ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [27/172]  Naprej >>

Vesoljska potovanja v prihodnosti: NLP
Sara Sever, OŠ Stična, Ivančna Gorica, 5. razred

»Ja, ja. Itak, ej. Vesoljce si videla. Ful smešno.« »Ne, resno mislim. NLP sem videla. Razumeš?« Manji je šlo že na jok. Mislila je, da ji bo Vita verjela. Ona pa se ji je samo smejala. Manja jo je skušala prepričati: »Ne lažem. Prisežem, da ne. Kaj bi imela, vendar, od tega?« »Tega tudi sama ne vem. Ni mi jasno. Še bolj pa mi ni jasno, kako so lahko od vseh planetov izbrali ravno to našo malo Zemljo in si jih prav ti videla. Daj, no. Ne bom ti verjela. OK?« Manja se ni več trudila.
Stekla je domov. Na list je narisala NLP, ki ga je videla. V zvezek, s katerim že dolgo ni vedela, kaj bi, pa je zapisala vse, kar je tisti dan videla, in pozor, tudi slišala. Če bi imela kravato, bi si jo gotovo popravila, saj je bila zelo ponosna na to, kar je naredila. Zdelo se ji je, da mora ugotoviti, kaj se dogaja. Zato pa potrebuje »pomagača«. Na mamo je kar pozabila, saj ona sovraži vesoljce in vse kar je z njimi povezano. Začela je z očetom. »Oči...« »Ne, ne bom ti kupil novega kolesa«. »Nisem mislila tega.« »Aja, seveda. Ne, ne smeš iti spat po deveti.« »Tudi tega nisem mislila.« »Manja, vadi klavir. Če bi se pogovorila, se boš kasneje.« Manja se je usedla pred klavir. Tam je bila pesmica z naslovom Vesoljček. Pred očmi se ji je prikazal NLP, in sicer: velikanska krogla, na stotine fluorescenčnih pikic, lučk, pa en velik strupeno zelen kvadrat na tej krogli, na njem pa so se izpisali nekakšni znaki. In še tisto kar je slišala. Ozek, visok, piskajoče cvileč glasek, ki ti gre nekoliko na živce. Nato pa mimo šine neka stvar in NLP- ja se ne vidi več. Ko je spet odprla oči, so bile pred njo »vesoljske note«. Vzdihnila je. »Oči, ti verjameš v vesoljce?« »Manja, kaj pa govoriš?! Sicer pa vadi in ne govori več takih neumnosti!« Ona pa je samo zavila z očmi. Nato pa je odšla v sobo sestre Karmen. »Karmen, a se je tebi kdaj zgodilo kaj nenavadnega, pa ti drugi niso verjeli in te nekako zmerjali?« » Manja, govoriš iz svojih izkušenj?« Nekako čudno je prikimala. »Meni se je zgodilo kaj čisto normalnega, pa so se mi smejali in me imeli za čudno. Ne skrbi, takšni pač so nekateri. A se ti je zgodilo kaj čudnega, mislim res čudnega?« »Kar precej.« »Kaj pa?« Manja je čisto zardela. Tresla se je kot kakšen tak stroj in z znojem bi lahko zalila rože. »Pozabi.« In že je ni bilo. Svojo sobo je popolnoma razmetala. Iskala je revije o vesoljcih. Figurice vesoljce, karkoli kar je povezano z vesoljci. Vse to je lepo zložila v škatlo in sem je dala tudi risbo NLP-ja in »vesoljski zvezek«. Na škatlo je nalepila nalepko NLP- ja, čeprav ni bil tak kot ga je videla. Zraven pa je še na veliko napisala »VSE O NLP- JIH«. Škatlo je dala pod mizo in si vsak dan ogledala vsak predmet posebej. Naslednji dan je v šoli na hodniku srečala Vito in njeno prijateljico Lili. Drla se je tako, da se je slišalo po celi šoli. In kaj se je drla? »Hej, ti vesoljska čudakinja! Manuš bedasti. Veš kaj? Zgleda, da je več tako zmešanih, kot si ti. Tukaj imaš eno budalo, ki je imela iste sanje kot ti. Mogoče bosta ugotovili, če sta kaj takega jedli in imata zato take more. Vesoljci. Halo? Jaz sem že...« »Vita, nehi težit!« je zavpilo dekle, ki ga pripeljala Vita. »Živijo, jaz sem Ester. Baje si ti tudi videla NLP, ne?« Manja je prikimala in šlo ji je na smeh, saj je vendar dobila pomagača. In to po zaslugi Vite. Kdo bi si mislil! Ester in Manja sta se pogovorili in ugotovili, da sta videli isto, slišali isto in to obe v ponedeljek, okoli četrte ure popldne. Postali sta veliki prijateljici. Imeli sta veliko skupnih točk. Pa še nekaj pomembnega se je zgodilo. Vsake toliko časa sta zagledali nekega fanta, ki ju je zelo čudno gledal. Ne tako, da bi jima kaj slabega hotel. Bolj tako kot bi ju hotel nekaj vprašati. In ju, nekega dne, tudi je: »Živjo. Jaz sem Igor. Tudi jaz sem videl NLP v ponedeljek, okrog četrte ure.« Manja, Ester in Igor so se usedli za mizo in se pogovorili. Igor je dekletoma povedal nekaj česar nista videli in vedeli. »Tista stvar, ki je šinila mimo in »odpeljala« ta NLP s velikim zelenim kvadratom. To je bil še en neznani leteči predmet. Tega nisem videl dobro, le to vem, da je bil podolgovat, kot raketa. In bil je oranžne barve. Drugega nisem mogel videti.« Manja si je v »vesoljski zvezek« zapisala še to, o tem oranžnem NLP- ju. Ester pa tudi. Velikokrat so se pogovarjali o teh NLP- jih. Dvakrat tedensko so šli na sprehod, vmes pa so govorili o tej takrat zelo aktualni temi. Ko so bili na enem takih sprehodov, se je zgodilo nekaj neverjetnega. Ravno ko so govorili o tem podolgovatem NLP- ju, o tem kaj se je zgodilo, zakaj ga je tako šinil mimo in seboj odnesel NLP- z velikim kvadratom in fluorescenčnimi lučkami, se je nad njimi pojavil ta fluorescenčni NLP in se jim začel približevati. Ta velika krogla je pristala na tleh, nato pa se zakotalila par metrov daleč, kjer se je ustavila. Iz nje sta stopili dve bitjeci, ki sploh nista bili tako zelo drugačni od nas. No, bili so zelo visoki in suhi. Bili so plešasti in beli kot sneg. Na kratko, zelo luštkani za pogledat. Govorili pa so z tenkim, ozkim piskajočim glaskom, zelo podobnim tistim, ki so ga slišali, ko so videli NLP. Enemu je na roki sedela ena taka majhna stvar, z enim očesom. Ta je začel govoriti: »Dober dan. Prihajamo s planeta Veja. Midva sva Mimi in Mili. To pa je Lili.« Pokazal je na to malo enooko stvar. Manja, Ester in Igor so samo gledali. Govorijo, vendar, z vesoljci. Igor se je opogumil: »Dober dan. Mi smo Igor, Ester in Manja. Videli smo že vaš NLP. Mi...« »Kaj pa je to NJP?« »Mislite NLP? To je kratica za neznani leteči predmet. Z drugimi besedami vaše prevozno sredstvo« jim je razložila Ester. »O, vsemogočno kroglo, mislite. Ja, ja. NJP, hi hi. Smešno se sliši.« Zdaj je spregovoril še tisti večji oziroma Mili: »Veste, na planetu Veja je zelo lepo. Imamo veliko dreves, veliko igral za naše otroke, en tak velik park. Ampak, imamo en velik problem. Primanjkuje nam vode. Zato smo prišli sem. To je modri planet, kajneda?« » Modri planet, Zemlja, ja.« Medtem, ko je Manja govorila, se je Igor nečesa spomnil: »Lahko nekaj vprašam? Vsi trije smo videli vašo kroglo, ko je letela. Pa tudi slišali smo nekaj. In kaj je bil tisti kvadrat? In kaj je šinilo mimo vas? Nekaj podolgovatega, oranžnega.« Mili je začel govoriti: »Slišali ste naš radio. Tisti strupeno zelen kvadrat pa je bila naša registrska tablica. Drugače je bil list drevesa vikš. Veliko ga imamo. Tej znaki so številke in črke. Registrska tablica, pač. In glede te oranže reči. To je bil leteči korenček. Tak NJP. V njem so bili prebivalci planeta Žemlja. Tam ves čas jedo. In na Veji imamo veliko rastlin, tudi užitnih. Žemljani nas ves čas napadajo.« » Mili ima prav. Ves čas nas napadajo. Prej smo imeli veliko vode, zdaj pa je zaradi Žemljanov nimamo. Naju z Milijem so poslali na Zemljo, da jim pripeljeva vodo, pa so naju napadli. Mislili so, da že imava vodo, ker je nisva imela so naju pustili. Če bi jo imela, bi naju oropali.« Ester pa: Pa vi... Tu... Ali želite, da vas bi ljudje videli?« Vesoljčka sta se spogledala. Mimi pa je rekla » Ne, mislim, ja, no...« Mili jo je prekinil. »Želiva jih spoznati, ampak nočeva, da bi naju dali v kakšen cirkus ali kaj podobnega.« Manji se je to zdelo zelo smešno, zato se je začela smejati, hohotati, krohotati, skratka komaj je še stala. Igor pa je razmišljal o tem kar sta rekla Vejana. »A lahko nekaj povem? To se mi zdi nekaj pomembnega. Ljudje smo poleg Zemlje stopili le na Luno. Zdaj mi trije vemo, da obstaja življenje, še vsaj na dveh planetih. Zdi se mi...« Mimi ga je prehitela. » Samo na Luni ste bili?! Hi hi hi! Mi smo bili že na Mašini, Razmnoževalnici, Žemlji, tudi Luni, zdaj še na Zemlji, pa seveda na Veji, vi pa samo na Luni!« Igorja je zanimalo: Mašina, Razmnoževalnica?« Mili: »Ja, na Mašini izdelujejo, razne NJP-je, mašine pač. Tudi naša vsemogočna krogla je bila narejena tam. Na planet Razmnoževalnica pa gremo, ko si želimo otroka. Saj jo imate vi najbrž tudi. Ali pač ne?« Igor jim je želel povedati, da je to na Zemlji malo drugače, pa ga je Ester prehitela. »Veste, kaj? Lahko bi nekaj časa preživeli tu. Na primer v našem vikendu. Vsak dan bi vas obiskali in skrbeli za vas. Kaj mislite?« Mili in Mimi sta se strinjala. Pa tudi Lili je prikimala. Odšli so torej h Esterinem vikendu. Vsak dan so jih, tako kot so obljubili, obiskali. Zelo težko jim jih je bilo skrivati pred družino in prijatelji, a ni bilo hudo. Hudo je bilo, ko je nekega dne na Zemlji pristal leteči korenček Žemljanov. S sabo so imeli veliko strojev, ki so bili na koleščkih in so jih skrbno vozili naravnost proti vikendu. Še sreča, da so bili Manja, Ester in Igor takrat tam. Žemljani, ki so se jim približevali so bili Klobasa, Bonbonček, Vegan in Lizika. Vsak je peljal en stroj. Klobasa z nizkim glasom je začel: » Že vidim eno glavo. O, več jih je. In celo Zemljani so zraven. Vse bomo onesposobil, nato pa jih žive požrli. Ampak najprej jih samo onesposobimo, saj veste, če jih pojemo že zdaj, nimamo nobene moči. Počakati moramo približno en dan. Zdaj pa v napad!« In so se zagnali k vikendu. Klobasa je tekel kot bi ga navil. Lizika in Bonbonček sta si popravljali lase, Vegan pa se je zmrdoval, ljudi in Vejanov, namreč ni hotel pojesti. Klobasa je ta čas že podrl vrata in kot lev zarjovel. Druščina v vikendu je pogledala proti vrati in zakričala. Žemljani so prižgali svoje stroje in iz njih so začele teči razne snovi. Iz Klobasinega, na primer, je tekla Mega Cola. Stekla je po Igorju in Ester. Milija je zadel Super Burger, Mimi pa Špicamed. Lili je stekla ven. Za njo pa še Manja. Lili je pritisnila gumb in vsemogočna krogla se je odprla. Obe sta stekli vanjo. Lili je pritisnila na drug gumb, zaradi česar je iz vsemogočne krogle nekaj skočilo. Pritisnila je na še na en gumb, in krogla se je začela vrteti. In to naravnost proti Žemljanom, ki so ravno tekli iz vikenda. Takoj so začeli teči pred kroglo. Pritekli so do tiste reči, ki jo je Lili vrgla iz krogle. Bila je nekakšna luknja. In Žemljani so padli naravnost vanjo. Lili je takoj pritisnila na še en gumb, in ta luknja je bila v sekundi na Žemlji. Šli sta v vikend pri tem pa je Manja opazila, da ju opazujejo. Bili so novinarji. Ona pa je samo hodila naravnost. V vikendu so ležali njuni prijatelji. Lili je nekako zamahnila nad njimi, kot bi hotela čarati, in vsi so bili, kot da se ne bi nič zgodilo. Vsi so se najlepše zahvalili Lili in pa tudi Manji, seveda. Skupaj so odšli ven kjer so se ljudje kar množili. Med množico so se našli tudi njihovi starši, Manja pa je videla tudi Vito, ki jo je jezno gledala. Pa tudi mene je zanimalo, kaj se dogaja. Ja, tudi mene bi lahko tam našli. Če se sprašujete, kaj se je zgodilo z našo druščino, ne, niso jih dali v cirkus. Vejanom so bili namreč zelo hvaležni, zato so jim dali tisto, po kar so prišli. Vodo in še marsikaj drugega. V tistih dneh so se dogajale same lepe in izjemne reči. Igor, Manja in Ester so z Vejani šli na Vejo. Pa ne samo oni. Tudi njihove družine, pa prijatelji in znanci, še celo Vito je zanimalo, in je šla. Pa tudi tisti, ki jih do zdaj sploh niso poznali. Tudi jaz sem šla pogledat. Povem vam, čudovito je. Sama drevesa, lepa zelena trava, rožice. Pa gugalnice, tobogani in razna druga igrala. Otrok je tam povsod polno. In kako čedni so. Šli smo tudi na ogled Mašine. Tam sicer izdelujejo stroje, ampak ni tako kot pri nas, v tovarnah. Nič dima, onesnaževanja okolja. Le povsod stroji. Pa tudi na Razmnoževalnici smo bili. Tam je pa otrok več kot na Zemlji in Veji skupaj. Majhni, pa malo večji. Le tu in tam najdeš kakšnega odraslega, ki je prišel po otroka ali pa je tam v službi. Takrat je bilo tudi kar nekaj Zemljanov, ki so si prišli ogledat ta nenavadni kraj. Zgodilo se je nekaj neverjetnega. Nekateri Zemljani so se preselili na Vejo in obratno. Ja, pomešali so se. In tako jim je bilo zelo všeč. Tisti, ki so bili na Veji so sicer morali premagovati Žemljane, kar ni bilo tako zelo lahko, a so vseeno potrpeli in preživeli. Na Mašini si vsak dan izmislijo kaj novega, zato Žemljanske stroje, ki bruhajo Mega Colo, Super Burgerje in Špicamed ni bilo tako zelo težko premagati. To, da so se Zemljani in Vejani pomešali med sabo je postajalo vedno bolj vsakdanja in normalna stvar.
Tako so živeli zelo dolgo. Zato sta se Zemlja in Veja združili. Postali sta en planet. Nemogoče si mislite. Pa se je zgodilo. Ta planet se je imenoval Vemlja. Na njem je bilo zelo veliko ljudi, saj je bil tudi planet zelo velik. Vemljani so planetu, ki se je prej imenoval Mars, zgradili planet Peč. Na njem pečejo hrano, če pa jih zebe, se lahko pridejo tudi pogret. Neko čudno stvar, brez imena, ki je takrat krožila okoli Vemlje, so poimenovali Tekstilnica, saj imajo na njej vsepovsod shranjen tekstil. Razmnoževalnica, veste, je propadla saj so se nekdanji Vejani začeli razmnoževati, tako kot ljudje. A vendar niso mogli, kar pustiti vse kar je bilo tam zgrajeno za otroke. Zato je tam nastala Šola. Krajše: Zemljani in Vejani so se pomešali in čez veliko let sta se njihova planeta združila v Vemljo. Vemljani srečno preživljajo peto tisočletje.
In živeli so srečno do konca svojih dni.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune