ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [156/172]  Naprej >>

VESOLJSKA POTOVANJA V PRIHODNOSTI
Nina Štempelj, OŠ dr. Ivana Korošca, Borovnica, 9. razred

    Pozdravljeni. Ime mi je Nina in povedala vam bom, kako bodo ljudje čez 587 let potovali v vesolju. Pa ne mislite, da so to samo moje ideje, ker niso. Naj vam povem lepo po vrsti.
    Približno pol leta nazaj sem na cesti srečala dekle, ki je začudeno opazovalo koš za smeti. To se mi je zdelo nenavadno, saj vendar vsak normalen človek ve, kaj je koš za smeti. Vprašala sem jo, če ji lahko kako pomagam. Obrnila se je proti meni in si dobro ogledala, kdo sem. Odločila se je, da sem ji zaenkrat všeč in mi povedala, da sploh ne ve, kje je. Namenila sem ji zelo začuden pogled in ji razložila: „Si v Ljubljani, to je glavno mesto Slovenije in ne vem, kako je možno, da tega ne veš, ker si na poti sem morala iti mimo vsaj enega znaka, na katerem jasno piše: Ljubljana, razen če so te ugrabili?“ Mimogrede, nakladanje je popolnoma v mojem slogu, zato ta razlaga ni niti malo presenetljiva. Tisto dekle tam pa me je še bolj začudeno pogledalo in se po moje že začelo spraševati, če je sploh pametno še kaj povedati meni, vendar ker sem bila takrat, kot kaže pač edina, ki sem ji bila pripravljena pomagati, mi je rekla: „ Ne, niso me ugrabili in ne, nisem šla mimo znaka, kjer bi pisalo Ljubljana, ne vem niti, kaj je Slovenija, ampak ne bi ti sedaj tu razlagala zakaj, ker se mi zdi, da ne veš niti tega, kaj je dumla, kaj šele, da bi vedela, kaj je hona.“ Pogledala sem jo, kot bi padla z Lune, nameravala sem celo preveriti, če ima slučajno vročino, saj mi nikakor ni bilo jasno, kako lahko nekdo sredi Ljubljane ne ve, kaj je Ljubljana, niti ne pozna Slovenije, kaj šele, da bi zdrav človek govoril o nekih dumlah in honah, ampak sem si premislila, saj nisem želela tvegati, da bi ta čudakinja mislila, da ji želim scvreti možgane, ali kaj podobnega in bi potem na meni izvajala kakšne čudne prijeme. Namesto tega sem jo povabila k sebi domov in jo povabila na sok in piškote. Začuda je povabilo sprejela, mene pa je počasi že začelo zanimati, kaj bo naredila, ko bo videla računalnik, če še koša za smeti ni poznala.
    Na poti do doma nisva spregovorili, se je pa zato doma pogovor toliko bolj razživel. Najprej sem jo vprašala, kaj je dumla, pa mi je razložila: „Dumle so vozila, ki so jih ljudje uporabljali 400 let nazaj, po mojem času, malo so podobni avtomobilom, samo da letijo po zraku. Mi seveda na
    Zemlji uporabljamo le še rakete, kakršne ste vi uporabljali za polete v vesolje, hona pa je nekaj podobnega časovnemu stroju, izumili smo jo ravnokar, samo da dejansko obstaja in deluje. No ja, če bi delovala, jaz sedaj gotovo ne bi bila tu, ker pa je še v fazi preizkušanja, sem se pač znašla v letu okoli 2000, namesto 2595, kot smo nameravali.“ Sedaj pa sem jo res že nameravala poslati v norišnico, ampak vseeno me je zanimalo, kaj si bo še izmislila, zato sem ji odgovorila: „Prvič, sedaj je konec leta 2008, ne pa 2000. Drugič, TI gotovo nisi iz leta dvatisočštiristoalipetstopašeneki, ker se to leto sploh še ni začelo, tako da to sploh ni mogoče, razen če si res iz prihodnosti, in si prišla sem s časovnim strojem, čeprav kaj takega niti ne more obstajati, sploh pa ne vem, kako ti je ime, če si res iz prihodnosti, pa mi povej, kaj vse ste izumili, pa kako veš, da ne poznamo dumle, pa...“ še kaj bi jo vprašala, ampak me je seveda pametnjakovička prekinila: „Saj res, pozabila sem se predstaviti. Sem Vegeteja.“ Ponudila mi je roko. Stresla sem jo in se predstavila še sama. Spet mi ni pustila do besede, ampak je nadaljevala: „Torej, nisem rekla, da je leto 2000, ampak da je okoli leta 2000, torej sem imela prav, saj sem, ste v letu 2008. To sem vedela zato, ker se pri zgodovini učimo tudi o napredku tehnologije, torej tudi razvoju vozil, tako torej vem, da je okoli leta 2000, ker se je takrat najbolj razcvetela avtomobilska industrija, okoli leta 2050 so se že začeli pojavljati predniki dumle, tako da vem, da še ni leto 2050. Če nadaljujem, prihajam iz leta 2596 in če se ti zdi, da v 587 letih nismo odkrili načina, kako potovati v različna časovna obdobja, se motiš, in sem nisem prišla s pomočjo časovnega stroja, ker to v resnici ne obstaja, pač pa s pomočjo hone, kako deluje pa ti ne morem razložiti, saj ste tehnološko zelo zaostali in ne bi ničesar razumela. Če imaš še kakšno vprašanje, kar izvoli.“
    Po tem povabilu je bilo seveda težko ustaviti plaz vprašanj, ki sem jih postavila, vendar pa ji je nekako uspelo vsaj približno odgovoriti na večino izmed njih. Večina teh vprašanj za to zgodbo ni pomembnih, ker pa je omenila, da so po Zemlji potovali s pomočjo raket, s kakršnimi mi sedaj potujemo po vesolju, me je zanimalo, kako pa oni potujejo po vesolju. To pa je že zelo pomembno za to zgodbo, zato vam kar povem, kaj mi je odgovorila: „Najprej naj ti povem, da mi dejansko potujemo po vesolju, ne pa tako kot vi sedaj, ki niti na Mars še niste prišli s človeško posadko. Jaz osebno sem že bila na Luni, saj je Luna trenutno ravno tako priljubljena turistična točka, kot kakšen planet v našem osončju. Seveda pa si želim tudi na kakšen bolj eksotičen planet ali celo v kakšno drugo galaksijo, vendar so ta potovanja zelo draga. Naj ti povem še nekaj. Kljub temu da so se ljudje do okoli leta 2300 trudili, da bi odkrili Nezemljane, jih niso odkrili in jih še vedno nismo, čeprav smo bili praktično povsod. Seveda je z našo tehnologijo popolnoma vseeno ali potujemo na Mars ali na planet na drugem koncu galaksije ali pa kar v popolnoma drugo galaksijo, saj je poraba goriva enaka, pa tudi stroški so enaki, spreminja se le čas, pa še to le za nekaj mesecev, tako da turistične agencije samo navijajo cene, ne pa da bi dejansko bilo bistveno dražje.“ Na tem mestu je postala žejna, zato sem ji pripravila sok, ki pa ga ni želela piti, pila je le vodo, zato sem ji pač pripravila kozarec vode. To seveda ni bistveno za zgodbo, bilo pa je zanimivo videti, kako se je skremžila, ko je poizkusila sok. Mislim, da so imeli v prihodnosti drugačno vrsto hrane, vendar se bomo k temu vrnili kasneje. Medtem ko je pila, sem seveda morala nekaj pripomniti: „Torej vi potujete v druge galaksije v nekaj mesecih, Nezemljanov ni, nekateri ljudje potujejo po galaksijah pa tudi med njimi, turistične agencije navijajo cene. Zaenkrat mi je vse jasno, ampak še vedno ne vem, kako.“ Vegeteja se je nasmehnila in rekla: „Ne skrbi, vse ti bom razložila, saj ni tako zapleteno, ampak lepo po vrsti. Najprej naj ti povem, da se našim vesoljskim plovilom reče vesoljske puščice oziroma stare. Stare delujejo s pomočjo več različnih pogonov. Ob vzletu uporabljajo vodik, torej klasično gorivo, kot so ga uporabljale tudi dumle, ko pa zapustijo atmosfero, uporabljajo sprva sončno energijo, če pa so namenjene daljšim potovanjem, kjer ni dovolj sončne svetlobe, uporabljajo še sistem, ki izkorišča gibanje zraka, ki ga v večini ustvarjajo potniki z dihanjem. Tako sem ti, upam, vsaj pojasnila, kako to, da so potovanja na krajše razdalje približno enak strošek za agencije, kot daljša potovanja. Sedaj pa te verjetno zanima tudi, kako je možno, da čas mineva tako počasi, da pridemo s potovanja že v nekaj mesecih. Sprva seveda čas teče normalno, ampak le do roba osončja, tu nam namreč ni uspelo ustaviti časa. Takoj pa, ko zapustimo sončni sistem, to traja nekaj mesecev, nam je uspelo, da se čas ustavi in tako pripotujemo pravzaprav v trenutku do želenega cilja.“ Tu pa sem jo morala prekiniti. „Oprosti Vegeteja, ampak tega ti pa ne morem verjeti, saj naše sonde samo do Plutona letijo več let, tako da ti ne verjamem, da zapustite Sončni sistem v nekaj mesecih.“ Vegeteja me je začudeno pogledala, kot da ne more verjeti mojim besedam in mi odgovorila: „Več let? To je skoraj zločin! Kako počasni ste še! Mi do Plutona pridemo približno v treh mesecih, do roba Sončnega sistema pa potrebujemo še en mesec, ker tam rahlo, ampak samo rahlo, zmanjšamo hitrost zaradi vseh teles v Oortovem oblaku. Kot kaže še vedno niste odkrili vseh tehnologij za povečevanje hitrosti. Vračamo se seveda po enaki poti in na enak način. Enak sistem ustavljanja časa smo želeli preizkusiti na honah, vendar se nam, kot vidiš, ni preveč posrečilo.“ Takrat pa sem se domislila še nečesa: „Torej glede tega časa in to, vi torej pridete na cilj v trenutku, kako pa potem sploh veste, da ste bili tam, ali tam (na tistem planetu) čas spet sprožite ali kako?“ Vegeteja se je nasmehnila: „Tole v povezavi s časom si razumela popolnoma narobe. Čas se ustavi le na Zemlji, za tiste na stari pa seveda čas mineva enako hitro, le da ne izgubljajo časa na Zemlji, saj se pač vse okoli ustavi, oni pa se premikajo, tako kot pri Trnuljčici. V gradu je vse stalo, čas je miroval v gradu, vse naokoli pa je mineval, vsi okoli so se starali, oni pa so ostali enaki sto let, le da se tudi tisti na stari ne starajo. Seveda taka potovanja v resnici trajajo nekaj let, le da se vse skupaj na Zemlji zdi manj kot leto dni. Razumeš?“ Seveda sem sedaj razumela, vendar sem imela še ogromno vprašanj, ker pa sem že od prej vedela, da če postavim več vprašanj naenkrat mi bo Vegeteja vse razložila bolj na kratko, če pa vprašam vsako vprašanje posebej, mi bo odgovorila tako, da bom gotovo razumela, pa še kaj bo povedala zraven. Najprej sem jo vprašala: „Kaj torej počnete več let na tej stari? Gledate v zrak? Igrate Človek ne jezi se? Kaj?“ Vegeteja se je zasmejala in odgovorila: „Stare so zelo velike, tako da se na njih najde prostor za marsikaj. Če potniki želijo, se lahko zaprejo v posebno komoro, kjer prespijo celotno pot, vendar pa tega ne naredi skoraj nihče. Na starah je ogromno prostora, ker tudi so ogromne, zato tudi traja potovanje nekaj let. Lahko se odločiš in greš na planet s speed starami, ki te pripeljejo na cilj v enem letu, saj so veliko manjše, med potovanjem pa moraš biti v komorah, ker na njih ni prostora za kaj drugega. Na klasičnih starah pa imamo še na primer bazene, vsak potnik ima svojo kabino, skratka, kot bi bil že tedaj na počitnicah v hotelu. Tudi na planetih imamo hotele, ki smo jih postavili ljudje za goste. Je pa ponekod problem s kisikom, saj ga na planetih z redkejšo atmosfero težje proizvajamo.“ To je to, o čemer sem govorila – daljši odgovori. Ko pa je Vegeteja omenila kisik, sem jo povprašala še o tem: „Saj res, kako pa dobite dovolj kisika notri v stari? Tudi če je še tako velika zaloga kisika, ki je notri, ne bi zadoščala za več let.“ Vegeteja je imela seveda že pripravljen odgovor: „Seveda ne zadošča. Sprva smo ta problem reševali s kisikovimi kockami – kisikom, ki je bil tako stisnjen, da se je strdil, vendar pa je šlo za to preveč energije pa tudi prostora, na planetih z redkejšo atmosfero pa je bilo veliko izgube, zato so morali nekatere izlete močno skrajšati, da jim kisika ni zmanjkalo na poti nazaj. Znanstveniki so tako morali izumiti nekaj, kar bi premagalo to stisko, kar jim je tudi uspelo. Ugotovili so, da se da z nekaterimi kemijskimi postopki ustvariti, oziroma proizvesti kisik iz vsake molekule, ki je v zraku, sploh pa iz ogljikovega dioksida, ki ga izdihamo ljudje, tako da imamo sedaj le še ta problem, da imamo ogromno odpadnega ogljika, kar pa niti ni tak problem, saj ga shranjujemo na nekaterih neuporabnih planetih in tako ga imamo vedno dovolj na zalogi, če ga potrebujemo. Te filtre zraka smo torej namestili tudi na vseh planetih, kamor potujemo. Ne vem sicer zakaj se jim reče filtri, saj zraka ne filtrirajo ampak, saj ni tako pomembno.“ Nekako se takrat nisem mogla spomniti še kakšnega vprašanja in sem ji začela razlagati, kako mi potujemo v vesolje, in da je to privilegij astronavtov in podobno, vendar pa sem se kmalu spomnila še na eno stvar, ki me je izredno zanimala: „Vegeteja, spomnila sem se še nečesa: kako pa tovorite vso hrano za vse potnike?“ Vegeteja me je začudeno pogledala in rekla: „Zakaj bi pa to bil problem? Ena kabina je pač polna hrane, edino z vodo je bil včasih problem, pa smo ga sedaj rešili s napravami podobnimi filtrom zraka, le da ne nastaja kisik pač pa voda. Uf, saj res, vi jeste hrano, veš mi tudi na Zemlji jemo hrano le še občasno – ob bolj posebnih priložnostih. Ponavadi jemo tablete, ki vsebujejo priporočen dnevni vnos vseh vitaminov, mineralov in ostalih snovi, potrebnih za življenje, tablete pa imajo okus po čimer želiš, jaz ponavadi jem tiste z okusom sadja, še večkrat pa čokoladne. Torej sedaj ti je menda jasno, kako tovorimo hrano. Sedaj sem se spomnila še na en problem, ki bi se ga lahko ti domislila, čeprav že dolgo ni več problem – breztežnost v vesolju. Znanstveniki so dolgo poizkušali na različne načine ustvariti težnost, na koncu pa so se domislili popolnoma preproste rešitve. Pod tla so namestili magnete, ki tako privlačijo vse naprave, saj so železne, v obleke pa so preprosto vtkali veliko železnih vlaken ali pa so dodali kakšne železne dele. V vse predmete so dodali železo. Kjer pa to kljub vsemu ni bilo možno, so naredili vrečke, ki imajo dvojno dno, vmes pa je železo, tako da predmete lahko pospravimo vanje. Občutek ni enak, kot pri naravni težnosti, je pa bolje kot breztežnost. To sem ti torej razložila. Te zanima še kaj?“ Seveda me je zanimalo še nekaj: „Koliko ljudi pa je že umrlo na potovanjih po vesolju?“ Vegeteja se je zamislila in odgovorila: „Od leta 2434 mislim, da noben. Tistega leta pa se je ponesrečila ena izmed speed star, ki se je zaletela v asteroid ali nekaj takega. Preden smo izumili stare, kot jih poznamo sedaj, so bile nesreče pogostejše, recimo ena na deset let. Odkar pa smo izpopolnili stare do vsaj približno današnje oblike, se nesreče dogajajo zelo redko, saj so stare zelo varne.“ Tedaj pa sem se domislila še nečesa: „Vegeteja, kdaj so izumili stare?“ Vegeteja je malo pomislila, potem pa mi je rekla: „Tokrat te moram razočarati, saj ne vem točne letnice, vem pa, da so prve stare razvili okoli leta 2380, potem pa so jih izpopolnjevali do leta 2564, ko so jim dodali manjši izkrcevalni del, da lahko glavni del stare kroži okoli planeta in tako ne pristaja, kar je velik prihranek, saj ob vzletu, kot veš, uporabljamo vodikovo gorivo. Sedaj smo s starami dokaj zadovoljni, verjetno pa bodo izumili še kakšno stvar, preden se bo dokončno uveljavila kot popolna.“ Kasneje sva se z Vegetejo pogovarjali o drugih temah, o katerih bom kaj napisala kdaj drugič, o vesolju pa sva se nehali pogovarjati. Okoli petih, tik preden se je iz službe vrnila mami, je Vegeteja začela bledeti. Še preden se je to zgodilo, je rekla: „Oh, končno so usposobili hono, iti moram nazaj. Samo še nekaj ti moram reči: tega, kar sem ti danes povedala, ne smeš izdati nikomur, saj bo drugače napredek prehiter, kar se ne sme zgoditi. Ravno v vašem času se to že tako ali tako dogaja. Niste pripravljeni na nove izume. Če bi jih poznali, bi vam le škodovali, zato tega nikomur ne smeš povedati. Adijo, Nina! Verjetno se ne bova več srečali, ampak sedaj veš, kakšen bo svet čez 587 let. Še nekaj ti povem: povprečna življenjska doba je trenutno okoli sto let, vendar ne raste zelo hitro, kar pomeni, da kljub vsej znanosti nismo uspeli podaljšati lastnega življenja. Res se moram posloviti. Adijo!“ „Adijo, Vegeteja! Hvala za vse!“ Takrat je Vegeteja izginila.
    Čeprav mi je Vegeteja naročila, da najinega pogovora ne smem nikomur razkriti, ste izvedeli, kar mi je povedala, saj boste tako ali tako mislili, da gre za izmišljotino, tako da človeštvo ni v nevarnosti. Če pa mi slučajno kdo verjame, naj raje pomisli na škodo, ki bi jo povzročil, če bi to povedal celotnemu svetu, zato naj raje ostane tiho.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune