ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [171/172]  Naprej >>

Vesoljska potovanja v prihodnosti
Tamara Podkrižnik, Fakulteta za pomorstvo in promet

    Tema. Ogenj. Toplota. Vročina. Svetloba. Zvezde. Sonce.
    Naše osončje, naša galaksija.
    Ura je odbila polnoči. Želim zaspati, a ne morem. V moji glavi je preveč zanimivih stvari. Možgani se napenjajo ob zadnjih informacijah, o izračunih in izsledkih raziskav te preproste podeželske deklice.
    Zadnje dni polnijo časopisne strani le življenjske zgodbe, ljubezenski romani, in besede o morebitni rešeni recesiji iz 21. stoletja. Obstaja legenda o preprostem mladem vaškem fantu, ki je imel rešitev. Imel je zapisano, izračunano, črno na belem. A ameriški in drugi svetovni mogotci, so mu te izsledke prepovedali objaviti. Fantič jih ni ubogal, objavil jih je na spletu. Naslednji dan so ga našli mrtvega. Vzroka za smrt niso odkrili takoj. A kasneje, ko so njegovo mrtvo telo želeli preučiti, je telo izginilo. Od takrat naprej se v vasi, od koder je izhajal fant, širijo govorice, da fant ni bil le fant. V njegovih žilah naj ne bi tekla kri, pač pa ognjena svetloba. Vroča, veličastna.
    Hočem zmagati, sem pomislil. Hočem imeti informacije, dobiti jih moram prvi. Skočil sem na noge, poiskal domačo vas tega fanta. Vedel sem, da je ta vas drugačna od ostalih vasi in mest. Bilo me je strah, kajti vedel sem, da se spuščam v stvari, ki navadnim Zemljanom niso znane, ampak gredo preko vseh mej. Usedel sem se v svoje malo prevozno sredstvo. Počasi sem se odpeljal po temni, prazni cesti. Pogledal sem v ogledalo in videl, da so me naenkrat obkrožili avtomobili konkurenčnih časopisov. Pripeljal sem do reke, se zapeljal vanjo in vklopil vodni pogon. Hja, v 19. stoletju česa takega niso niti sanjali. V 21. so takšna vozila že poznali, a je recesija njihovo praktičnost in perfektnost izničila. Danes pa takšna prevozna sredstva poznamo. Nekateri jih imajo, drugi jih niti ne potrebujejo. Samo upal sem, da moji zasledujoči tega pogona nimajo. Pogon na ogenj, toploto in svetlobo.
    »Živijo, Luina, sem Marko,« sem potiho zašepetal na njeno uho. Mirno sem nadaljeval: »Ne boj se me, nič hudega ti nočem. Počasi se zbudi, nekaj te moram vprašati.«
    Dekle je odprlo oči. Žareče, svetle, zvezdnate. Prijel sem jo za roko, a sem se opekel. Bila je vroča, ognjena. Pomislil sem: kako primerno ime, Luina.
    »Luina me je poimenoval moj starejši brat. Da, moj starejši brat je tisti, ki so ga umorili, ker je hotel rešiti svet. Če ste novinar, bi vam to moralo zadostovati. Prosim, pojdite, ne vračajte se več! Strah me je, bojim se, da bodo kaj storili tudi meni,« je moledovalo dekle.
    Presenetljivo, mlada dama je vedela, kaj razmišljam. Sprva sem se tega ustrašil, nato dobil odlično idejo, da jo povprašam o njenih potomcih, o njenem mnenju, da njen brat ni imel krvi. Torej je tudi ona nima? Zato tako vroča in ognjena? Previdno sem nadaljeval: »Luina, koga se bojiš, saj ne misliš, da bodo kaj storili tudi tebi, po jutrišnji predstavitvi?«
    Luina me je pogledala in tiho rekla: »Nisem zato tako vroča in ognjena, ker ne bi imela krvi. Jaz kri imam, jaz sem drugačna od brata. Popolnoma navadna Zemljanka. Mogoče je nekaj stvari več le v moji glavi. Mogoče imam vso tisto svetlobo in toploto, ki jo je brat imel v žilah, v glavi. In če vas zanima, česa me je tako strah. Gospod, poglejte, koliko starejši ste od mene. In kljub svojim letom se ne zavedate, da življenje ne more in ne sme biti perfektno? Brat je zato umrl, želel je narediti dobro, svet spreobrniti, ga rešiti in postaviti nazaj na noge. Ni mu uspelo. Živimo dalje, a na res skromni nogi. Če pa odkrijemo življenja na novih planetih, pot do tja, se bo zemeljska prenasičenost porazdelila. In ta bi tej bedi napravila konec. Se strinjate z mano?«
    Okamenel sem nad fantastično in osupljivo predstavo te 14-letne punce. Sedaj razumem in ji želim pomagati. Pogledal sem jo v oči. Za trenutek sva se ujela, ona pa je rekla: »Gospod, vas lahko nekaj vprašam?« Prikimal sem. Nadaljevala je: »Vaše oči so me osupnile. Ste kdaj sanjali o vesolju? O stvareh, ki se dogajajo stran od naše Zemlje?«
***
    Stala sta pred milijonsko publiko. V zraku je brenčalo od napetosti. Vsi so čakali na njune besede. In nato sta začela. Povedala celotno zgodbo, povedala o naših srečanjih z nezemljani in ocenila trenutno situacijo. Podala sta formule, dokaze. Vprašanj je bilo neskončno. A za ta vprašanja ni bilo časa. Odločila sta se, da nas bosta popeljala stran. Daleč stran od Zemlje. Na planet, ki ne spada v delitev devetih planetov.
    Luina je pogledala starejšega moškega ob sebi. Naj bi bil novinar, ki je z njeno pomočjo spoznal, kakšno moč pravzaprav ima. Rekla je: »Pripravljen?« On jo je pogledal, ji trepetajoče podal roko. Vsi smo se zavedali, da gre le za poskus, v katerem novinar Marko tvega svoje nezemeljsko življenje. Prijela je nož, začela rezati njegovo zapestje. Sprva je zajavkal, nato je začela iz njegovih rok sijati čudna svetloba. Začelo je goreti, postajalo je vroče. Luina je zakričala: »Marko! Daj roke na mojo glavo!« Marko je z zadnjimi močmi položil roke k njeni glavi.
    Prizor, ki smo ga imeli pred sabo, je bil najbolj srhljiv, kar smo ga kdaj videli. Grozljivejši od vseh grozljivk. Mladi Luini se je iz oči začelo kaditi. Nato je začel plamen ognja švigati iz njenih oči v Markove roke. Kričala sta, vedeli smo, da ju peče, da se ne počutita najbolje. A počasi smo vsi začutili tresenje. Med ljudmi je zavreščalo, vedeli smo, da potujemo. To je bilo naše zadnje zavedanje dogajanja okoli nas. Videli smo Marka in Luino, kako se krčita od bolečin, slišali smo njune krike. Nato pa….
    Tema. Ogenj. Toplota. Vročina. Svetloba. Zvezde. Sonce.
    Tuje osončje, tuja galaksija.
    Marko in Luina sta vstala, pogledala okoli sebe. Ljudje okoli njiju so spali. Okolica pa je bila… magična? Zelena barva gozdov, modra barva rek, čistost in neokrnjenost.
    Sedaj pa glas: »Luina in Marko! Dobrodošla! Preko teme, ognja, toplote, vročine, svetlobe, zvezd, sonca, domačega osončja, domače galaksije v tujem, neznanem! Vidva sedaj vladata na tem planetu! Poiščita ljudi, ki so tega planeta vredni!«

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune