ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [25/172]  Naprej >>

NEZGODE V VESOLJU
Michelle Oletić, OŠ Mala Nedelja, 5. razred

Vesolje…hm, hm, hm…vesolje…hm…res si ne moram predstavljati, da je bilo nekoč vesolje samo drobna pikica. Zdaj pa je nekaj največjega. Res, ko ponoči pogledam v nebo, vidim zvezde, ki bi se jih rada dotaknila, ampak ne gre, ker so tako daleč. Zato sem si prisegla, da bom postala astronavtka. V vseh časopisih bo pisalo o meni: Maja prva Slovenka v vesolju. To so bile moje največje sanje. Saj veste, da se lahko sanje tudi uresničijo. Torej meni so se. Imam pa res srečo, da zdaj sedim v raketi in čakam na polet. 3…2…1… gremo!!!! BUM in PUF!! Že smo v zraku.
Oh, kako se oddaljujemo od Zemlje in letimo vse bliže zvezdam. Mislim, da smo najsrečnejši ljudje na Zemlji ali pa recimo v vesolju prav jaz, Maks in Sara. Maks vozi raketo, Sara pa je pomočnica. Joj, kako blizu Lune smo. » Pristajamo!« je zaklical Maks. Sara in jaz sva se usedli in pripeli. » Joj, kako sem nestrpna. Hvala Maja, da si rekla, da bosta z Maksom rabila pomočnico.« To je pa lepo slišati. S Saro sva najboljši prijateljici že od malega. In vem, da si Sara to res želi. Iti v vesolje, seveda. Zato sem direktorju vesoljske postaje dejala, da bi bila vesela, če bi lahko šla Sara z nama. »Ne zahvaljuj se, saj veš, da brez tebe na bi stopila na tuj planet,« sem odgovorila kar se da mirno, saj me bo zdaj, zdaj zgrabila panika. Govorila sem si, saj bo šlo, saj zmoreš, ne boj se, to so tvoje največje sanje Maja. Uščipnila sem se, ker sem hotela vedeti, ali sanjam, a me je zabolelo. To niso sanje, to je življenje, moje življenje, zato uživaj. Daj punca, zberi se. Čakaj, čakaj, zakaj pa pristajamo na Luni. Nismo nameravali iti na Mars. Odpela sem se in šla pogledat k Maksu, ali ni kaj narobe. »Maks, kaj je narobe z raketo?!« sem rekla in čakala na odgovor. Maks je zavzdihnil: »Maja, to je bil zasilni pristanek. Zmanjkalo nam je goriva.«
Kako? Po glavi so mi rojila različna vprašanja. »Halo, a ni tukaj na Luni neka bivalna hiška, kjer lahko nekaj časa bivaš?« se je oglasila Sara in prihitela k nama. »No, upamo lahko, da je tam shranjeno gorivo, ali pa kaj, s čim bi lahko poklicali na Zemljo,« je rekel Maks s kančkom upanja. »Gremo zdaj ali ne,« sem bila nestrpna. Oblekli smo si astronavtske obleke in odšli. Na Luni sem se počutila tako lahkotno. Skakala sem sem in tja. Že od daleč smo zagledali našo hiško. A se nam ni zdelo, da je to samo hiška. Ni bila tako majhna kot sem si jo predstavljala. Bila je velika. V njej je bilo prostora za 30 ljudi. Pohitela sem k hiši, za mano pa še Maks in Sara. Odprli smo vrata. Zaslišali smo neznane človeške glasove. Zelo smo se prestrašili, a smo vseeno šli pogledat, kaj je. Plazili smo se tako kot FBI s pištolami v rokah. Ampak mi smo imeli namesto pištol sklenjene roke. To igrico sva se s Saro zelo rade igrale. Vsi naenkrat smo skočili pred te »pošasti« in zagledali naše nekdanje sodelavce. Ti so se pred časom kar čez noč izgubili v vesolju. O njih ni bilo ne duha ne sluha. » Maja, Maks, Sara. Naši rešitelji!« je rekla Nina. »Halo, kaki rešitelji. Nam je zmanjkalo goriva in smo obtičali tukaj Bogu za hrbtom,« se je nič kaj vesel oglasil Maks. »No, kaj se tako kujaš, saj imamo mi še nekaj goriva v raketi!« je rekel Robi. » Zakaj pa vi ždite tu in čakate na čudež,« sem iznenada rekla. Vsi trije »izgubljenci« so zavzdihnili, pa se je prvi oglasil Matjaž: »Oh, veste, nam se je konica rakete utrgala stran. Robi je letel malo preblizu Lune in se je konica zaletela v Luno. Zato smo morali zasilno pristati.«
»Kakšna sreča. Zdaj imamo gorivo in še Robija, Matjaža in Nino smo našli.« »Jutri lahko že začnemo delati na tem, da se vrnemo na Zemljo.« je vsa vesela rekla Sara. »Res sem potrebna počitka.« sem dejala in zazehala. Maks pa je bil proti: »Kaj jutri? Ne, že danes se hočem vrniti na Zemljo in to takoj. Če pa nočete, bom pa kar sam šel,« je nejevoljno rekel Maks. Ne vem, res ne vem, zakaj je Maks zdaj kar naenkrat, ko nam je zmanjkalo goriva, začel biti nesramen. »Maks, zakaj si ti tako depresiven tu zgoraj v vesolju. Na Zemlji nisi tak. Saj vem, da te skrbi, da se ne bi kaj zapletlo, toda ni treba tega pokazati na tak način,« je jezno odvrnila Sara. In vsi smo se strinjali z njo. Ampak vseeno smo se odpravili v raketo po gorivo, da nam ne bi Maks kje sredi spanca ukradel raketo in odfrčal na Zemljo. Njihova raketa je bila res potrebna popravila. Odprli smo vrata in iz rakete vzeli gorivo. Maks in Robi sta v našo raketo dolila gorivo. Vsi smo se lepo vkrcali, se pripeli Matjaž in Maks pa sta se usedla za krmilo. 3…2…1… GREMO!!
Raketa se je dvignila v zrak. No, ne vem, samo meni se je zdelo, kot da je nekaj narobe, zato sem šla k Maksu in Matjažu pogledat, kaj je. »Ne kaže dobro!« je ostro rekel Maks. Matjaž pa je samo prikimal. Ta trenutek pa se je raketa z vso težo obrnila navzdol tako, da smo leteli v črno praznino. Mislila sem, da bom umrla in bo konec mojega življenja, ki ga skoraj nisem živela, samo sanjala sem. Sanjala o vesolju. In kaj bo zdaj vesolje naredilo z menoj. Ubilo me bo. Prijaznost pa taka. Kar naenkrat pa smo z konico rakete zadeli ob nekaj trdega in nas je močno vrglo, tako da sem se dotaknila stene rakete. In me je močno zabolela glava. Ampak vseeno sem hitro tekla proti izhodu, tako kot vsi drugi, saj je bila velika možnost, da bo raketa eksplodirala. Zunaj rakete pa sem zagledala vijolično sonce, zeleno nebo, modro travo in čudne ljudi. Bili so strupeno zelene barve. Na glavi, če bi temu trikotniku sploh lahko rekla glava, pa so imeli tri oči, dve veliki votlina, ki bi jih normalni ljudje poimenovali nos in dvoje ust, ki sta se na sredini trikotnika stikali. Ko se je ta stvor nasmehnil, sem videla, da je imel dva zoba zgoraj, dva pa spodaj. To bitje se je bližalo in bližalo. Vsi so stopili korak ali dva nazaj. Vsi razen mene. Zato me je bitje objelo in reklo:
»Kako si?« Jaz pa mu nisem odgovorila, ker sem bita tako zmedena. Od kod pa ta stvor zna slovensko. Nisem si mislila, da bo prav Sara stopila naprej k meni in rekla: »Zelo dobro se počuti, le malce je zmedena.« » Ne malce – zelo je zmedena.« Se je zraven mene postavila še Nina. »Kdo sploh si?« sem končno vprašala. »Če boste poslušali, vam povem!« In vsi smo napeli ušesa. » Mi smo Najmelzi. Tu živimo že zelo dolgo. Vi in mi smo v istem osončju. Ampak mi smo nevidni, naš planet Najmelz se prikaže le enkrat na leto. Vaša zemeljska agencija nas je odkrila lani in nas poimenovala Super Zemlja, to pa zato, ker so mislili, da je na našem planetu voda. Vendar so se zmotili. Našo travo so zamenjali z vodo. Tam za tem hribom je naša vas. Pridite. Tudi mi imamo imena. Jaz sem Triintrideset. Ampak vsi me kličejo Dvojna trojka.« Ta vesoljček ali Dvojna trojka nas je popeljal v prečudovito vas. Pokazal nam je njihove hiške, rože, vrtove, sladoled, vrtiljake, NLP-je (avtomobile po njihovo). In nas nazadnje peljal k predsedniku Najmelza k gospodu Enki. »Bodite prijazni z njim tako kot ste s predsednikom svoje države. Prosim vas, drugače vas lahko nažene in ne boste imeli prevoza!« nas je opozoril Dvojna trojka. Vstopili smo in gospodu Enki vse lepo razložili, kakšne nezgode so se nam pripetile. On pa je bil dobrega srca in nam je rekel: »Vzemite kar najboljšo vozilo - leteči avtomobil 3000.« Imeli smo pa res srečo. »Jaz pa tega ne znam voziti!« sta v en glas dejala Maks in Robi v zadregi, ko smo bili že pri letečem avtomobilu 3000. Vsi ostali pa smo se jima režali. Zato ker Maks in Robi tega ne znata peljati, nas je na Zemljo odpeljal Dvojna trojka. Ko smo prišli na Zemljo, smo pristali v Murski Soboti na glavnem trgu, ker se Najmelzani ne spoznajo na naše zemljevide. To je bila »štala«, ko so nas Murskosobodčani zagledali. Zraven nas pa še marsovca. Zbrani množici in novinarjem smo povedali našo zanimivo dogodivščino, nato pa se z vlakom končno odpeljali v Ljubljano. Dvojna Trojka pa nam je obljubil, da še pride kdaj na obisk. Pa še nekaj se mi je uresničilo. Naslednji dan smo bili vsi na naslovnici Slovenskih novic.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune