ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [28/172]  Naprej >>

TAŠA
Katarina Peklaj, OŠ Savsko naselje, 5.a

Nekega sončnega aprila so rodile štiri ženske. Vse na isti dan. Dve sta rodili deklici in dve dečka. Tile štirje otroci so šli skupaj v vrtec, skupaj v šolo... Skratka, odraščali so skupaj. Deklicama je bilo ime Špela in Taja, fantoma pa Boris in Anže. Boris je nosil očala. Špela, Taja, Boris in Anže so bili nerazdružljivi prijatelji.
Bili so nekako drugačni od drugih, a tega nihče ni znal natančno razložiti. Čisto vse je zanimalo vesolje. Po končanem faksu so se odločili, da raziščejo vesolje. Zbrali so ekipo ljudi, ki so bili pripravljeni sodelovati. Na zbirališču v mestu se je zbrala kopica radovednežev. Sedaj so si morali priskrbeti raketo. To ni bilo lahko. Naenkrat pa je neki moški, ki je bil v množici rekel, da ima strica astronavta. Čisto vsi so zdirjali do »stričeve« hiše in pozvonili. Vrata so se odprla in ven je stopil suh, brkat moški. Nekaj je zamrmal v pozdrav in jih spustil naprej. Premeril je vsakega posebej, kar je dolgo trajalo. Namreč bilo jih je okrog dvajset. Ko pa je zagledal svojega nečaka, se je omehčal.
»Kaj potrebuješ od mene?«, je vprašal. »Jaz in moji prijatelji potrebujemo dobro raketo«, mu je zamozavestno odvrnil nečak. Stric je vstal in se odpravil k železnim vratom. Vsi so se odpravili za njim. Odklenil je vrata in vstopil. Ko so vsi prišli za njim, so zagledali laboratorij. Bil je poln izumljenih stvari. Špela in Taja sta se zapodili med izume in navdušeno opazovali.
»Če želite raketo, pridite sem«, je končno spregovoril do tedaj bolj molčeči stric. Prišli so v gromozansko dvorano, v kateri je počivala raketa. Vsi so samo zijali od navdušenja. »Kaj takega! » je rekel Anže. Stric jim je začel razlagati, kako raketa deluje. Po natančni stričevi razlagi, so nabavili hrano in pijačo ter jo v zabojih natovorili na raketo. Že so se hoteli vkrcati, a jih je stric opozoril, da jim nekaj manjka. »Astronavtske obleke! », je zavpila Taja. In ker je stric astronavt, je imel veliko astronavtskih oblek na zalogi. S sabo so vzeli še veliko knjigo o vesolju.
Stric je začel odštevati do izstrela rakete. 3...2...1! Raketa se je zganila. Streha dvorane se je odprla in raketa je brez hrupa odletela. Špela ,Taja, Boris in Anže so bili presrečni da grejo končno v vesolje. Obenem so bili tudi začudeni, ker za sabo niso puščali nobene sledi. Raketa je bila tudi hitrejša od ostalih nam znanih raket. Med potjo so se morali izmikati skalam, ki so letele po zraku. Nato pa so zagledali Luno. Tako lep prizor se jim je odvijal pred očmi. Nekaj časa so še potovali, nato pa so zagledali Mars. Taja je predlagala »Oglejmo si Mars!« Vsi so bili za. Najprej so si oblekli astronavtske obleke in nato stopili na planet. Zapomnili so si, kje leži raketa in šli raziskovat. Naenkat pa je Špela zavpila: »Poglejte to!« Vsi so prileteli za njo in zagledali čudovit slap, ki je padal kar iz zraka. Izlival se je v majhen potoček, ki je tekel neznanokam. V potoku so plavala sluzasta bitja. »Potok in slap naj se imenujeta Špelca!«, je rekel Boris. Vsi so bili za, kajti oba je odkrila Špela. Odpravili so se proti raketi, a so se izgubili. Nato pa je moški, ki ima strica rekel: »V žepu imam napravo, ki pripravi raketo do glasnega brnenja.« Potegnil jo je iz žepa. Bila je v obliki daljinskega upravljalca. Pritisnil je na gumb in zaslišali so brnenje. Našli so raketo in se šli vozit po vesolju. Kmalu so zapluti iz naše galaksije. Tako daleč ne bi mogla priti navadna raketa.
Nato pa je Taja zagledala neznani modri planet. Boris, ki je raketo upravljal, je zavil proti njemu. A glej čudo! Na modrem planetu je bila posajena zelenjava! Kot npr. paradižnik, krompir... »Mega!« je komentiral Boris. Pristali so na veliki zelenici ob majhni hiški. Hiška je bila lesena in pokrita s slamo. Ko so domačini zaslišali, da se nekaj dogaja zunaj, so stopili ven. Njihove glave so bile orlovske, imeli so krila in lovke. »Kdo ste pa vi?« je vljudno vprašal eden od njih. »Jaz sem Taja in to so moji prijatelji.« je odgovorila Taja. »Taša?« je vprašal neki mladiček. Vsi domačini so verjetno Tajo razumeli da je Taša. »Taša, Taša...!« so vzklikali.
Štirje prijatelji in radovedneži so raziskali planet. Nato pa si je Boris snel čelado in zajel sapo. »Kako svež zrak!« je vzkliknil. Vsi so ponovili za njim in mirno zadihali. Poslovili so se in se vkrcali v raketo. »Pripeljimo na ta planet še ostale znanstvenike!« je predlagal Anže. In res. Ko so prišli nazaj na Zemljo, jih je že čakal stric. Razložili so mu, da so odkrili nov planet. Stric je zbral vse znanstvenike in skupaj so se vkrcali v raketo. Znanstveniki niso mogli verjeti, ko so zapluli iz naše galaksije. Ko so prispeli na »modri« planet, so si znanstveniki želeli nadeti astronavtske čelade, a jim je Taja preprečila. Začudeno so zadihali svež zrak. Raziskali so prst, vodo in rastline na tem planetu in vse zaključili z besedami »Tukaj so vsi pogoji za življenje!« zopet so se poslovili od domačinov in se odpeljali na Zemljo. »Če bi živeli na Zemlji, bi imeli počitnice na »modrem« planetu!«je rekel najbolj učeni znanstvenik. Vsi so se strinjali s predlogom.« Za dovoljenje moramo prositi domačine«se je spomnila Špela. Ker pa se nobenemu ni ljubilo še enkrat iti na plenet in spraševati domačine, je spregovoril stric. »Pa pošljimo pošto!« vsi so se začudeno ozrli proti njemu. V roki je držal tulcu podoben predmet. »Kaj je to?« Je vprašal Anže. Stric je napisal pismo, v katerem je vljudno prosil domačine če jim dovolijo počitnice na »modrem« planetu. Pismo je spravil v tulec. Tulec je prislonil k ustom in pihnil. Tulec se je zatresel in pismo je zletelo v vesolje. Vsi so bili očarani nad izumom.
Naslednji dan je stric zjutraj popil kavo in prebral časopis. Naenkrat je zaslišal ropot v laboratoriju. Šel je pogledat kaj se dogaja. Na tleh je našel pismo, na katerem je bilo nakracano »DA«. »Je to odgovor na moje pismo?« se je vprašal. Zbral je druščino in jim pokazal pismo. Bili so veseli. V raketo so naložili material za gradnjo hišk. Tako so se odpravili. Na »modrem« planetu so zgradili približno šest lepih počitniških hišk.
Na Zemlji so naredili oglase za hiške na Taši. (»Modri« planet so poimenovali Taša.) Takoj se je prijavilo šest družin in štirje prijatelji ter radovedneži so jih odpeljali na »modri« planet. Vse družine so bile navdušene nad domačini hiškami in svežim zrakom.
Tako so bili domačini srečni z gosti, gosti pa z domačini. Štirje prijatelji so se srečno zaljubili, stric pa je nadaljeval s svojimi poskusi

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune