ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [152/172]  Naprej >>

VESOLJSKA POTOVANJA V PRIHODNOSTI
Eva Završnik, OŠ Spodnja Idrija

    Človek se je že tisočkrat zazrl v zvezde, ter se spraševal, kaj se skriva za njimi, ali je tam nekje v daljavi res nekdo tak kot on, ki se sprašuje in sprašuje, a odgovora ne dobi. Vesolje, črna praznina posejana z tisočimi zvezdami ter galaksijami v nas vzbuja občutke, ki so hkrati lepi ter nenavadni. Pušča nam vtis, kako lepo in skrivnostno je, a hkrati ostaja sled nekaj zloveščega, da vesolja še nismo popolnoma odkrili in nam še vedno pušča mnogo neodkritih kotičkov.
    Še vedno nam predstavlja nekaj neodkritega, nekaj kar človek mogoče nikoli ne bo popolnoma poznal..
    Za zdaj, so temu področju namenjeni strokovnjaki, odkrivali le okolico našega planeta Zemlje, vprašanje je, kaj se skriva tam zunaj, kar človeško oko še ni videlo.
    Vedno ostaja vprašanje ali je nekje v eni izmed tisočih galaksij, res kakšna civilizacija, ki si jo radi predstavljamo kot zelene stvore, ki nas bodo pobili z super mega orožjem in ki imajo IQ 200. Za tako predstavo je seveda poskrbel dobri stari stric Hollywood. Kaj pa če je tam daleč, ravno za tisto zvezdico ki jo gledam, prav takšen otrok kot jaz, ki le strmi v nebo in se sprašuje kako izgledamo mi?
    Mogoče bomo nekega dne le prišli v stik z njimi ter za razliko od današnjih predstav le razvili prijateljski odnos. Poskušamo navezati stik, trepetamo ob pojavu neznanih letečih krožnikov in pošiljamo signale, da bi mogoče čez toliko in toliko let le dobili odgovor. Strokovnjaki na tem področju so ugotovili, da druga civilizacija od nas ne more biti bliže kot sto svetlobnih let. Tako tudi signali potujejo tisoče let, in če le dobimo odgovor, bo to lahko šele čez deset tisoč let. Mogoče pa bomo za vedno ostali samcati v vesolju, prepuščeni sami sebi in usodi, če v njo verjamemo.
    Vprašanje, ali res obstaja še kakšna druga civilizacija od nas, nas bo gnalo v nadaljna raziskovanja vesolja. Izpopolnile se bodo tehnološke naprave in kmalu bomo lahko premagovali večje razdalje ter odkrivali nove svetove in stvari, ki nam jih vesolje ponuja. Hkrati ne moremo verjeti, da bi lahko take stroje kot so rakete in sateliti, dopolnjene z številnimi funkcijami, še izpopolnili. Prav tako kakor ljudje pred stotimi leti niso mogli verjeti, da bi z ogromnimi raketami potovali v vesolje in da bi na planete celo stopila človeška noga. Ali da bi gledali škatlo, ki oddaja zvok in na kateri se premikajo sličice. Tudi mi marsikaj ne verjamemo, zato si lahko le predstavljamo kaj bodo naslednje generacije izumile in doživele.
    Zadnje čase lahko poslušamo o številnih možnostih, da nekoč zapustimo Zemljo in da bi se v prihodnosti celo preselili na Mars. Zapustili bi dom, edino bivališče, ki nam nudi vse za življenje potrebnega. Zapustili ga bomo v katastrofalnem stanju, neprimerljivim z prvotnim. Uničili bomo lasten dom, če se globalno segrevanje nadaljuje. To nas bo vodilo v odkrivanje novih možnosti za preživetje človeške vrste. Gnalo nas bo, da odkrijemo še več planetov ter mogoče odkrijemo novo Zemljo.
    Le upamo lahko, da nam to nekako uspe.
    Na vprašanje, kako si ljudje predstavljajo vesolje, je največ odgovorov, da je to velika črna praznina. Prav in narobe. Črna je vsekakor, a nam ponuja tisoče neraziskanih galaksij, o katerih lahko le sanjamo kaj vse skrivajo, tisoče zvezd in drugih pojavov... Težko je, da ob taki mogočni stvari ostanemo ravnodušni.
    Jaz vsekakor ne.
    Zanimivo je, da ko si ljudje kaj zaželimo vedno pogledamo v nebo, kot da je tam nekdo, ki nam bo ustregel in se bo vse končalo lepo in prav. V religijah ljudje verujejo v nekaj, kar se ne da dokazati, nekaj kar ni potrjeno da obstaja in še ni povsem odkrito, kot vesolje. Mogoče nam zvezde dajejo občutek varnosti, ko mežikajo na nas že tisočletja.
    Človeka za odkrivanje vedno žene gola radovednost, želi vedeti vse, vsak atom je pomemben in nezanemarljiv. Ko pomislimo na vesolje, katerega mogoče nikoli ne bomo povsem odkrili, nas to lahko spravi v strah. Zdimo se tako veliki, z ogromnim tehnološkim dosežkom, a ko pomislimo da smo le pikica v vesolju, to nikakor ni prijetna misel.
    Vesolje je in bo po mojem mnenju ostalo ena najčudovitejših stvari, ki jih je človeštvo imelo možnost videti. Kjub svoji velikosti, smo še vedno del njega in upam, da bo tudi prihodnjim rodovom to vzbujalo prijetne občutke. Pa brez zelenih stvorov v mislih.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune