ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [150/172]  Naprej >>

VESOLJSKA POTOVANJA V PRIHODNOSTI
Mateja Kralj, OŠ Trebnje, 9.c

    Hej! Tukaj sem. Da, ljudje, lahko govorim. Kam zdaj bežite? Vrnite se, hej!
    Ah. Še ena izmed raket, ki se je odpeljala mimo mene. 5202843., če me spomin ne vara. Zvezda sem in prav vse okoli sebe vidim in prosim ne primerjate me z Zvezdico Zaspanko! Tisto je bila razvajena avša.
    Poglejte Zemljo. Kako lepa je. Kako žari v neskončnih barvah morij, oceanov in gozdov. Uh, tamle se je začela širi nova ozonska luknja. Ljudje se sploh ne zavedajo kakšno bogastvo imajo. Zemlja je tako čudovita, popolna, da v vsem svojem obstajanju nisem videla lepšega planeta. A ljudje jo uničujejo. Tako zelo, da se včasih kar čudno maje od vseh težav, ki ji jih ljudje nalagajo. Včasih je tako zelo obupana, da jo moram noč in dan tolažiti. In ko potem kdaj ponesreči kihne (ne morete se predstavljati kako zabavno je to videti), povzroči ... Kako že ljudje temu pravijo? Pretres? Točno, potres!
    Najbrž se sprašujte, kako vse to vem. Imam veliko prijateljev. Sonce kdaj pribrni mimo, pa luna in planeti (no, včasih pridrvijo mimo tako hitro, da jih komaj uspem pozdraviti).
    Želim si sprememb. Čisto zares si jih želim. Veste kako zanimivo je bilo, ko je prvi človek stopil na Luno? Ah, uboga revica. Tako prestrašena je bila. In kako počasi je pribrnela tista raketa! Sonce se je začelo kar malo postavljati. Ja, tu smo res malo čudni.
    Pa vendar, pojdimo nazaj k Zemlji. Vsak dan ima hujšo vročino. Kmalu bo prišlo njeno slovo. In kam bodo šli ljudje? Tisti naduti ljudje, ki ne znajo skrbeti za edino kar imajo? Če mene vprašate, si sploh ne zaslužijo še ene priložnosti. No, tako ali tako, moje mnenje sploh ni pomebno. A vem, da se bo v kratkem zgodilo nekaj res velikega.
Nov dan. No, če se lahko tako izrazim. Tu, v vesolju je vedno tema. Le svetlobna telesa oddajajo nekaj svetlobe. Drugače pa neskončna tema. Precej strašljivo.
    Nimam kaj početi. Očistila sem že vse kraterje na sebi, populila vso zel, dolgčas mi je. Na misel mi je prišla moja prijateljica Zemlja. Tako osamljena, tako bolna. Danes še slabše izgleda. Nad njo se vije prah in umazanija, ozon se je že razpustil. Le kaj se zdaj dogaja z ljudmi? So kdaj pričakovali, da se bo zgodilo kaj takega?
    Poglejte jo tam! Nova raketa se je pognala v vesolje. Uf, še ena prihaja za njo! Čakajte, veliko jih je, ogromno! Uhuhu! Kako zabavno je to gledati. Toda če pomislim, kako nesramno se zdajle naslanjam nad njihovo nesrečo ... Izgleda, da je šlo že tako daleč, da se bodo ljudje preselili. A le kam? Zadnjič, ko sem se pogovarjala z Marsom, je le ta dejal, da se boji, da bodo njega izbrali za novo prebivališče. Namreč, na njem je kar dobro, pa tudi nekaj vode v trdni obliki je. Da, prav je imel. Ljudje so se že ustavili in z zanimanjem opazujejo Mars.
    Toliko gneče, kot je je danes pa v vesolju še nikoli ni bilo! Vam pravim, nikoli!
Uboga Zemlja. Prav depresivna je postala. Žal mi je zanjo.
    Sonce je še enkrat šlo okoli Zemlje, torej je minilo eno leto. Ljudje so si prisvojili Mars. Stopili so vodo, v epruvetah prinesli rastline in izumili nov gradbeni material. Mars je poseljen do zadnjega centimetra. Obgradili so ga, kot stekleno kupolo. Na vrhu je zaslon in s tam jim predsednik sporoča nove odločitve. Seveda pa moram omeniti, da so ljudje postali zelo zavaljeni in nepokretni. Namontirali so jih v nekje fotelje in zdaj se vozijo sem ter tja. Samo jedo, spijo in čvekajo. Grozno.
    In te uboge male živalce. Čisto zasuženjene jih imajo. Privezane z verigo, saj se ne smejo gibati same. Zakaj že ne? Aja, potem bi padle v vesolje...
    Nekoč sem slišala o zdravem življenjuj ... Uh, da ne govorim o tem. Tista zažgana, smrdeča, mastna in lepljiva stvar, ki ji pravijo hrana, je ves čas v njihovih ustih. Pa veste kaj se je dan zgodilo? Predsednik je prebivalcem Marsa zabičal, da morajo zmanjšati število rojstev otrok, saj planet postaja premajhen. ne morem verjeti, da je tako sebičen...
    Teče že 110. leto na Marsu. Vse se premika naprej tako počasi in nič, prav nič se ne zgodi. Vsak dan se z žalostjo obračam k moji prijateljici Zemlji, ki je prav obupana. A naj omenim, da ji gre vedno na boljše. Z odhodom ljudi si je prav dobro opomogla od vseh skupaj in moram reči, da v vsem mojem zvezdnatem obstoju še ni tako žarela. Prav čudovita je in na njej vlada neokrnjena, nedolžna narava. Hvala Bogu, da so ljudje odšli.
    Uh, zdajle sem se pa trikrat zavrtela okrog svoje osi. Spet ena izmed človeških muh. Ustvarili so nekakšno brnečo stvar, podobno raketi in zdaj se vozijo sem ter tja kadar se jim zahoče. Kakšno spoštovanje! Nobene olike do odraslih nimajo. Kdo je sploh rabil te ljudi? Vse kar je lepše od njih uničijo. Prav vse! Najprej Zemlja, zdaj vesolje...
    Kdaj bo konec te nočne more?
Danes je zemlja kot prerojena. Modre in zelene barve na njej žarijo bolj kot kdajkoli ... In zdaj se začenja ponavljati zgodovina. Vedno večkrat opažam, da jo ljudje hodijo gledat. Bojim se, da jo bodo znova izkoristili. Oh, prihodnost, le kaj nam boš prinesla?
    5 000 000. stoletje. Utrujena sem, stara in zgrbana. Zemlja je videti (pa oprostite izrazu) grozna. In ti naduti ljudje, oh da jih sploh ne omenjam. Pred 20. stoletji so si prisvojili še Pluton in zdaj tja hodijo na počitnice. Kar slabo mi postane, ko pomislim na to ... Nimam moči, da bi pomagala Zemlji. Slabo se počutim. Moj sijaj močno bledi ...
    Rada ... imam ... Zemlja ...
    ...
    BUM.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune