ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [167/172]  Naprej >>

MOJE POTOVANJE V VESOLJE
Petra Tavčar, ŠC Srečka Kosovela Sežana

    Ker je letos svetovno leto astronomije, se veliko govori in piše o vesolju in pojavih v njem. Na ta način se to skrivnostno območje lahko predstavi širši javnosti in s tem omogoči širjenje znanja med ljudmi. Skrivnostna, skoraj neraziskana in obenem zelo zanimiva tematika spodbuja ljudi, da začnejo razmišljati o nastanku Zemlje, osončja, galaksij in številnih drugih nebesnih pojavov. Ker me astronomija zanima, sem se odločila, da bom v spisu pripovedovala o svoji dogodivščini v vesolju.
    Zbudila sem se neke poletne noči. V moji sobi je bilo neznosno vroče, poleg tega pa me je oglašanje čričkov, ki je prihajalo skozi priprto okno moje sobe, nežno klicalo, naj pridem ven. Pograbila sem črno jopo in v pižami odcapljala skozi temna vrata. Zunaj sem se ulegla na nekoliko hladna tla in globoko vdihnila. Premamil me je vonj po sveže pokošeni travi. Ravno sem razmišljala o tem, če jo je mogoče kdo pokosil prejšnji dan, ko sem nenadoma na nočnem nebu opazila dolg svetleč utrinek. Slika neba me je takrat popolnoma prevzela. Tam gori je migetalo na stotine zvezd in želela sem si, da bi jih lahko preštela. V mojem srcu pa je gorela še močnejša želja, da bi nekega dne poletela na Luno. Na tisto isto okroglo luno, ki je na to noč z rumeno-belim sijem osvetljevala okolico. Zamižala sem in si predstavljala sebe v eni izmed tistih mega astronavtskih oblek.
    Nenadoma se je vse okoli mene začelo vrteti, jaz pa sem padala navzdol po velikem črnem tunelu. Vznemirjena in željna dogodivščin sem odprla oči. Počasi sem se približevala nebesnemu telesu, polnemu kraterjev. Saj ni bilo mogoče! Bila sem na Luni, edinem Zemljinem naravnem satelitu. Lahkotno sem odskočila in odletela kakšnih 50 metrov naprej. Super občutek me je spodbujal, da je bil naslednji odriv močnejši, naslednji še močnejši, dokler ni postal tako močan, da sem lebdela v vesolju. Bilo me je strah. Nisem vedela dosti o teh brezkončnih širjavah, ampak jasno mi je bilo, da me samo, izgubljeno v vesolju, čaka le smrt.
    Čemerno sem si mrmrala, da bi bilo lepo pristati na kakšnem planetu. Medtem sem po vesolju najbrž prepotovala že na milijone kilometrov in nenadoma sem se znašla med stotinami skal. Ko sem spoznala, da se nahajam v asteroidnem pasu med Marsom in Jupitrom, se je vsaka dlačica mojega telesa postavila pokonci. Hitela sem plavat naprej po brezzračnem prostoru in se spretno izmikala grobim asteroidom. Prišla sem ven iz elipsaste tirnice in si močno oddahnila. Ne vem, koliko časa je minilo, ko sem iznenada začutila močno silo, ki me je vlekla nekam navzdol. Z neverjetno hitrostjo in močnim udarcem sem pristala na nekem površju. Presenečena, da sem padec preživela, sem poskusila vstati. Močna sila me je zadrževala pri tleh in mi ni dovolila, da bi se premaknila za en samcat milimeter. Ponovno sem poskusila in tokrat napela vse svoje moči. Z veliko težavami sem se postavila na noge in se ozrla okoli sebe. Nedaleč sem opazila res ogromno nevihto, ki je prekrivala celotno vidno območje. Nenadoma se mi je posvetilo, da se nahajam na Jupitru, največjem planetu našega osončja. Tisto neurje v daljavi pa bo najbrž Velika rdeča pega, tropski ciklon, ki divja že tri stoletja. Sedaj, ko sem poznala kraj, sem poznala tudi vzrok, zaradi katerega nisem mogla vstati. Težnost na tem planetu je namreč enaka 236 % težnosti na Zemlji.
    Kljub svoji velikosti je bil planet tako pust. Nobenega življenja, nobene zelene bilke, nobenega prebivalca, s katerim bi se lahko pogovarjala. Mislim, da sem šele takrat razumela bogastvo, ki sem ga bila deležna na Zemlji, edinem planetu našega osončja, na katerem je bilo življenje. Razmišljati sem začela o tistih planetih, ki so v drugih osončjih, o zunajosončnih planetih. Prepričana sem, da obstajajo tudi drugi planeti z življenjem. Z drugačnimi biološkimi vrstami in drugačnim površjem. Kjer vladajo drugačna bitja in kjer ni večnih nasprotovanj. Iz razmišljanja o idealnem planetu me je povlekel silovit veter, ki me je dvignil in odpihnil nazaj v vesolje.
    Zadovoljna, da sem uspela priti nazaj, sem začela iskati pot domov. V vesolju je bilo to podobno iskanju igle v senu, vendar se nisem smela vdati. Po ugotovitvi, da so vsi ostali planeti v našem osončju in zaenkrat tudi vsi poznani zunajosončni planeti brez življenja, sem še toliko bolj cenila svoj rodni planet. Lebdela sem v zraku in se ozirala na vse strani. Ponekod so sijale modre zvezde, videla sem Jupiter in njegove lune, del vesolja pa je zakrivala tema. Radovednost me je vlekla tja, zato sem zaplavala. Kmalu me je praznina začela sama vleči k sebi. Z grozo sem ugotovila, da se približujem črni luknji. Nemočno sem obstala in dovolila sili, da z menoj dela, kar hoče. Padala sem vse hitreje. Pomislila sem, da sem najbrž že prišla čez horizont, saj me je začelo nekaj vleči za nogo. Nenadoma se je preusmerilo v roko, nato pa je začelo tresti moje telo. Pomislila sem, koliko stvari bodo mogli znanstveniki še ugotoviti o teh slabo poznanih krajih. Tresljaji so za trenutek ponehali in nekdo je nežno izgovarjal moje ime. Začudeno sem pogledala v obraz, ki je z velikim nasmeškom strmel vame. Presenečena sem ugotovila, da je bila poleg mene mama. Z nežnim glasom je rekla: »Tepka, zakaj pa si spala zunaj? Pridi na zajtrk, ura je že deset.« Nato je vstala in se s počasnimi koraki odpravila proti hišnim vratom. Jaz sem še vedno ležala in zmedeno gledala naokoli. Sončni žarki so razsvetljevali našo zelenico in greli površje. Takrat sem ugotovila, da sem o potovanju v vesolje le sanjala. Vsekakor pa so to bile najboljše sanje v mojem življenju.
    Vesolje je zaradi svoje brezmejnosti in tudi oddaljenosti še vedno zelo neraziskano. Nove tehnologije sicer omogočajo, da znanstveniki odkrivajo vse več pojavov. Danes lahko tako opazujemo že gibanje nekaterih zunajosončnih planetov. Pri tem nam pomagajo vesoljska plovila, ki svoja potovanja tudi dokumentirajo s slikami in posnetki in nam tako približujejo dogajanja zelo daleč naokoli.
    Če bi bila sama znanstvenica, bi večino svojih raziskav usmerila v iskanje planeta, ki bi nam, ljudem, omogočal življenje na njem. Takšne raziskave sicer potekajo že kar nekaj let, vendar ni še nihče odkril takšnega kraja, kjer bi bilo to mogoče. Menim, da bomo ljudje v bližnji prihodnosti tak kraj nujno potrebovali, saj število prebivalstva na tem svetu še vedno narašča. Iz tiste milijarde iz leta 1830 nas je danes na svetu že okoli 6 milijard. Zemlja je iz dneva v dan bolj obremenjena, tako zaradi izkoriščanja njenih naravnih dobrin kot tudi zaradi onesnaževanja. Ljudje smo z nepremišljenim ravnanjem skoraj uničili planet in se šele zdaj, ko nam narava vrača udarec, zavedamo posledic. Morda bi nov planet pomenil novo priložnost, da bi na njem ustvarili mirno, simbiotsko življenje.
    Tudi če bi takšen planet našli, bi bilo tu še vedno vprašanje, kako priti nanj. Sicer že pošiljamo vesoljske sonde v zelo oddaljene kraje in dosegamo res neverjetne rezultate. Vprašanje pa je, s čim bi lahko preselili nekaj milijard ljudi v tako oddaljen kraj. Sama bi poskušala zgraditi tunele iz našega planeta v vesolje. Na vsaki celini bi postavila trdno postajo, iz katere bi se vile široke kompaktne gumijaste cevi. Le-te bi se dvigale v atmosfero in vse do vesolja. Ker je tam brezzračen prostor in stvari v zraku lebdijo, gumijaste cevi ne bi potrebovale podpore. Potrebno bi jih bilo le povezati z želenim nebesnim telesom. Pri tem bi mogli paziti na dovolj veliko oddaljenost od teles z veliko privlačno silo. Človek, ki bi želel v vesolje potovati bi moral kupiti vstopnico, nato bi ga oblekli v astronavtsko obleko in zaprli v majhno kroglasto kabino, ki bi jo izstrelili v tunel.
    Želim si, da bi prebivalci modrega planeta nekoč odkrili kraj, ki bo ustrezal življenjskim razmeram in tudi našli način, kako tja priti. Upamo lahko le, da bosta čas in človeški um skupaj našla pot do te iluzije.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune