ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [157/172]  Naprej >>

Bile so le sanje…
Aida Zečkanović, Gimnazija Bežigrad

    Z vsakim klikom so se mu usta razširila v še večji smehljaj. Prva slika, ki jo je zagledal je prikazovala majhno belo hiško z vijoličasto streho. S treh strani jo je obraščal bršljan srebrnkaste barve. Pred hišo se je raztezal ljubek, z ograjo obdan vrt, nad katerim so se dvigala ogromna drevesa z listi rdečih in vijoličastih odtenkov. Drevesa so ga spominjala na duhove, saj je bilo njihovo lubje snežno belo ali pa pepelnato sivo. V daljavi so se dvigali hribi obraščeni z vijoličnim in rdečim gozdom. Druga slika je prikazovala mestno okolje. Vrsta belih hiš ekscentričnih oblik se je nemo raztezala proti obzorju. Hiše so obdajala drevesa in na drugi strani sive ceste se je raztezal park, ki je bil bolj podoben gozdu. Rdeči listi dreves z belimi debli so na srebrnkasto travo metali pisane sence. Ob potkah so bile postavljene bele klopi in igrala za otroke. Dolgo je strmel v sliko parka. Navdajala ga je z občutkom miru, tišine, večnosti. A John Bennet je iskal sliko nečesa drugega. Pomaknil se je po internetni strani navzdol in le bežno ošinil slike trgovskih središč, vrtca, šol,banke… Potem pa jo je zagledal. Na dnu strani je bila slika, ki je prikazovala ogromno belo elektrarno. Stala je na travniku in v daljavi so stale velike električne vetrnice. Ob rahli sapici se je srebrna trava premikala in dajala vtis, da elektrarna lebdi na morju srebra. Preplavilo ga je navdušenje. Tu bom delal. In živel bom v eni izmet tistih majhnih belih hišk s pogledom na park. Z nasmehom na ustnicah se je spomnil pisma, ki ga je prejel danes zjutraj: Spoštovani gospod Bennet, s strani korporacije Erinija ste bili izbrani za poselitev novega planeta Nikarion. Izmed 10 000 ljudi, ki so se odzvali na naš natečaj, ste prav Vi eden izmed 300 srečnežev, ki bodo … Vzdihnil je. To je bil dan, ko so se mu uresničile vse sanje.
    Po treh mesecih in 12 dneh potovanja po vesolju, je bil John že vsega naveličan. Izbrance je na Nikarion popeljalo 10 vesoljskih ladij, ki so imele kapaciteto 30 ljudi. Bile so manjše kot tiste s katerimi so ljudje potovali na Luno ali na bližnje planete. Razlog za to je bila njihova hitrost. Poganjali so jih s cepitvami jedrskih delcev, energijo, ki je pri tem nastala pa so tako dobro izkoristili, da so se ladje premikale s hitrostjo, ki je še opisati ni mogel. Potovanje, ki bi ga z standardno raketo opravili v 6 letih je taka ladja opravila v malo več kot treh mesecih. Moral je priznati, da so se organizatorji potovanja res potrudili. Na ladji so jih čakale cele skladovnice CD- jev, DVD- jev in knjig. Imeli so celo majhen prostor, kjer so lahko telovadili. Spali so v kabinah, ki so jim ljubkovalno pravili »krste«. To so bile luknje v steni, v katerih je bilo dovolj prostora le za enega človeka. Notri so našli le blazino, saj so jih ogrevali grelci skriti v oblazinjenih stenah. Sam je spal med ruskim fizikom Jevgenijem Gorgmonskim in Ircem Roryjem McKayem. Rory je bil biokemik in mu je vsako noč pred spanjem razlagal o svojem delu in laboratoriju, ki ga je imel v Corku. Rus ga v treh mesecih še pogledal ni. Potovanje je bilo pravzaprav zelo samotno. Na krovu sta bili dve tričlanski družini, ki sta se držali skupaj. Pa tudi sicer so bili prezaposleni z otroci, da bi se družili z njim. Rus se ni pogovarjal z nikomer, tako sta mu za družbo ostala le še Rory in simpatičen arhitekt Rüdiger iz Dresdna. V treh mesecih so se zelo spoprijateljili in so že delali načrte, kako si bodo domove izbrali tako, da se bodo lahko obiskovali. Cene po katerih so jim ponujali zemljišča, so bile namreč absurdno nizke v primerjavi s plačami, ki so jim bile obljubljene. Rüdiger bo na Nikarionu delal načrte za prometne povezave, s katerimi bodo prepredli cel planet. Sedaj je na Nikarionu namreč obstajalo le eno naselje, ki naj bi ga oni poselili, kmalu pa bodo začeli z gradnjo drugih mest in vasi. Kmalu po pričetku potovanja je John opazil, da so na njihovi ladji sami naravoslovci. Arhitekt, elektrotehnični inženir, biokemik, matematik, fizik, biologinja in gradbeni tehnik. Predpostavljal je, da so jih po ladjah razvrstili po poklicu. Na kakšni drugi ladji so najbrž vzgojiteljice, bančniki, učitelji… Upal, je da je ostalih 290 izbrancev bolj družabnih, kot tile s katerimi je potoval. Njegovi dnevi so minevali v gledanju filmov, branju, spanju in hranjenju. Vrhunca vsakega dneva sta bila kosilo in večerja, ko so se zbrali v jedilnici in nestrpno pričakovali obrok. Rory se je šalil, da so kot upokojenci v domu za ostarele, ki poznajo samo eno vrsto telovadbe — hitra hoja v jedilnico. Želel si je, da bi ladja imela vsaj okna, potem bi lahko opazoval oddaljene zvezde. Tišina in veličina vesolja sta ga vedno prevzeli. Ko je bil mlajši je lahko cele ure preživel ob gledanju slik iz vesolja. Ko je končno zbral dovolj denarja, da si je lahko privoščil izlet na Mars je bil prepričan, da bo to najpomembnejši mesec v njegovem življenju. Sanjal je o obisku Urana in Neptuna. Dolga leta je varčeval, a sedaj bo ta denar porabil za nakup hiše na Nikarionu. Življenje na srebrnem Nikarionu bo lepše. Ta stavek si je ponavljal vsak dan, ki ga je preživel na vesoljski ladji. Na Zemlji ni imel nikogar. Bil je sirota, poročil se nikoli ni, še psa ali mačke ni imel. Tam je poznal samo morečo samoto. Nič čudnega, da je cele dneve preživljal na delu. Tu pa si je že pridobil dva prijatelja in prepričan je bil, da bo v elektrarni spoznal še več prijetnih ljudi. Za Johna Benneta življenje ne bi moglo biti lepše. No razen, če bi že končno pristali. Pred tremi urami jih je pilot opozoril, da se bližajo cilju. Potniki so se zbrali v potniški sobi. Do obljubljene dežele jih je ločila le še Nikarionova atmosfera. John se je živčno presedal po svojem oblazinjenem stolu. Poigraval se je z varnostnim pasom in se oziral na uro. Poleg njega je Rory opisoval, kakšno je bilo njegovo stanovanje na Irskem. A John ga že zdavnaj ni več slišal. Ko se je na sredi sobe pojavil 3D hologram stevardese, je hvaležno zavzdihnil in iztegnil vrat, da bi bolje videl. »Dame in gospodje, že čez nekaj trenutkov bomo vstopili v atmosfero Srebrnega planeta. Prehod boste občutili le kot blago turbulenco, saj imamo na ladji naprave, ki ublažijo sunke. Nič se ne bojte, naš pilot je zelo izkušen in vas bo varno pripeljal do vaših novih domov. Opozoriti pa vas moram, da ne bomo pristali v neposredni bližini naselja Praprotni grič, saj bi bilo to preveč nevarno, tako da takoj po pristanku naselja ne boste videli. Sedaj pa vas prosim, da si pripnete varnostne pasove. Hvala vam za vaše sodelovanje. « Hologram se je razblinil pred očmi desetih potnikov. Triletna deklica v prvi vrsti se je veselo zahihitala in pustila mami, da jo je pripela. Tudi John je pograbil svoj varnostni pas in si ga potegnil prek prsi. Nestrpno čakal na pristanek. Celo Rory, na njegovi desni, je utihnil. Menda prvič odkar so stopili na ladjo. John si je ravno predstavljal pokrajino, ki jo bo zagledal, ko bo stopil z ladje, ko je začutil prvi sunek. Varnostni pas ga je zadržal na sedežu in John je živčno zajel sapo.
    Mlad mož je sedel pred ogromnim računalnikom in nekaj tipkal. Na ekranu je bilo videti le kode, ki so se premikale prek zaslona, ko je programer dodajal vedno nove znake. »V sredo bomo imeli novinarsko konferenco o Nikarionu,« se je oglasilo izza njegovega hrbta. Živčno se je zdrznil in se sunkovito obrnil proti vratom. Tam je stala nova tajnica njegovega šefa in mu molila USB ključ. Vzel ga je in ga vtaknil v računalnik. »Slike potrebujemo do jutri zvečer. Nikar ne zamudi roka.« Namrščil se je. Nikoli ni zamudil roka. Zanalašč jo je ignoriral in začel pregledovati mape. Po tem kar je naredil za ta projekt, bi lahko pričakoval malo več zaupanja. Konec koncev je bil eden izmed redkih, ki so vedeli kaj se v resnici dogaja na planetu. Ko ga je podjetje Erinija pred dvema letoma povabilo na razgovor je mislil, da se delajo norca iz njega. Na prošnjo je jasno napisal, da si želi službe v sektorju za medplanetarne polete, oni pa so mu ponudili službo v oddelku za stike z javnostjo. Saj je vendar programer, za božjo voljo! Takrat še slutil ni, da bo to najpomembnejši pogovor v njegovem življenju. Ko so mu povedali, kaj hočejo od njega, je bil zgrožen. Potem pa je pomislil na svoje zanikrno otroštvo v newyorškemu getu… Želel si je lepega, udobnega življenja in zaslužek, ki si ga je obetal od tega dela, bi mu to lahko omogočil.
    Resnica je namreč, da ima zrak na Nikarionu drugačno sestavo kot tisti na Zemlji. Ima eno spojino več. Na zemlji takšnih elementov ne najdemo, zato znanstveniki ne vedo, kakšen učinek ima na človeka. Vsekakor pa zrak vsebuje dovolj kisika in ogljikovega dioksida za dihanje in uspevanje rastlin. Pred tremi leti so na Nikarion naselili 5 vrst sesalcev. Ovce, miši, pse, opice in govedo. Miši so izumrle po 2 mesecih. Ostale vrste pa so se obdržale. Zaskrbljujoča so bila poročanje odprav, ki so pri živalih opažali agresivno vedenje, pojavile pa so se tudi bolezni, ki jih na Zemlji ne poznamo. A njegovih šefov to ni zanimalo, poglavitna stvar je bila, da lahko te vrste na Nikarionu preživijo. Sploh, pa biologi in kemiki trdijo, da so našli način, kako filtrirati zrak. A za to potrebujemo velikanske naprave, ki pa jih je nemogoče zgraditi, saj na planetu ni ljudi. Podjetje javnosti ni moglo priznati resnice, saj bi to drastično zmanjšalo ceno zemlje na planetu, podjetje pa je načrtovalo, da bodo s prodajo zemljišč mastno zaslužili. In to upravičeno, glede v to kakšnem stanju je Zemlja. Zato so ustvarili natečaj in izmed vseh prijavljenih izbrali ljudi, ki bi znali sestaviti naprave za filtriranje. Premamili so jih z absurdno nizkimi cenami parcel in obljubami o boljšem življenju. Njegova naloga je bila ustvariti naselje. Na slike pokrajine na Nikarionu je s pomočjo računalnika postavil hiše, parke, industrijske obrate… Sivkasta prst Nikariona in srebrna trava ter bela drevesa z rdečimi in vijoličnimi listi so se čudovito ujemala z belimi hiškami, ki jih je oblikoval. Pomagali so mu arhitekti, oblikovalci in krajinski arhitekti. Skupaj so ustvarili pravljico… no, vsaj na slikah. Moral se je zasmejati, ko je pomislil na izbrance, ki mislijo, da jih na planetu čaka idilično naselje. S to mislijo je odprl prvo mapo z imenom Ištvan Hristatov. Iz slik v mapi se mu je smejal dobrodušen obraz temnolasega moškega srednjih let. Poiskal je še mapi njegove žene in hčerke in slike prenesel v program. Potem je počakal, da je le-ta ustvaril 3D podobo madžarske družinice. Izbral je majhno belo hiško na obrobju fiktivnega naselja Praprotni grič in se lotil dela. Na vrt pred hiško je dodal gredice rož, da je izgledalo kot da bi jih gospa Hristatov pravkar posadila. Potem je po vrtu raztresel še igrače in na sredo vrta dodal sedečo punčko, ki je iz pisanih kockic sestavljala trikotnik. Njena starša je postavil tako, da sta slonela ob ograji in se smehljala v neobstoječo kamero. Nato je odprl drugo mapo. Tokrat so slike prikazovale mlado žensko. Tudi zanjo je našel »dom«. Tako je nadaljeval dokler ni ustvaril slik vseh, ki so pred tremi meseci odpotovali na Nikarion. Na slikah so se vsi smejali. Izgledali so tako srečni. Usta so se mu raztegnila v posmehljiv nasmeh. Srečni…
    Hodili so že več ur. Na Nikarionu je padal dež in z rdečih listov dreves so na Johnovo glavo počasi padale kaplje. Bilo je mrzlo in okoli nog so se mu vrtinčile sive meglice. Ko si je z roko otrl obraz se mu je zazdelo, da ima voda modrikast lesk, kot bi bilo nekaj raztopljeno v njej. Pregnal je to misel in se prisilil, da je naredil še en korak. Noge so ga bolele in težko je dihal. V pljučih je čutil topo bolečino in imel je občutek kot da je zrak zelo težek. Vse je še stopnjeval grenek okus v ustih. Samo domišljaš si,se je tolažil in raje razmišljal o mali beli hiški, ki čaka nanj. Pilot jim je zatrdil, da je naselje blizu. Obžaloval je, da na vozilih ni bilo dovolj prostora za potnike, pač pa le za prtljago in hrano. Spomnil se je voznika… zdelo se mi je da je nosil masko. A najbrž si je tudi to le domišljal. Moja obljubljena dežela se je spremenila v neskončen gozd in vodo v čevljih! Je pikro pomislil. V sebi je začutil jezo. Zakaj jim niso povedali, da bo hoja tako dolga. In nobena od slik ni prikazovala dežja. Sam sebi se je zdel neumen, ker je pričakoval, da tu ne bo deževalo. Romantične sanjarije! Potem pa je v daljavi nenadoma nekaj zagledal. A veselje sta kmalu zamenjala začudenje in strah. Okoli sebe je zaslišal krike ogorčenja. Pred njimi se je svetlikala pravokotna bela stavba in okoli nje…nič.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune