ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [170/172]  Naprej >>

VESOLJSKA POTOVANJA V PRIHODNOSTI
Veronika Koren, Srednja šola Veno Pilon, Ajdovščina

    »Dobrodošli na letu 187 – A. Pripnite si pasove, saj bomo vzleteli,« je dejal glas po zvočniku. Akito je premišljeval, ali to resnično kdo govori ali pa je vse le posneto na CD ploščo. Mogoče pa si sedaj vsakdo že lahko privošči robota. Vsaj onega prvega – prvi model, ki je izšel okoli leta 2113 in je bil sposoben delati vse. Akito se je odpravljal na Mars. Zaželel si je, da bi tja lahko namesto njega šel kdo drug. Sovražil je Marsovce, čeprav so bili po izgledu skoraj enaki kot navadni Zemljani. Toda nekaj na njih ga je odrivalo in mu ni pustilo spati. Mogoče zgodba, ki jo je slišal od dedka? Začel je razmišljati o njej, a ga je kmalu premagal spanec.
    »Ne, ne! Pusti me!« je zaslišal v daljavi. Odprl je oči, vendar so ga močno bolele. Vse pred njim je bilo megleno, linije zabrisane. Po čelu mu je polzel pot. Ali pa je bil le dež? Kdo ve? Še sam ni vedel odgovora. Hotel je zakričati, a se je iz njega izvilo le tiho kruljenje. Želel je premakniti roko, a je bila pretežka. Ni se mogel pobrati s tal. Negibno je ležal, kdo ve, kako dolgo? Čez nekaj časa je čutil, da ga močna sila pobira s tal. Še vedno ni videl ničesar, kmalu pa je začutil mraz. Tak mraz, kot ga ne poznajo nikjer na Zemlji, pa četudi je zadnja ledena doba šele minila. Zapustila ga je življenjska volja in začel se je spominjati vsega slabega in vseh napak. Jokal je. Tega se je še zavedal. Potem pa je padel v sen. Ko se je zbudil, je ugotovil, da je z njim vse v redu. Strah ga je bilo le neznanega – spal je v beli postelji pod neštetimi lučmi. Toda okoli sebe ni opazil nikogar.
    »Ne boj se«, mu je rekel prijazen glas.
    »Česa naj se ne bojim?« je odvrnil.
    »Nas«, se je spet oglasil drugi glas.
    »Kdo pa ste vi, da bi se vas moral bati«, je spraševal, »in kaj se mi je sploh zgodilo? Kje sem?«
    »Sem vedel, da ne boš nič vedel. Jaz sem Kalito. Tu, poleg mene pa sta še Tiona in Partol. Si bil tudi ti na tistem letalu za Mars?«
    »Ja, zakaj te zanima?«
    »Ker smo vsi od tam. Imeli smo nesrečo, veš? Toda sedaj smo spet na Zemlji. Ne vem, kako je to mogoče. Saj tega nihče ni mogel vedeti. Vsem tukaj zbranim sem povedal svojo teorijo o tem, da v vesolju nismo sami. Da je življenje tudi na Marsu, so dokazali že naši predniki okoli leta 2020, toda tam zunaj je še nekaj. Prepričan sem o tem, a mi nihče ne verjame.«
    »Jaz ti«, mu je odgovoril Akito. Dedek mi je pripovedoval o vsem tem. Pomagal ti bom pri tvojih raziskavah, če mi dovoliš in če mi bodo kdaj dali proč vse te cevi!« Akito je bil jezen, Tiona in Partol pa sta se mu smejali. Kdaj že sta bili odrešeni vsega tega. Sedaj sta lahko le še ležali, vsake toliko pa ju je obiskal zdravnik, da je preveril njuno stanje. Na začetku niso vedeli, za kaj gre, toda kmalu so ugotovili, da je od njihovega leta proti Marsu preteklo kar nekaj mesecev, sami pa so se spomnili le nekaj zadnjih dni. Bili so edini preživeli, kot so kasneje izvedeli. Čas v bolnišnici so izkoristili predvsem za spanje in lenarjenje.
    »Ne razumeš. Oni so edini preživeli. Kje pa so ostali? To moraš nujno sporočiti naprej v Modro hišo in Rdečo hišo na Mars. Naj se predstavniki dogovorijo, kako naprej. Kdorkoli jih je že ugrabil, jih bo prej ali slej prišel iskat. Nočemo vseh spraviti v tež...«. Govorjenje je prenehalo in pri Akitovi postelji sta se pojavila dva moža v belih haljah.
    »Vse v redu?« ju je zanimalo.
    »Seveda. Le to me zanima, kdaj bomo lahko odšli domov«, je bil radoveden Akito.
    »Kmalu. Naslednji teden, če bo vse po sreči«, mu je odgovoril mož z obrazom, podobnim opici. Prav smešen se je zdel Akitu. Prav tako pa je bil vesel, da bo lahko odšel iz bolnišnice in vsaj enkrat po mnogih dnevih nekaj pametnega pojedel. Novico je hitro po odhodu zdravnikov seveda povedal tudi Tioni, molčeči deklici, Partoli, ki je bila videti rahlo odtujena, in Kaitu. Ta je bil baje največji in najboljši znanstvenik v laboratoriju vlade, a so ga odpustili. Pismo so mu poslali kar v bolnišnico. S tem se ni sprijaznil in se je zaklel, da bo prišel resnici do dna. Vsi so se začudili, ko jim je Akito povedal, kaj je slišal. Sklenili so, da se v bolnišnici ne bodo pogovarjali veliko, temveč se bodo raje srečali, ko pridejo ven. Svoj načrt so izpolnili in so se prvič srečali šele teden dni po odhodu iz bolnišnice. V tem času je Kaito v svojem laboratoriju ustvarjal in ustvaril nekaj zelo pomembnega za vse. Čitalec spomina. Delo je bilo težko, toda saj se da vse narediti. Posebno on. Sploh pa se piše leto 2419. Le malo stvari je neodkritih.
    »Ustvaril sem čitalec spomina«, so bile Kaitove besede namesto pozdrava.
    »Ja, tudi mene veseli, da sem te srečal«, se je z njim šalil Akito. Tiona in Partol sta se nasmehnili.
    »In? Kako deluje?« je bil radoveden Akito. »Kje imaš cedilo in lučke?« se je norčeval. Kaito ga je le grdo pogledal in nadaljeval z razlago. »Odlično. Le trije so ga uporabili do sedaj, toda obnesel se je. Mogoče bi z njim lahko ugotovili, kaj se nam je takrat zgodilo. Vabim te, da ga poskusiš.«
    Akito mu je odgovoril: »Seveda. Ni problema. Pripravljen sem na nove izzive. Pa pojdiva v tvoj laboratorij, da se vsedem na udoben stol in me priključiš na vse aparate in…«
    »Nehaj! Ni potrebe po tem«, mu je dejal Kaito. »Izvoli injekcijo. Zabodi si jo v žilo. Si? Odvzemi nekaj krvi in jo daj v lonček.«
    Akito se je začudil, toda ubogal ga je. Kaito je nekaj dodal krvi,ta je spremenila barvo v rumeno. Vse skupaj je dobro premešal in ukazal Akitu, naj si vse vbrizga nazaj. Akito je to storil in kmalu zatem je padel v trans. Začel je govoriti najprej neumnosti, potem pa je začel obujati spomine na vse, kar se je zgodilo. Vsi pri omizju so bili zgroženi. Ugotovili so namreč, da so bili ugrabljeni od nekih čudnih stvorov, ki prebivajo na še nepoznanem planetu Haitol. Akito se je začel spominjati tudi poti tja in vsega, kar je bilo povezano z nesrečo. Ugotovil je tudi, da so v njihova meča vgradili čipe, ki jih obveščajo o vsem, kar se dogaja na Zemlji. Po tem odkritju se je Akito zbudili. Sam ni vedel ničesar, zato so mu vse še enkrat razložili. Odločili so se, da je vse to prenevarno zanje, zato so o tem obvestili vlado. Ta je poslala najprej izvidnika, potem pa kar vojne ladje na ta planet, ki ga ni dosegla svetloba. Haitolci niso bil pripravljeni na napad, zato so bili skoraj vsi ubiti. Preživeli so povedali, da so prvotni prebivalci Zemlje, toda zaradi vseh katastrof, za katere so bili krivi predvsem sami, so se bili primorani odseliti. V času njihovega bivanja na Zemlji je namreč nastopilo najtoplejše leto. Temperature so se povzpele nad 60 °C. Led se je stopil in poplavilo je veliko delov celin. Domove so zapuščali z raketami. Odhajali so na planete, ki so bili še najbolj podobni Zemlji in ki so jih odkrili njihovi predniki. Veliko ljudi je zastavilo domove in celo premoženje, da so lahko dobili denar za selitev. A veliko jih je ostalo na Zemlji. Sonce se je segrelo ter se oddaljilo od njihovega novega planeta. Zaradi pomanjkanja svetlobe so postali pošasti. Njihova koža je bila brez pigmenta in še videli so slabo. Začeli so izkoriščati dobrine planeta in zgradili ladje, s katerimi so včasih obiskovali druge planete ter iskali življenje. Po mnogih letih iskanja so spet naleteli na njihov prvotni planet, Zemljo. Opazovali so vse ladje, ki so odhajale ali prihajale na Zemljo. Ko so slišali za nesrečo, so hitro odšli po preživele, jim vsadili čipe ter jim kasneje sledili. Toda njihov načrt se je izjalovil in sedaj so sami žrtve. Prav vse je njihova zgodba prizadela ter jih ganila. S posvetovanjem Modre hiše na Zemlji in Rdeče hiše na Marsu so sprejeli nekaj hudih ukrepov glede skrbi za okolje, saj niso hoteli, da se ponovi zgodba Haitolcev.
    Kaito, Tiona in Partol pa so se odločili, da jim pomagajo. Kaito je izdelal stroj za teleportacijo, Tiona in Partol pa sta Haitolcem pomagali, da so se uveljavili v družbi ter se zavzemali za njihove pravice. Z iznajdbo stroja za teleportacijo je bilo potovanje med planeti lažje, hitrejše in cenejše. S tem niso več onesnaževali okolja ali mu kakorkoli škodovali. Na ta način so odkrivali tudi druge še nepoznane planete ter se nanje naseljevali. Leta so tekla in kaj se je zgodilo s Tiono, Kaitijem, Partol in Akitijem? Postali so nesmrtni. Seveda ne v resnici, ampak v zgodbah. Zanje je gotovo slišal vsak in vsi so sanjali, da bi postali oni. Po njih so poimenovali tudi nekaj novo odkritih planetov. Tako ne bodo nikoli pozabljeni.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune