ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [21/172]  Naprej >>

VESOLJSKE SANJE
Monika Sovan, OŠ Tabor Logatec, 4.a

Mali Lovro je neke noči, ko je njegova mami mislila, da že spi, gledal skozi okno v zvezdnato nebo. Lovro je veliko vedel o zvezdah, saj mu je njegov ati veliko povedal o njih. Vedel je, kje sta mali in veliki voz, katera zvezda je najsvetlejša in še veliko drugih stvari. Dolgo je strmel v noč, preden je končno šel v posteljo in zaspal. Kmalu pa je Lovro začel sanjati…
Z atijem, mamico, prijatelji in drugimi ljudmi so živeli na Luni. Luna je postala njihov drugi dom, čeprav so imeli tudi doma na Zemlji še hišo. Lovru je bilo na Luni zelo všeč, čeprav je tudi tam moral hoditi v šolo. Raketno potovanje med Luno in Zemljo ni bilo nič več nekaj posebnega. Z raketami so se vozili tako, kot nekoč na Zemlji z avtomobili. Ko je Lovro prvič z raketo poletel na Luno, je bil zelo vznemirjen. Pa tudi malo ga je bilo strah, čeprav tega ni nikomur priznal. Vsi potniki so se oblekli v vesoljske obleke, se usedli v sedeže in se pripeli. Tudi nekaj njegovih prijateljev je bilo tam. Ko je pilot vžgal raketo, so poleteli. Najprej je malo treslo, potem pa se je vse umirilo in lahko so odpeli pasove. Lovro pa je čisto pozabil, da v vesolju lahko leti. Takoj, ko se je odpel, je butnil z glavo v strop rakete. Lovro je zacvilil „Av”, ostali pa so se smejali, saj ga glava skozi čelado res ni mogla boleti. Zelo hitro so prispeli na Luno. Lovro je bil navdušen. Zagledal je hiše, skoraj take, kot na Zemlji. A je pozneje izvedel, da niso zidane, le sestavljene iz nekega materiala, ki so ga pridobivali iz kamenine na Luni. Ko so se izkrcali, so jih poslali v njihove hiše. Bilo je čudovito! Vrata so se sama odpirala. Luč se je sama ugašala in prižigala, ko je prišel in šel. Imel je računalnik, lahko se je pogovarjal z njim in še veliko drugih stvari. Lahko je dihal, kot na Zemlji, imeli so vodo, elektriko in kmalu se je Lovro počutil kot doma. A je pogrešal dedka in babico, ki sta ostala na Zemlji. Lovro je imel toliko dela na Luni, da je pozabil na domotožje. Nekega dne sta se z njegovim najboljšim prijateljem Erikom igrala z igračami, ki jih je prinesel z Zemlje. A igrače je bilo treba pospraviti! To jima pa ni preveč dišalo. „Počakaj”, je rekel Lovro. Prižgal je računalnik in ga vprašal če lahko on pospravi. Računalnik se je začel smejati in smejati in smejati… Sploh ni mogel nehati! Lovro je bil užaljen, ker se mu je računalnik še kar smejal in smejal. „Kaj sem pa rekel tako smešnega?!” Je jezno vprašal Lovro. Računalnik se je nehal smejati in rekel: „Veš Lovro, veliko stvari na Luni deluje samih, igrače pa morajo še vedno pospraviti otroci, ki se z njimi igrajo. Ta stvar je enaka na Zemlji in Luni. Veselo pospravljanje!” Lovro se je obrnil in se skupaj z Erikom lotil pospravljanja. No, saj tudi pospravljanje igrač ni tako slabo, če imaš zraven prijatelja, ki ti pomaga.
Lovro se je zbudil. Ležeč v postelji je gledal skozi okno, občudoval zvezde in Luno ter si mislil: „No, če se jaz ne bom mogel igrati na Luni, se bodo pa morda moji otroci ali vnuki. Vem, da nas bo Luna prijazno sprejela.” Obrnil se je na drugo stran in spet mirno zaspal.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune