ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [162/172]  Naprej >>

Kot budno oko
Ivana Komljen, Gimnazija Kočevje

    Sunkoma dvignem glavo, pozdravim jutranji krč v vratu in odložim pogled na stropu. Medtem ko čakam, da presneti krč popusti, si petič ta teden obljubim, da bom naslednjo noč prespal v postelji. V mehki, udobni postelji… Spet zaslišim smeh iz sanj. Tokrat mi zbudi prijeten, domač občutek. Naslednjo sekundo se že zavem, da se smeji Stela. Po telefonu se pogovarja z eno od njenih žensk. Na rami začutim njeno dlan in že mi jutranje zmečkan obraz zakrije pogled na prečudovito pajčevino. Pokaže mi jezik, se spači in mi pritisne poljub nekam ob usta. Ah, ta moja nora baba.
    »Ja, bom. Če ne pozabim… Nič posebnega, komaj se je zbudil. Vem, vem…« še naprej klepeta in mi, že vajena mojih krčev, masira vrat. Kljub temu, da je le ta že davno zaspal, sem pridno tiho in uživam, dokler ji ne potegne. Nakar odloži, sede na kup mojih zapiskov in strogo izdavi: »Veš, imava spalnico. Kjer se spi. In imaš svoj brlog. Kjer se po tvojem mnenju dela. Dva različna prostora, ljubi.« Dovoli mi še en poljub in nadaljuje svojo pridigo. »Resno ti pravim, Robert, če ne boš danes zvečer ob enajstih v postelji, se poslovi od novih zapiskov. Z lahkoto in predvsem z veseljem bom uničila te stvore, ki ti cefrajo še to malo sivih celic, kar jih imaš!« Da, to je moja ljuba Stelči. Grozno je ljubosumna na moje delo, na vse moje z ljubeznijo obdarovane zapiske, na sleherni poskus, ki sem ga ves nadušen izvedel.
    Veliko mi pomeni. Stela, mislim. Znanost sicer takoj za njo. A samo zaradi nje. Stela je namreč edina, ki se ji ne zdi pretirano in neresno, če imam namesto mirnih silhuet na steni narisane atome in periodni sistem. Razume me, ker ve, da je to moja varnost, moje delo, moj užitek. Všeč ji je, da sem znanstvenik. Pravi, da je pamet sexy. Sam se sicer nikoli nisem smatral sexy. Prav tako ne pametnega. No ja, bodimo realni, tudi profesorji v najstniški šoli me niso smatrali bistrega. Za njih še priseben nisem bil. Ah, še zdaleč. Vendar pa se je potem, ko sem se leta 2799 priskledil na univerzo naravoslovnih znanosti nekaterim tamkajšnjim le zazdelo, da imam znanost rad. Ne, da blestim ob tem. Da jo imam rad. Ta moja ljubezen pa me je tako potegnila v višave in sedaj lahko mirno rečem, da obvladam vse. In še vedno sem globoko zaljubljen v vse formule, izračune, zakone. Ko je pa tako mogočno. Tako ogromno. Ljudje znanost prevečkrat dojemajo preveč samoumevno. A brez zakaj-jev ter kaj pa če-jev pri meni ne gre.
    Zatem sem postal profesor. Bil sem najboljši profesor fizike. Dijakom sem nudil vse, kar sem v svojih najstniških letih tako zelo želel od svojih profesorjev. Nudil sem kvalitetno znanje. Užitek ob učenju. Odgovore na vse. Na vse. Na vsak: »Zakaj moram to znati?!« in »Kaj mi bo to koristilo?« Stela je še sedaj profesorica. Uči psihologijo. Tako kot jaz v znanost, v vse na kar človek nima vpliva, na vesolje, tako je ona zvesta ravno obratnemu. Njej je namreč človeški um takšen čudež, kot je meni vesolje. Predstavljata ji ogromno modrost. Kot meni vesolje. Nepojasnjeno. Nedefinirano. Novo a vendar starejše od zmožnosti našega dojemanja.
    Oba s Stelo se zavedava, kaj pomeni biti učitelj. Kakšna čast je deliti znanje. Kakšna dragocenost je modrost, čist um… A jaz sem šel naprej. Tiste dni pogrešam. Toda moje življenje ima več poti in sedaj moram prehoditi tudi to.
    Sem znanstvenik. V vseh pomenih besede. Moj cilj? Težko bi povedal. Ne bi rad, da ljudje mislijo, da želim razumeti vesolje. Ko pa je vendar vsa omama v tem, da ga ne. Želim le biti bližje. Bližje tej nevednosti. Želim potovati v vesolje? Če želite tako dojeti. Toda tudi to sem prestal. Pri 26 letih sem prvič stal na Luni, dva meseca zatem pa lebdel le par kilometrov nad tlemi Marsa. Takrat sem se po vrnitvi na Zemljo vprašal: »In kaj imaš od tega?« Odgovora pač ne poznam. Nič kaj bolj očarljivo ni Zemlja. Kvečjemu manj. Planeti niso tisto, kar me privlači. Po mojem mnenju so le bivše Zemlje. Tudi z našo bo enkrat tako.
    Spomnim se neštetih noči, ko sem bral dnevnike astronavtov iz let od 2120-2260. Kakšni problemi. Kakšne naprave za vsa ta potovanja. Lepo vas prosim, kakšna svetlobna leta. A vseeno sem se toliko naučil. Človek se mora zavedati, da se je učiti samo iz svojih napak neumno. Naše življenje ni tako dolgo, da bi se vse naučili samo iz svojih. A tudi najbolj slepa kura najde zrno. Einstein, takrat označen kot znanstvenik, danes kot utemeljitelj raznih filozofskih pogledov je že v tistih časih ponavljal, da je vendar domišljija pomembnejša od znanja. To je bilo njegovo zrno.     Smešno je, kako dolgo so ljudje potrebovali, da so končno spustili svoje misli izven škatle. Če se ne motim, so na luni prvič pristali z raketo. Izdelali so raketo. Za tako enostaven polet. Stela rada opomni na takratno komplicirano razumevanje sveta. »Zakaj si niso naredili mini raketic za potovanja iz sobe do sobe?« je bila prva stvar, ki jo je rekla ko sem ji povedal, da so v tistih časih izdelovali rakete za vesoljska potovanja. In zatem porabili dobro število let, preden je dekle staro komaj 9 let dokazalo, da je do lune zmožno priti samo z domišljijo in nekoliko kisikovih plinskih bomb. In gravitacija? Dekletov um.
    Nannkhali Feliz, kot ji je bilo ime, namreč ni razumela, da naj bi jo po vseh fizikalnih zakonih v vesolju zmanjšalo na velikost njenega atoma, da bi se razblinila, raztegnila v nič… Ker tega ni vedela, ker to ni razumela, njena domišljija le tega tudi upoštevala. Torej ji lasten um ni mogel škoditi. Sreča, da je dekle zanimalo vesolje, še preden se je o tem kaj naučila. Kakšna sreča, da se je deklica pozanimala sama pri sebi. Pri svojem razumu. Tako je kot prevoz uporabila svojo domišljijo. In tiste kisikove bombe, se sprašujete. Njena mati. Imela je preplašeno mati, ki ji ni bilo jasno, kaj je naredila narobe, da misli njenega otroka tako plavajo po neznanih oceanih. Ah, matere. Tako je takratnim svetovnim inštitutom svojo deklico prepustila v vodenje, samo zato, ker so obljubili, da bo s seboj vedno imela kisikove bombe. Takrat se je dekle moralo naučiti, zakaj jih potrebuje. Seveda bi bila zmožna tudi brez njih. Ker v njeni domišljiji niso bili potrebni. Njena domišljija pa je bila, da se ponovim, njeno prevozno sredstvo. Ena misel jo je presvetlila iz Zemlje na Luno. Z drugo mislijo je na zemljo poslala frekvence, ki so jih zaznali na inštituti. S tretjo mislijo je povsem mirno le tem sporočila, da naj povedo mami, da zna uporabljati kisik. In da pravi, da ji je v napoto.
    Punčka je s kamero, ki so ji jo dali, posnela majhne in velike kraterje na luni, s prstom na lunino površje napisala svoje ime in posnela svoj smeh na luni. Takrat je bila to svetovna prelomnica. Kot da bi spet odkrili, da Zemlja ni ploščata. In ne preseneča me, da je Nannkhali rekla, da ji na Luni ni všeč ter da raje s svojo družino obišče Kanarske otoke. Lepo vas prosim, povejte, zakaj so se ljudje takrat zgražali? Saj je Luna vendar nezanimiva. Dekle pa je povedalo še nekaj, kar pa je zaprlo usta tako dobronamernim kot ne tako dobronamernim retorikom: »Zakaj rinete tam gor, če tam nismo doma? Imamo svojo Zemljo in vem, da bi bila vsem otrokom kot sem jaz, bolj všeč kot Luna. Prosim, za nas in za vaše otroke, poskrbite za naš pravi dom.«
    Nastopil pa je takrat nov problem. Kljub temu, da je dekle povedalo, da je tam zgoraj dolgočasno in da dobiš občutek domotožja in osame, se je dvignilo ogromno število ljudi, ki so si vseeno želeli svoj trenutek na Luni. A enostavno niso znali. Niso se znali odreči vsem prepričanj, ki so jih tako ponotranjili. Svoje znanje niso bili zmožni očistiti do te mere, da bi si upali. Mnogi so poskušali. A so se razblini, saj so jim zadnji trenutek lastna prepričanja vzela življenja. Domišljijo so preveč udomačili, kot pravi moja ljuba Stela. Naučili so jo, kaj je res in kaj ni. In v to so verjeli. Žal pa v vesolju dokazano obstaja naslednji preprost zakon: To v kar verjameš, drži. Ali če rečem, kot so poznali že v davni, davni preteklosti, če verjameš, da se bo nekaj zgodilo, ali če verjameš, da se ne bo zgodilo, v vsakem primeru imaš prav.
    Tako dolgo število let človeštvu ni uspevalo skakati po vesolju. Le sem pa tja je kakšne najverjetneje vinjen ali pa globoko sfilozofiran srečnež pristal na Luni. Veliko jih tudi ni dojelo, da ta zakon domišljije deluje samo tam. Pozabili so, da na Zemlji nikakor ne more držati. Na Zemlji so namreč ljudje. Vsak s svojim prepričanjem. In v kolikor ne verjameš v nekaj bolj trdno kot vse ostalo človeštvo skupaj, se ti definitivno ne bo uspelo presvetliti na drugo celino. Saj vendar vsa ostala populacija Zemlje verjame, da je to možno samo z letali, ladjami, avtomobili in ne z izmišljenimi prevoznimi sredstvi.
    Končno se je začela leta 2613 oblikovati skupina ljudi, ki jih je vodila domišljija, izvirnost, preprostost in radovednost. Bili so redki med tistimi, ki so vodili le-te. Oni, kot vidite, so se pustili voditi. Ta skupina se sedaj že par stoletij imenuje Red Einsteinove teorije uma. V tem redu imam čast biti tudi sam.
    Ko si enkrat tako moder kot jaz (Stela, draga, če boš to brala, pazi, da se ne zadaviš zaradi smejanja), ti je jasno, da meja mora obstajati. Ne želim biti vseveden. Nočem na konec vesolja. Ne zanima me, kaj je tam. Če bi to izvedel, razumel, bi se počutil grozno praznega. Je že prav tako, da ni v naših zmožnostih to, da razumemo obširnost vesolja.
    In čemu ta zapis? Ti, ki boš to bral v letih za mano, ki boš mogoče nadaljeval moje delo, ta zapis v mojem dnevniku ima svoje mesto med vsemi ostalimi zato, da te rotim, v imenu znanosti, pusti ljudem nevednost. Naj ti razkrivanje vsega, razumevanje vsega ne bo pot. Osredotoči se na učenje ljubezni, ceni svoj čas, občuduj Zemljo, uči se o vsem, kar nam nudi. Vesolje pa naj ti nudi zavetje nevednosti, ekscelence, ki nam ni ponujena. Naj ti pomeni zavetje nadnaravnega uma. Kot mirno a budno oko, ki pazi na naš obstoj.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune