ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [168/172]  Naprej >>

Vesoljska potovanja v prihodnosti
Rok Mirt, TŠC Nova Gorica, Elektrotehniška in računalniška šola

    »Gospod! V glavnem rezervoarju cone B pušča vodik!« je na most Zemeljskega vesoljskega plovila Konoha pritekel eden izmed nižjih častnikov.
    »V katerem koridorju?«
    »B-252, gospod!« je povedal častnik, ženska v uniformi druge častnice pa je že izrekla glasovni ukaz računalniku, ta pa je neprepustno zaprl celoten koridor B-25, hkrati pa je ven prežarčil še tri ljudi, ki so se trudili omejiti širjenje s pomočjo ultraoksidacijskega topa. Ta je streljal balone posebnega izotopa kisika, ki se je spajal z vodikom in ga spreminjal v vodo. Tako je bila izguba vodika ustavljena in ni bilo nevarnosti, da karkoli raznese. Iz vode pa so potem z lahkoto zopet dobili vodik, ki so ga potrebovali za pogon vodenih izstrelkov. Ti so se uporabljali pretežno za strele v orbiti, saj so bili boljši za zasledovanje kot laserski streli, katere so uporabljali v bojih v brezzračni galaksiji. Laserski žarki so bili ustvarjeni s pomočjo velike toplote in sevanja. Ko se je droben žarek dotaknil kemijskega elementa chakra, s katerim so bile na zunanji strani ojačane stene ladij, ga je ta prebil in vanj naredil luknjo. Če je bil večji žarek, je zaradi prevelike toplote in hitrosti elektronov prišlo do eksplozije. Zato so razvili ščite na osnovi mikro ogledal, ki so odbijala laserske žarke. Ko ščiti niso bili vključeni, je ladja posrkala mikro delce v cev, ki je obdajala zunanji del ladje. Ko so se ščiti vključili, je ladja z veliko hitrostjo izstrelila ogledalca in okrog nje se je vključilo večje elektromagnetno polje, ki ga je poganjal eden izmed štirih fuzijskih reaktorjev. Polje je držalo ogledalca blizu ladje in ko je sovražna ladja izstrelila laserski žarek, se je ta odbil od ogledal in se zaradi upada energije izničil. Toda zaenkrat ščitov še niso potrebovali, saj je bila Konoha na izvidniško-raziskovalni misiji. V ozvezdju, imenovano Kiba, po sinu astronoma, ki jo je odkril, so iskali znake zunajzemeljskega življenja. Na žalost ali pa na srečo niso zaenkrat odkrili še ničesar. Niti planeta, na katerem bi se lahko nahajala živa bitja, niti ostankov v vesolju, kaj šele da bi srečali kakšno ladjo. Vendar vseeno niso obupali, saj sta bila na krovu tudi dr. Tenten Uchiha in Daniel Jack; prva je bila doktorica kemije, fizike in biologije, Daniel pa je bil antropolog in raziskovalec. Ta sta posadki vedno postregla z nekaterimi podatki, predvsem pa kje in kako iskati. Približno teden dni po dogodku z vodikom so v komunikacijskem oddelku dobili nujno sporočilo, ki je bilo hkrati dobro in slabo. Bazo na Jupitrovi luni Evropa so napadli Nezemljani. Evropa je klicala na pomoč vse razpoložljive sile. Kapitan Eros Hokage je takoj ukazal nastaviti kurz proti luni in dal izračunati vse potrebne meritve, od zalog hrane in kisika do časa, potrebnega za pot do tja. Navigatorji so izračunali tridnevno potovanje z uporabo hiperpogona, sicer pa bi trajalo do 4 tedne. Hokage ni hotel uporabiti hiperpogona, saj sta ga morala poganjati dva od štirih reaktorjev, kar je pomenilo, da bi jim moralo kmalu zmanjkati deuterija, ki je bil ena izmed glavnih potrebnih surovin za pogon fuzijskega reaktorja. Vendar niso imeli izbire in tako so se z devetdesetodstotno močjo odpravili proti cilju. Med potjo so testirali orožja s streli na asteroide. Nekaj ur pred trčenjem z Evropo so ugasnili hiperpogon in vključili ščite. Ladja je imela obliko izumrle ribe kladivarice, ki je imela glavo v obliki kladiva. V »trebuhu« se je na odhod že pripravljala eskadrilja vesoljskih plovil. Čakali so samo še, da se odpre zapornica. Na mostu pa je bilo medtem zelo napeto. Tam so bili vsi višji častniki, kapitan in oba znanstvenika, poleg njih pa še nekateri tehniki, ki so preverjali stanje opreme. Dolgo časa se ni nihče od njih oglasil, potem pa je prvi častnik nenadoma rekel: »Nič ne vemo o njih, z Evrope pa ni več ne duha ne sluha. Ali se skrivajo in ne oddajajo, da ne odkrijejo njihovega položaja, ali pa so že mrtvi. Tudi nobenih drugi ladij nismo opazili, najbrž iz istega razloga,«.
    »Dvomim, baza ima dobro obrambo in je izklesana v živi skali dvesto metrov pod površino. Zaloge dobijo vsak teden z Zemljine lune, tako da ne bi smelo biti težav,« je podvomil kapitan. »Mogoče bi morali poskusiti komunicirati tudi z napadalci,« je predlagal Daniel. »Mogoče niso tako sovražni, kot izgledajo.«
    »Napadli so našo bazo! Kako naj ne bi bili sovražni?« je zanimalo drugo častnico.
    »Ne vemo, kaj se je zgodilo. Mogoče so naše ladje napadle njihove ali kaj podobnega,« je ugovarjal. V tistem trenutku so zagledali drugo luno Ganimed, za njo pa se je v polsenci skrivala ladja. Ta je imela preprosto trikotno obliko, očitno pa je imela tudi podobno orožje kot Konoha, saj je proti njim priletel svetlobni žarek in kmalu je ladjo občutno streslo. Očitno so ščiti zdržali. Običajno jih je bilo treba od šest do devetkrat zadeti z laserji, potem pa, če si imel srečo, te mogoče ni razneslo. Hokage je hitro dal ukaz za vrnitev ognja in kmalu je Konoha izstrelila svoj prvi strel. Njihova ladja je bila očitno že močno poškodovana, saj so se začeli umikati za luno. Gotovo pa so imeli tudi močnejše ščite. Letalci so bili še vedno v hangarju, saj kapitan ni vedel, kakšno protiletalsko obrambo ima nasprotnik. Medtem je Daniel še vedno sitnaril in kmalu sta ga podprla še Tenten in prvi častnik. Zato je kapitan Eros dal ukaz za oddajanje njihovega sporočila na vseh frekvencah in prek vseh možnih oddajnikov. Ni vedel, na kakšen način komunicira druga ladja in kakšen jezik sploh govori, govoril pa je počasi in mirno, saj je upal, da bodo razumeli, da jim noče nič slabega. To je trajalo kakšno uro, potem pa je Tenten prekipelo in odpravila se je v skladišče opreme. Kmalu sta za njo prišla še drugi znanstvenik in kapitan Hokage. Tam je poiskala nekaj čisto navadnih žic iz zlitine chakre in elementa anilija, ki so ga izkoriščali za izdelavo žičnih elektromagnetnih vezij, pridobivali pa so ga na planetu Muneni. Poiskala je še nekaj delov in na koncu iz skladiščne omarice vzela še majhen ionski generator električne energije. Kapitanu se je posvetilo, kaj počne, zato ji je začel pomagati.
    »Kje ste se pa tega naučili?« jo je med delom vprašal.
    »Dedek me je naučil, ko sem bila stara petnajst let. Konec dvajsetega stoletja so imeli še televizije, če ste bili kdaj v Gordinskem muzeju; tam jih imajo veliko razstavljenih: LCD, plazma, CRT in podobne starine, dedek pa je takrat lovil signal še na navadne antene, delovalo je pa tako, da so imeli na višjih hribih oddajnike, od koder so oddajali signal, ki so ga potem lovili s tako anteno,« je pojasnila Tenten. »Kako pa vi poznate to?«
    »Rojen sem bil leta 2000 in moji starši so nekaj časa tudi uporabljali takšno televizijo, saj so bili oddaljeni od mesta. Potem pa se je pojavila digitalna televizija in optični kabli in podobno, zato sem kasneje to počel le za zabavo. A še vedno znam. Ampak če smem vprašati, zakaj to sploh počnemo?«
    »Ker so radijski in televizijski signali najbolj osnovni, kar jih poznamo. Mogoče druga ladja tamle komunicira na nek drug način, zato izdelujemo anteno, s katero bomo lahko oddajali analogni signal, zvok ali celo sliko, za katero domnevam, da jo najbrž lovijo. Tudi Konoha ima podobne načrte, četudi se nikdar ne uporablja, odkar imamo teraherčno oddajanje« Sicer niso bili prepričani, če jih bodo na drugi strani sploh razumeli, vendar poskusiti ni bil nikakršen greh. Ko so končali čisto navadno »zimprovizirano« anteno za radijske in televizijske valove, so jo odnesli proti izhodu na glavno ploščad, kjer so bile že druge komunikacijske naprave. Nato so jo izročili glavnemu tehniku, ki jo je pritrdil na ploščad in pripeljal kable do mosta. Ponovno so začeli oddajati in nestrpno čakali na odgovor. Doktorica jih je opozorila, da bo, če antena ni dovolj močna, signal potoval kar nekaj časa. Očitno je bila odlična, saj so po nekaj urah začeli dobivati odgovor na podoben način, kot so ga poslali. Kapitan je ukazal prinesti digitalni pretvornik za boljši zvok in sliko, potem pa so si začeli ogledovati posnetek. Na njem je bilo bitje, s kožo rožnatega odtenka. Bila je drugačna, kot je človeška. Imelo je temne črne oči in ni imelo las. Oblečeno je bilo v preprosto obleko rjave barve, morda iz lana ali bombaža. Njena posebnost je bila, da je imela veliko žepov in je bila malo daljša kot običajno: dolga je bila skoraj do polovice poti od pasu do kolen. V brezhibni angleščini je prosil za hitrejši in bolj napreden prenos. Kapitan je takoj posredoval frekvenco teraherčnih oddajnikov in sprejemnikov. Kmalu je prenos potekal z nekaj sekundnim zamikom, saj so bili oddaljeni kar precej eden od drugega. Nezemljan, s katerim so komunicirali, se je predstavil kot Sasuke. Ko so bile formalnosti opravljene, so začeli s pogajanji. Najprej je vodja Konohe vprašal, kako znajo njihov jezik. Njegov kolega na drugi ladji pa mu je odgovoril:
    »Ko ste poslali sporočilo, smo ga analizirali in se tako naučili vaš jezik. Vendar je trajalo nekaj časa.«
    »Pa ne dolgo,« je menil Eros.
    »Imamo posebne telepatske sposobnosti in izjemne sposobnosti pomnjenja in hitro se učimo,« je povedal njegov sogovornik. Na Konohi so domnevali, da morajo biti kakšnih dvajset let tehnološko in evolucijsko bolj napredni. To je bilo vidno po njihovem orožju in po tem, kar jim je ravnokar povedal poveljnik njihove ladje.
    »Radi bi izvedeli, kakšni so vaši nameni. Če boste ali ste že napadli našo postojanko na tisti sivorjavi luni, potem ne bomo imeli druge izbire, kot da vas napademo,« je povedal kapitan.
    »Resnično, tisti cepci na Luni bi že lahko razvili generator nevidnosti in močnejše ščite,« je menil prvi častnik.
    »V ta del galaksije smo prišli iz čisto preprostega razloga, to je najti še kako naprednejšo raso. Do sedaj smo odkrili štiri, vendar so bili v vseh pogledih krepko za nami, zato se jim nismo razkrili. Vi izgledate tehnološko in evolucijsko skoraj podobni nam, zato bi se radi domenili za srečanje, da bi si mogoče izmenjali tehnologije ali pa sklenili zavezništvo,« je predlagal Sasuke. »Vaši bazi na luni pa nismo storili nič, ampak smo bili napadeni in sicer s strani neke ladje. Ta je imela enako oznako kot vi, napadla pa nas je tedaj, ko smo hoteli pristati na luni. Na srečo smo ušli, vendar je mogoče še kje tukaj v bližini. Če se strinjate, vam dovolimo, da pridete na našo ladjo na, kot vi rečete, kosilo in nadaljna pogajanja.«
    »Prišli bomo štirje ljudje, samo dajte nam točne koordinate, kam naj se prežarčimo,« je povedal kapitan, obenem pa je že pomignil obema gostoma, da gresta z njim. Daniel je bil zadovoljen, prvi častnik O'Neill pa je imel veliko vprašanj. »Mislite, da ne gre za past? Mislite, da res hočejo skleniti zavezništvo? Mislite, da imajo kaj užitnega?« in še bi nadaljeval, če ga ne bi med smehom prekinil kapitan: »Seveda James, gotovo imajo piščanca.« Takrat je prvi častnik James O'Neill utihnil in se tudi sam nasmehnil. Prišli so do sobe za prežarčevanje. Žarki so njihovo telo razgradili na podatomske delce, potem pa s pomočjo valovanja poslali te delčke nekam drugam, kjer jih je poseben sprejemnik spet ujel in jih ponovno sestavil v atome, molekule in naprej v popolno človeško telo. Vsi štirje so se nagnetili na sredino sobe, kjer je bil narisan krog s premerom dveh metrov, znotraj katerega je bilo delujoče območje žarkov.
    »No, pa pojdimo. Zaupam jim, čeprav so mogoče čudni. Upam da bomo postali dobri zavezniki, saj nočemo medgalaktične vojne,« je rekel Hokage. Takrat je druga častnica že sprožila žarek in izginili so. Na drugi ladji so jih lepo sprejeli, razkazali so jim celotno ladjo, tako da so videli, kako in kaj počnejo druge rase. Njihova ladja je bila že v fazi testiranja generatorja nevidnosti in motorjev s svetlobno hitrostjo. Bili so tudi evolucijsko napredni. Sklenili so zavezništvo in postali prijatelji. Izmenjali so si tehnologije, ljudstvo Antov pa je bilo še posebej zainteresirano v Zemeljski način življenja, kulinariko in starejšo tehnologijo, na primer radio. Skupaj so zgradili tudi tehnološko najbolj napredno ladjo, poimenovano Sakura. Ta je imela vse možne stvari, od svetlobnih motorjev pa do hangarjev za povsem nove civilne transporte. Ta so delovala na osnovi že povsem zastarelih litijevo-ionskih baterij, vendar tokrat z drugimi, manj škodljivimi elementi, ki so zdržali tudi dobrih 20 let. Ta vozila je po vseh registriranih progah urejal računalnik, tako da ni bilo nobenih prometnih nesreč, razen za tiste zunaj prog. Na srečo pa je bila zaščita precej dobra. Anti so ustvarili kolonijo na Saturnu, ki je bil za njihove potrebe izjemno priročen, saj je vseboval veliko njim potrebnih naravnih surovin. Bilo je skoraj kot tisti prastari filmi na koncu dvajsetega stoletja. Začela se je razvijati Zveza med različnimi ljudstvi v vesolju.
    Kako se bo to odvijalo v prihodnosti, je nemogoče določiti. Upajmo, da čim bolje.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune