ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [159/172]  Naprej >>

VESOLJSKA POTOVANJA V PRIHODNOSTI
Erik Mršnik, Gimnazija Bežigrad, Ljubljana

    Pisalo se je leto 2009, ko je na svet prijokal prvi in edini sin družine Gallio. Oče Paolo in mati Liza sta živela v revnem predmestju starodavnega italijanskega mesta Neapelj. Oče je imel svojo slaščičarno, ki pa ji je zaradi neporavnanih računov grozilo zaprtje. Mati Liza pa je delala kot gospodinjska pomočnica v premožni družini Delvecchio. Antonio Delvecchio je delal v Neapeljskem inštitutu za astronomijo, ki je deloval in še deluje pod okriljem NASE. Razvijal je sodobnejše teleskope in satelite, s katerimi bi lahko proučili vse planete naše galaksije.
    Malemu Galliu so dali ime Alberto. Svoje otroštvo je preživljal dokaj skromno. Predvsem mati ga je vzgajala v luči poštenosti in ponižnosti. Žal pa ga je očetov zgled, ki ni bil najbolj primeren, bolj prevzel in materi je povzročal veliko tegob in gorja. V šoli je nenehno razgrajal in se pretepal. Njegov učni uspeh je bil zelo slab, kar je Lizo stalo veliko neprespanih noči.
    Oče Paolo je veljal za nasilnega človeka, a se kljub temu sina ni nikoli dotaknil. Vse do nekega majskega dne leta 2018, ko je sin domov prinesel vest, da ne bo izdelal razreda. Očetu je počil živec in Alberta je vrgel v steno. Deček je na tleh ležal v nezavesti kake pol ure. Mati je vsa obupana in zgrožena dajala sinu mrzle obkladke, da bi prišel k sebi. Ko je prišel k zavesti, je bil zelo vročičen in imel je blodnje. Govoril je, da so ga obiskala neznana prijazna bitja. Pripovedoval je o potovanju skozi galaksije in o novih planetih, ki jih je odkril. Tako je blodil kakšno uro, nakar je legel k počitku. Imel je trden in globok spanec. Sanjalo se mu je, da dela v znanstvenem inštitutu in pripravlja projekt izhod iz Rimske ceste. Kot prvemu človeku v zgodovini mu je uspelo zapustiti našo galaksijo. Odpravil se je v spiralno galaksijo ESO 269-57 v Kentavru, ki je oddaljena približno 150 milijonov svetlobnih let. Tam je iskal možne prebivalce te galaksije. Naposled jih je odkril in ugotovil, da so nam izredno različni ter se nad njimi čudil. Eden izmed teh čud se je odpravil proti njemu in ga… »Alberto, zbudi se. Ura bo kmalu osem. V šolo moraš,« ga je prebudila mama. »Že grem, že grem,« je odvrnil sin in vstal. Bil je še vedno nekoliko omotičen in padel je preko šolske torbe, ki je ležala na tleh pred posteljo. Mati se je ustrašila, a Alberto se je hitro pobral. »Se dobro počutiš? Saj lahko danes ostaneš doma,« mu je zaskrbljeno rekla. Sin ji je odvrnil : »Ne, šel bom v šolo«. Mati je bila srečna, ker je sin navadno bentil, da noče v šolo.
    V šoli je bil Aberto miren kot božji volek. Z zanimanjem je poslušal razlago učiteljev in prav nič ni razgrajal. »Kaj ti pa je danes, da si tako miren?« ga je začudeno vprašal učitelj. Alberto ga je presenečeno pogledal in mu vljudno odgovoril: »Nič posebnega. Samo nekaj me zanima. A je mogoče organiziran krožek astronomije v šoli?« Učitelj je bil zmeden, ker ni bil vajen takega obnašanja s strani navihanega Alberta. Čeprav si je mislil, da je to le še ena Albertovih neslanih šal, mu je z veseljem odgovoril: »Na naši šoli žal nimamo tega krožka. Vem pa, da se lahko predavanj o astronomiji udeležiš na neapeljskem inštitutu za astronomijo. Danes ob petih popoldan, če te zanima.«
    Ob petih popoldan ga je mati peljala v inštitut. Bila je nekoliko zaskrbljena, ker je vedela, da Alberto ni ravno angelček. Tam je srečala Antonia, ki je tja pripeljal svojega sina Francesca. To je bilo prvo srečanje Antonia in Alberta. Antonio je v dečkovih očeh videl nekaj mističnega, kar ga je izredno pritegnilo, a si ni znal ralagati, kaj bi to lahko bilo. Predavanje je vodil Alessandro, ki je pripovedoval z veliko vnemo, kar je Alberta popolnoma prevzelo. Zdelo se mu je, da je vse stvari, ki jih je pripovedoval Alessandro, že poznal, a sam ni vedel kako. »Fantje in dekleta, predavanje je zaključeno. Vidimo se prihodnjič,« je konec naznanil profesor in se odpravil ven iz predavalnice. Alberto pa je še vedno sedel na svojem stolu kakor vkopan. »Pridi že. Kaj je narobe?« ga je vprašal Francesco, ki je želel kar se da hitro oditi domov. Alberto se ni odzval na Francescovo vprašanje. V glavi mu je v tistem trenutku mrgolelo na tisoče reči. Vedel je samo to, da bi rad raziskoval in odkrival nove stvari, ki bi človeštvu omogočili stik z vesoljem. Astronomija ga je tako prevzela, da ni vedel, kje se ga drži glava. Vstal je in brez odgovora prijatelju odšel iz predavalnice.
    Antonio ga je pripeljal domov okrog šestih. Malemu Galliu je podaril knjigo z naslovom Astronomija in vesolje, ki jo je sam napisal. »Hvala,« je rekel Alberto, zaprl vrata avta in z nasmehom na ustnicah odšel v hišo. Odpravil se je v sobo in odprl svojo novo knjigo. Bral je pozno v noč in zaspal pri odprti luči s knjigo v roki.
    Nesreča, ki se je pripetila, je močno vplivala na dogajanje in življenjski potek družine Gallio. Odnosi med družinskimi člani so se močno izboljšali. Tudi finančno stanje se je popravilo, saj je oče Paolo odplačal vse dolgove in odprl še eno slaščičarno. Antonio pa je Alberta vzel pod svoje okrilje in skupaj s Francescom ju je poučeval o astronomiji.
    Leta so tekla hitro in mali čudežni deček je postal najpomembnejša osebnost našega planeta. Piše se leto 2047. Alberto Gallio je sedaj star osemintrideset let. Če bo Albertu in Francescu danes uspel podvig, se bo zagotovo naše življenje močno spremenilo. Nameravata namreč obiskati prebivalce planeta Antoniove sanje v galaksiji, ki ga je s pomočjo sodobnih teleskopov odkril sedaj že pokojni Antonio Delvecchio. Ta je umrl prav pri poskusu, da bi zapustil našo galaksijo in obiskal na novo odkriti planet.
    »Srce mi že kar močno razbija. Kaj pa tebi?« je Alberto vprašal Francesca. »Strah me je. Lahko da se nikoli ne vrneva nazaj? Možnosti uspeha niso ravno velike, napake se vedno dogajajo. Ena napaka…če se kaj zalomi…si vse preveril…,« je zmedeno govoril Francesco. »Vse sem preveril. Verjemi, uspelo nama bo. Prepričan sem,« ga je z veliko mero samozaupanja bodril Alberto.
    »Pet, štiri, tri, dva, ena,« je zaklical glavni kontrolor Roberto ter pritisnil na glavni gumb, ki je poslal signal komori, da prične z delovanjem. Gallio-Delvecchiova komora, ki sta jo znanstvenika izdelovala celih petnajst let, je najrevolucionarnejši tehnološki dosežek kar ga premore celotno človeštvo. Ta komora vsako živo bitje, vsak organ, tkivo, molekulo in atom razdeli na še manjše delce, ki se približajo lastnostim fotona. Čeprav imajo ti delci v mirujočem stanju maso, je le-ta tako majhna, da je skoraj zanemarljiva. Dejstvo, da ima delec maso, pa pomeni, da se ne more gibati s svetlobno hitrostjo, ki znaša 299.792.458 m/s. Alberto in Francesco pa načrtujeta, da se bosta gibala s hitrostjo okrog 223.389.562 m/s. Hitrost pa je zelo pomembna, saj komora prej omenjene delce ponovno integrira v celoto po določenem času, ki ga je potrebno predhodno nastaviti. Znanstvenika sta preračunala, da se bosta na Antoniovem planetu znašla po štirih letih. Galaksijo Rimska cesta pa bosta zapustila skozi majhno odprtino imenovano Rimska zanka, ki jo je odkril Marco Gilardo. Ta je skupaj z Albertom in Francescom delal na Neapeljskem inštitutu za astronomijo.
    »Francesco, zbudi se. Tukaj sva. Uspelo nama je, uspelo nama je, uspelo,« je kar kričal Alberto. Francesco je ves omotičen gledal in rekel prijatelju: »Kaj je, kje sva, kaj se dogaja? … Sva že prispela ali kaj?« Alberto je že pričel raziskovati po planetu, ki je meril le petino Zemljine velikosti. Kmalu pa sta videla njih, prebivalce Antonijevih sanj namreč. »Kako so nam različni! Pojdiva do njih,« je rekel Alberto in odpravila sta se do prijaznih Loxynov, kot so se poimenovali ti Nezemljani. Na srečo sta našla enega njihovih znanstvenikov po imenu Gođry, ki je poznal jezik Zemljanov. Loxyni so bili veliko bolj napredni kot mi, ljudje Zemlje. Povedal jima je, da so na našem planetu pristali že kar osemnajstkrat ter jima razkazal vse dosežke njihove tehnologije, ki je neprimerljivo boljša od naše.
    Bil je čas za njun povratek. Gođry jima je ponudil prevoz do Zemlje. »Saj bomo takoj. Kar za mano,« ju je pozval. Začudena znanstvenika sta mu sledila. Ta se je kar naenkrat ustavil in rekel: »No, pa gremo!« Kot bi trenil sta se znašla v Neapeljskem inštitutu za astronomijo. »Kje je Gođry?« je vprašal Francesco. »Glej, pustil nama je sporočilo,« je odvrnil Alberto.
    Vidimo se prihodnji torek ob polni luni pred inštitutom. Lepe pozdrave, Gođry. Znanstvenika pa nista imela veliko časa za premišljevanje, saj so ju čakale velike množice ljudi, ki so se kar trle, da bi videle in slišale prve besede iz ust največjih junakov človeštva. »Danes se je zgodil velik skok naprej v človeštvu, ki pomeni odpiranje novih obzorij, pred nami se razgrinjajo številne možnosti in potrebno jih bo s pridom izkoristiti,« so se glasile udarne besede Francesca in Alberta. Mati Liza je ob pogledu na svojega junaka pričela jokati od sreče, saj so se uresničile življenjske sanje njenega sina. Tudi očetu Paolu so po licu spolzele kot oreh debele solze.
    Kmalu je prišel torek in z njim tudi težko pričakovano srečanje z Gođryjem, na katerem so se dogovorili o sodelovanju med planetoma. V prijateljski luči so se do nadaljnjega poslovili. Sodelovanje je našemu majhnemu narodu Zemljanov prineslo veliko dobrega. Potovanja v druge galaksije so postala dnevna stalnica. Če smo pred petdesetimi leti govorili, da je naš svet velika globalna vas, je sedaj postalo jasno, da je celotno vesolje vsem ljudem dostopno v trenutku. Do leta 2060 smo odkrili sedemindvajset različnih naseljencev našega vesolja. Svetovne vrednote so se popolnoma obrnile, način življenja in tehnologija so napredovali preko vseh meja, ki si jih je lahko kdo upal predpostaviti še osem let nazaj.
    Potrebno je sanjati, kot je sanjal Alberto. Upal si je sanjati in sanje tudi zaživeti ter doživeti. Na svetu je le malo ljudi, ki si to upajo, kakor si je upal mali neapeljski deček iz revne družine Gallio. Njegove davne sanje in iluzije so danes postale realnost slehernega Zemljana.
Sanj ne moreš zaživeti, če si ne upaš sanjati. Torej pojdimo kar najhitreje spat ter padimo v globoke sanje o potovanju skozi vesolje in mogoče bomo nekoč te sanje tudi zaživeli, kot jih je Alberto Gallio.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune