ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [160/172]  Naprej >>

ALI ANDROIDI SANJAJO ELEKTRIČNI DEŽ?
Eva Markun, Gimnazija Bežigrad, Ljubljana

    -Vse se je spremenilo. Pred petdesetimi leti je bila naša domovina prenaseljena, sedaj bežimo na sosednje planete. Sonce je iz dneva v dan večje. Samo še vprašanje časa je, kdaj nas bo pogoltnilo.
    »Ugasni radio,« zagodrnja Zia izpod soničnega motocikla, kamor se je zavlekel z izvijačem v rokah. »Ne slišim motorja.«
    »Ta podrtija je stara že najmanj sto let, zakaj se sploh ukvarjaš z njo?« vpraša njegova punca, ki se poti celo v ultra lahkem suitu iz lateksa. »In itak nas bo pobralo, preden jo boš popravil.«
    »Ne bodi paranoična. V šestnajstem vladnem razselitvenem krogu sva, čez pol leta bova že v koloniji na Evropi ali Ganimedu. Pa ugasni tega scientološkega težaka, ker če bo začel moriti z Materinskim planetom, bom fental radio.«
    »Meni je pa všeč, ko govori o Materi. Zveni tako domače. Ah! Pojdita se igrat kam drugam, Zia vaju lahko še skuri s tem kripljem.«
    Mala, ki sta pridrvela v polkrožno, intenzivno hlajeno sobo, v kateri na zloščenih cinkovih ploščah odseva razžarjena Marsova pokrajina in ustvarja v prostoru atmosfero gorečega planeta, sta se sunkovito ustavila nekaj metrov pred ograjeno kletko, v kateri je Zia popravljal motor.
    »Uau,« se je oglasil prvi. »Supersonični cikel s štirimi Machi pogona. Kakšna razvalina.«
    »Ja, moja mami pravi, da v službi razvijajo teleportacijske sonde, ki jih poganjajo možganski valovi in da so ta stari avtomobili na mehaniko že čisto zastareli.«
    »Tvoja mami te baše,« zazeha Zieva punca, »Teleportacijske sonde porabijo cele googole energije, nikoli ne bodo delovale na kaj tako šibkega kot so možganski valovi. Sploh pa na tvoje. A ti sploh kaj misliš? Zahodil si priklicno enoto.«
    Najmanjši od njiju se spači in hitro umakne nogo, a je že prepozno. V sobo se na šestih tenkih aluminijastih nogah primaje starejši model gospodinjskega robota in premeri vse osebe v njej s strašljivim kovinskim pogledom. Otroka se avtomatično stisneta bliže k punci in k topli obleki iz lateksa.
    »Je že v redu, T.,« se nasmehne dekle, »Če si že tukaj, nam prinesi kaj pijače. Umiram od vročine…«
    Ko se robot odvleče iz sobe, podoben ogromnemu pajku, se Zia dvigne in odide iz kletke ter si obriše roke, zamazane s sintetičnim oljem, v rob svoje delovne obleke iz gume. »Temu stroju sploh ne zaupam več,« zamomlja in poskuša prestaviti postajo na radiu, »Prepričan sem, da nam na skrivaj v hrano in pijačo meša poceni drogo v prašku, ki je skoraj toliko strupena kot prekleta umetna hrana sama. Upam, da mi bodo oddobrili prošnjo za vstop v kmetijsko kolonijo na Io. Toliko časa že nisem jedel prave hrane, da se mi bo zmešalo.«
    »Kmetijsko kolonijo,« zazeha njegova punca in si začne piliti nohte. »Si znorel? Kaj pa je narobe z mestom? Saj imaš vendar rad svoje delo.«
    »Specializiran sem za sonične in toplotne motorje, o teleportacijski tehniki pa nimam pojma. Čez dve leti bom popolnoma brez dela. Lahko bi se pa ti zaposlila, če ti je že toliko do mestnega življenja, ker si takšnega stanovanja, kot ga imava tukaj, v E.5 ne bova mogla privoščiti.«
    »Uh, ne bodi zatežen! Daj radio bolj na glas. Nič ga ne slišim.«
    -Sonce se je v zadnjih petih letih razširilo za povprečno osem centimetrov v premeru in popolnoma pogoltnilo prvi planet v galaksiji. Samo v tem letu je temperaturni dvig za deset stopinj prizadel najbolj izpostavljena področja Marsa, iz katerih se je do sedaj izselilo že pet milijard ljudi, največ na oddaljene satelite Saturna in Urana. Post-Neptunski pas bomo v nekaj letih lahko usposobili za preživetje, poročila iz drugih delov galaksije pa namigujejo na odkritje planeta, ki je po svojih geoloških značilnostih podoben Materi.
    »A greva lahko pogledat sonocikel, Zia?«
    »Jah, samo ne se dotikat ročic. Niso še pritrjene.«
    - Kljub temu, da še dvajset razselitvenih krogov čaka na deportacijo, vse kaže, da bo Sonce doseglo našo domovino hitreje, kot smo pričakovali. V desetih letih bo Mars popolnoma neprimeren za življenje, povprečna temperatura namreč že presega več kot 331 K. Medtem pa se sociologi sprašujejo, koliko identitete lahko ohrani razseljeno človeštvo? Več raziskav priča o post-deportacijskem sindromu, ki ga povzroči domotožje in stiska ob devastaciji rodnega planeta. Psiholog R.K.Davies, ki raziskuje legende o Materi vam svetuje, da…
    »Zia, dolgčas nama je, a se greš z nama žogat?«
    »Eh, ne morem. Na deportacijski urad moram, plačat prijavnino, barabe so jo spet povečale, kot da imam neomejeno denarja, druga izbira je pa samo ta, da se scvrem…a gresta z mano? Najbrž bo bedno, tako ali tako.«
    »Ššš, klinac, ne slišim ga!«
    »Ti si obsedena s to Materjo! Kaj je sploh tako posebnega na njej?«
    »Daj mi za pit in bodi že tiho, Zia. Moški ne razumete nostalgije.«
    -Mehki in zeleni pašniki, polni cvetja. Kamorkoli pogledaš, vlada mir. Ovce, ki se pasejo po okoliških hribih – ovce so puhaste, bele živali – se leno premikajo. Na drugi strani horizonta se dvigajo hladni in temni hribi, polni zelene barve, pred nami pa se razprostira ocean, moder in topel od popoldanskega sonca. Sonce je daleč na nebu, rumeno in ne rdeče, zakrivajo ga beli oblaki, ki prekrivajo svetlo modro nebo…
    »Bah, ugasni že tega nakladača! Pa ne, da mu res verjameš? Da nas po smrti čaka nekakšen raj, nekakšna Mati, vsa v zelenem in z odprtimi rokami?«
    »Zia, kako si neromantičen! Ne razumeš, da je Mati v resnici samo prispodoba neskončnega miru, nasprotje te žgoče vročine, ki jo moram vsak dan prenašati, ker se nisi usmeril v bolj donosno vejo prometne industrije.«
    »Veš kaj, gospa MATI, če ti kaj ni všeč, se pa zaposli. Tudi ostale ženske delajo, sicer ravno tako godrnjajo, a vsaj z razlogom. Misliš, da bo kje kaj bolje? Človeštvo je nomadsko ljudstvo, draga moja, s planeta na planet skačemo kot opice, prej ko se sprijazniš, boljše bo, ker kamorkoli pridejo opičke podobne tebi, ustvarijo samo devastacijo. Kam bomo šli pa potem, ko se bo sonce toliko razpihnilo, da bo pogoltnilo vso galaksijo?«
    »Sonce se napihuje samo zaradi naših grehov – in če bomo častili Mater, se bo spet skrčilo na prvotno velikost,« odvrne punca in si zatakne slamico za zobe.
    »Ti res verjameš v to blamažo?« se zasmeji Zia in spleza nazaj v kletko, »Hoj fanta, se gresta peljat? Na prostem delu bomo morali malo paziti, ker nas bodo vsi prehitevali, samo ni bolj zabavne stvari kot je star sonocikel. Lahko bomo z oljem zapackali vse ta nove!«
    »Ne, jaz ne bi. Mami mi ne pusti.«
    »Kaj pa ti, Bor? Najbrž tudi ne?«
    »Zia, pusti ju pri miru. Kdo se hoče voziti s sto let starim sonociklom, če pa si tristokrat prej že samo, če greš na hitrostno sondo?«
    »Ne, jaz bi pa šel,« zamežika Bor in spleza v kletko, »Saj ni nevarno, ne?«
    »Glede na to, da te lahko vsak trenutek pogoltne razžarjena masa plina, potem je vožnja s sonociklom najvarnejša stvar na svetu,« se zareži Zia in mu natakne čelado. »Poslušaj, bejba, a misliš, da smo ljudje že od nekdaj na Marsu?«
    »Ja, zakaj ne?« se zazre ona vanj z nedolžnim pogledom. »Že tisočletja. Samo odkar se je sonce začelo povečevati, se je klima pokvarila. Saj je bil včasih Mars Mati, ni bil?«
    »Ne vem,« vzdihne Zia, »Sonocikli imajo drugačno zgradbo, kakršno bi pričakoval od pogojev na Marsu. Preveč vode je vključene v motor. Vsi ostali ga hladijo s tekočim dušikom, sonocikli pa z vodo. Nekateri imajo celo brisalce, tukaj pa pada samo električni dež. Po mojem se umikamo s planeta na planet že stoletja. No, mali, drži se. Čez hodnik bova morala bolj počasi, ker imajo fanatični častilci Matere svoj anualni shod.«
    »Bodo imeli neonske transparente?« se otroku zasvetijo oči, »Takšne modre?«
    »Jap, najbrž. Greva?«
    Sonocikel se požene iz kletke v zrak, kjer obvisi nekaj metrov nad tlemi, medtem ko čakata, da se kupola odpre v hodnik.
    »Zia, prekleto, vse boš zasmradil!« krikne dekle in skoči pokonci, da lateks šibko zaškriplje, »In vročino boš spustil noter!«
    Zia in Bor se poženeta ven s hitrostjo enega Macha in pri tem rahlo streseta celoten prostor, v katerem se počasi, potem, ko se vanj s šumenjem zapiranja kupole vrne zvok, razleže jasen glas štiristenskega radia, ki še naprej mirno razlaga o Materi.
    -Zato bi moral vsak član naše skupnosti poskrbeti, da se bo Mars vrnil v prvotno stanje. Bratje, s skupnimi močmi lahko zaustavimo sonce!

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune