ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [165/172]  Naprej >>

JE TAM NEKJE V VESOLJU KAJ BOLJŠEGA KOT ČLOVEK?
Katja Kovič, Prva gimnazija Maribor

    Oktobra 1957 je Sovjetska zveza v vesolje izstrelila prvi umetni satelit. Aprila 1961 je Jurij Gagarin v vesoljski ladji Vostok kot prvi človek poletel v vesolje. Osem let kasneje pa je Neil Armstrong stopil na Mesec. Človeštvo je v vseh teh letih veliko doseglo, vendar pa je raziskave o vesolju in z njimi povezane dosežke, polete ter dejanja skozi zgodovino zaznamovalo tudi rivalstvo med ZDA in Sovjetsko zvezo. Tipična človeška lastnost. Je torej vredno, da podiramo meje znanega in odstiramo tančice z neznanega, če pri tem ne gledamo na to, kakšna je cena, ki smo jo primorani in pripravljeni plačati. Ali s tem, ko težimo k večjemu napredku tehnologije za raziskave in potovanja v vesolje morda pljuvamo po lastnem planetu? Nam bo ‘beg’ v vesolje pomagal, nas spremenil, mogoče očistil in iz nas naredil boljše ljudi? Ali pa se po drugi strani tako zelo bojimo za prihodnost našega planeta, ki ga sicer uničujemo sami s svojimi nezrelimi in prevzetnimi zločini, da se obnašamo kot miši na potapljajoči se ladji? Ali skušamo na vsak način pobegniti pred pogubo, ki smo si jo sami zakuhali?
    Človeštvo v vse bolj in bolj teži k napredku, se razvija in izpopolnjuje. In vse to zaradi želje po odstiranju tančic skrivnosti. V človeški naravi se nahaja, kot ena izmed premnogih lastnosti, tudi radovednost, ki priganja velike ume, da svoje znanje in z njim povezan napredek usmerjajo v odkrivanje neznanih reči. Te s svojo skrivnostnostjo polnijo misli vsakega posameznika in človeškemu umu ne dajo miru, dokler niso odkrite. Do sedaj je bilo vloženo že ogromno truda in sredstev v raziskave povezane z odkrivanjem velike skrivnosti vesolja in vsega v njem. In ne samo, da se na skrivnostne podvige v duhu odkrivanja novega podajajo samo znanstveniki in za to usposobljeni ljudje, za polete v vesolje se zanima vse več in več 'navadnih' ljudi, takšnih, ki jih notranjost WKT-ja, trenutno največjega zračnega plovila, zanima predvsem iz turističnih razlogov, torej jim predstavlja le prevozno sredstvo na njihovem podvigu. Pravzaprav trend turističnih poletov silovito narašča, kar seveda prestavlja že zelo močan napredek od prvega človeka v vesolju 1961. Človeške misli pa tako kot vesoljski turizem, če ne še bolj, zaposluje odgovor na vprašanje o življenju 'tam zunaj' in možnostih naselitve.
    Prav gotovo sta zato vsaj dva razloga, če ne še več. Ljudi žene neustavljiva sla po dognanju, kaj mističnega se skriva onkraj Zemeljskega ozona, prav tako pa se lahko iz tega obnašanja razbere že prej omenjena možnost pobega pred lastnoročno zakuhanimi tegobami. Raziskave o življenju na Marsu so marsikaterega izmed Zemljanov spodbudile k razmišljanju kot je: ''Kaj pa če le nismo osamljena oblika življenja v enormnem prostoru, ki bi ga bilo škoda za samo tako malo oblik življenja, kot jih premore Zemlja…'' ali pa: ''Torej obstaja možnost, da jo kljub svojim zločinom nad Zemljo odnesemo brez kazni, se zatečemo na drug planet in smo varni?'' In seveda iz varne razdalje, v zavetju novega 'doma', opazujemo propad zibelke vsega, kar nam nekaj pomeni in kar nas dela ljudi. Bi naselitev na drugem planetu za nas pomenila izdajo Zemlje, izgubo identitete in celotne preteklosti? Zakaj smo na Zemlji, ne pa na Marsu, Saturnu ali Jupitru? No, tega (za enkrat) ne vemo, ampak gotovo obstajajo tehtni razlogi, zakaj je bila prav Zemlja izbrana, da gosti tako napredne, a na žalost tudi tako nehvaležne oblike življenja, kot je človek.
    Raziskave, ki s svojimi nihajočimi izsledki kolebajo med možnostjo življenja na Marsu ali ne, vsekakor bodrijo ljudi v upanju na boljšo prihodnost tam v širnem vesolju. Navsezadnje je naše življenje tako prepredeno z nami samimi in vsemi načini mišljenja ki nas zaznamujejo. Kot da nam je Zemlja postala pretesna in iščemo izhod iz vseh krivic, ki smo jih kdajkoli zadali drug drugemu. Človeštvo kot da hlepi po nečem boljšem, kot je človek. Nečem, kar bi ljudem pomagalo pozabiti na vse zdrse in slabosti, ki so jih kdaj zakrivili, pomagalo obiti to, kar so in podpreti v želji po tem, da imajo zavist, jeza, vojne in vse slabo, kar je bilo storjeno v vsem času obstoja življenja na našem planetu, pozitiven odgovor na kakšnem drugem planetu. In če, kakšno bi življenje ljudi postalo, ko bi na tuj planet ne samo stopili, ampak si tam ustvarili domovanja in življenje? Mogoče pa bi takrat pozabili na želje po varnem planetu in čem boljšem, kot smo mi sami. In bi enako kruto posegli v 'pravice gostiteljskega planeta' ter pozabili na željo po spremembi in hrepenenju po izboljšanju nas samih. Ker samih sebe v celoti tako ali tako ne razumemo, ne vemo, ali bi bili zmožni napredovati preko sebe in postati boljše osebnosti?
    Življenje ljudi bi verjetno po začetnem šoku in navajanjem na nov način kaj kmalu pričelo potekati po podobnih tirih, kot poteka tukaj in sedaj. Tehnologija, ki bi bila prepletena z našim vsakdanjikom, bi bila na višku, socialni stiki med ljudmi pa bi verjetno pristali na enaki ali pa še nižji stopnji, kot so dandanes klasična pisma, ki jih skoraj nihče več ne uporablja za izredno, kaj šele za vsakodnevno komunikacijo. Življenje ljudi bi postalo fikcija. Ljudje bi postali ujetniki tehnologije in bi morali na novo začeti z gradnjo identitete in ustvarjanjem zgodovine. Ali bi se v svoji naivnosti in nevednosti zavedali, da pravzaprav več nismo Zemljani? In smo mogoče postali naš največji strah, tako imenovani Marsovci, ki v različnih oblikah kratijo spanec marsikateremu otroku. Verjetno bi se takrat res spremenili v lastne demone, saj bi bili izgubljeni v neskončnosti vesolja, vrženi na začetek svojega obstoja in prisiljeni začeti znova. Škoda, ki bi jo zavesti povzročile, bi se vsekakor razlikovala od posameznika do posameznika, vendar pa ni nujno da bi bil učinek negativen. Začeli bi kot sence, ki se jim obris sčasoma izostri, kot majhni otroci na začetku procesa učenja in ptice pred svojim prvim spustom iz gnezda. Na majave noge bi se gotovo postavili, a seveda obstaja vprašanje časa in truda, ki bi moral biti vložen v ta napredek do stabilnosti in zaupanja v lastno zmožnost obstanka.
    Razvoj od pračloveka do modernega človeka današnje dobe na Zemlji je trajal zelo dolgo in terjal veliko truda in vlaganj v napredek. Pa vendar nam je uspelo. In v človeški naravi je, da bi življenje na kateremkoli drugem planetu, če bi le bile zagotovljeni osnovni pogoji za življenje, zraslo v nekaj neprimerljivega čemurkoli v širnem vesolju. Če pa bi bila takrat Zemlja po naši lastni krivdi popolnoma uničena in bi predstavljala prostor, kjer bi bilo kadarkoli nemogoče uspeti katerikoli obliki življenja, bi to verjetno pomenilo grenak konec človeštva. In če bi pozabili na življenje, kot je nekoč bilo in bi se popolnoma prepustili toku, bi verjetno postali nekako vzvišeni nad preteklostjo, morda se je več ne bi niti spominjali. Morda bi postali kot liki iz Planeta opic, ki so na svojem planetu popolnoma zamenjali vloge in porušili naravno ravnovesje, kot ga poznamo danes, in bi nas prerasle druge oblike življenja, s katerimi si sicer tudi sedaj delimo planet, a mogoče nimajo priložnosti zasijati v vsej svoji veličini. Mogoče pa bi tam nekje v vesolju naleteli na povsem nove oblike življenja, katerih možnost obstoja dopuščamo tudi že sedaj, ko še nismo nekako prestavljeni v neznano. Življenje nekje drugje, na nekem drugem planetu bi nam vsekakor prineslo ogromno novih izkušenj, znanj in odgovorov na vprašanja, ki nas pestijo sedaj, ko je naše znanje o le-tem podobno kapljici v morju. Ampak, ali bi bili srečni? In če bi s svojim neprimernim vedenjem uničili tudi ta planet in še naslednjega in še in še, dokler nam ne bi preostal niti eden več od potencialnih kandidatov za naselitev, bi ostali brez vseh možnosti, obsojeni na propad in verjetno bi se počutili prazne in izrabljene. Same v širnem vesolju.
    Takrat bi verjetno spoznali, kot je spoznal Gagarin ki je rekel: ''Hodil sem po vesolju, a tam nisem videl Boga.'' To je sicer izjavil v okoliščinah zapovedanega ateizma, a danes lahko njegovo izjavo razumemo tako, da moramo ostati zvesti sami sebi in ne iskati nečesa boljšega kot smo, saj je to v nas samih. In verjetno bi spoznali, da je nesmiselno, da rinemo stran od nečesa, kar nam je bilo dano, samo zaradi lastne nečimrnosti. In se raje posvetimo problemom tukaj in zdaj, problemom, ki z naselitvijo na drugem planetu ne bodo izginili, ampak bodo le uskladiščeni za nekaj časa.
    Vsekakor pa naše raziskovanje vesolja in iskanje odgovorov, resnic in novih oblik življenja zaradi tega ne sme nazadovati in bi moralo biti toplo pozdravljeno med ljudmi, saj moramo širiti svoje znanje, se razvijati in tako izboljšati svoje življenje. Odgovori na vprašanja nas bodo vedno zasledovali in ostajali tema veliko pogovorov in razmišljanj, zato se moramo razvijati v tej smeri in vsekakor poskušati mogoče kdaj zaživeti kje drugje. Ampak ustvariti življenje drugje le kot opcijo, ne kot obliko prisile in edino možnost izbire, v katero bi bili pahnjeni zaradi tega, ker življenje na Zemlji ne bi bilo več možno. Zanimivo bi bilo izbirati med počitnicami ali življenjem na drugem planetu kot nekaj vsakdanjega, ampak le izbirati. Kajti to, kar imamo, moramo vzdrževati in ljubiti kot sami sebe ter si dopuščati možnosti za zabavo, užitke in preživljanje svojega časa kje drugje.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune