ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [166/172]  Naprej >>

PRAVLJICA
Neža Javornik, Gimnazija Slovenj Gradec, Šolski center Slovenj Gradec

    ‘Bog je na začetku ustvaril vesolje, veliko količino helija za piskajoč glas, kite ter ves ostali mrčes. Nekje vmes se je odločil, kakor uči velika uspešnica zahodne družbe,da bi bilo fino, če bi na neki mali zeleni stvarci, ki jo takozvani superiorni prebivalci (glej pojem: figurica) kličejo Zemlja, ustvaril figurico po svoji usodi.
    Figurica se je poimenovala človek, se množila, postala obsedena z denarjem, naselila celo oblo svoje ljube Zemlje in se nekje vmes odločila, da je količina odpadkov na njenem planetu absolutno prevelika za tako čudovito raso.
    Poleg napačne percepcije o lastni vrednosti je figurica imela tudi napačno percepcijo o svetu okoli sebe. Ker vesolja ni poznala, se je v svoji mogočni pameti odločila, da bo vse neuporabne dele avtomobilov in jedrskih odpadkov metala kar v veliko črnino.
    Zasmrajanje neskončnega prostora nikoli ne more prinesti nič dobrega; pomembni voditelji zelene Zemlje (ki so jo prebivalci nekako kontradikcijsko klicali ‘modri planet’ in zraven verjeli, da so veliki gozdovi edina možna rešitev za njeno preživetje; ni čudno, da so kasneje mnogi raziskovalci menili, da je bila populacija barvno slepa in nesposobna zmožnosti pravilnega razvrščanja prioritet) so se zbrali in izvedli zelo inteligenten zbor. Na njem so namreč ugotovili, da ni pametno smetiti neraziskanih območij ter da je potrebno začeti ekspedicijo, ki bo problem nepoznanosti rešila.
    Ker so nekoč že potovali na Luno (sicer oddaljeno manj kot najbližja zvezda, ampak figurici je tudi ostalo vesolje moralo pustiti mnenje o njeni superiornosti, saj je poznalo pojem usmiljenja), je v njih zavladalo prepričanje, da je stvar dokaj preprosta in vredna poizkusa.
    Z vlaganjem resnično velikih denarcev v resnično pomembne raziskave (kakor so kot v totalitarnih režimih na ukaz (in plačo) politikov pisali novinarji - novi prostori za osvajanje so se vsem namreč zdeli super kul) so čez nekaj časa ustvarili hitrejša prevozna sredstva (ki so bila mnogo elegantnejša od raket in so ob pritisku na poseben gumb nudila tudi možnost gojenja korenčkov) za vozarjenje sem ter tja po vesolju. Jako pomembno se je zdelo navadni raji tudi dejstvo, da so figurice javnega življenja, o katerih so brali v tabloidih, rakete neznansko podpirale; posebej všeč je bila ljudstvu neka blondinka, ki se je z novim vozilom na superhiter pogon tudi peljala.
    Astronavti, ki so bili glasniki nove dobe, so med izleti sem ter tja po vesolju odkrivali stare, nove in novejše reči; od čudnih oblik življenja na Betegelzi, ki so od njih terjale plačilo trošarine za vsak gram peska, ki so se ga dotaknili pa do neke popolnoma stvarne hišice s kovinskim petelinom na vrhu strehe (za katerose je sicer kasneje izkazalo, da je bila zgolj halucinacija premalo treniranega astronavta, pa vendar! V vesolju se skriva več, kot si mislimo. To je nauk zgodbe. Umeščen je sicer na popolnoma napačno mesto, saj se ne bi smel skrivati med oklepajema, vendar si ga je vredno zapomniti.).
    Če se izrazimo nekoliko pesniško: videvali so ogromne supernove ravno v trenutku njihove smrti, se izogibali črnih luknjam in zdolgočaseno igrali karte, ko so že stotič videli pline na Jupitrovem površju med vračanjem domov.
    Življenje na Zemlji pa je mirno teklo naprej; ljudje so še naprej kupovali ogromne količine klobas za žar, zrli v nebo in upali, da bo vse z njimi dobro. Pomembne vlade figuric so ugotovile, da vesolje kot ogromen čudovit prostor (kot so ga navdušeno opisovali časniki) ni primeren za odlaganje odpadkov, pač pa za naselitev.
    Astronavte so zopet poslali na misijo, ki je vsebovala kinetično energijo, zahtevala kritično presojanje (in kisikove maske) ter upala na najboljše. Po dolgotrajnih iskanjih (pomembnim vladam figuric se je že iztekal mandat) se je prikazalo prevozno sredstvo, ki je nosilo najboljše novice. Našli so planet, kamor se lahko preselijo.
    Ljudje so priložnost zagrabili z odprtimi rokami; kdor tega ni storil, je bil prisiljen ostati sam na Zemlji.
    Zgradili so ogromne ladje, zaobljene in bele in ekstremno čiste, stlačili noter figurice in zapustili svet, ki jim ga je namenil Bog.
    Še vedno blodijo po vesolju; astronavti, ki so vedeli, kje je možno živeti tako udobno, kakor na Zemlji, so že zdavnaj preminili. Ljudje se ne znajo več vrniti na Zemljo, prav tako pa ne znajo narediti koraka naprej in prenehati s potrebo po kisiku.’
    Dedek Azerphoil je utihnil in pogledal množico malih sivkastih skupkov celic, ki so sedele pri njegovih nogah. Bile so še praktično otroci, ampak kljub poznavanju vseh oblik življenja v vesolju (misliti, da si edina oblika življenja v vesolju, se je zdelo Azerphoilu strašansko samovšečno) so se mu zdeli najbolj ljubki vnučki, kar jih je kdaj videl.
    ‘Dediii?’
    ‘Prosim?’
    ‘A lahko še eno izmed Starih vesoljskih bajk za lahko noč?’

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune