čez nekaj časa ugotovila, da z njegovo ladjo lahko obiščeš še veliko planetov v ostalih galaksijah, ki zaradi onesnaženosti propadajo. Lahko prideš kamorkoli želiš, le koordinate moraš vpisati. Ugotovila pa sem tudi, da onesnaževanje ni problem le Zemlje, ampak kar vseh planetov. In da nismo le ljudje, ampak kar vsa bitja, ki sploh obstajajo, pravi nemarneži.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune