ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [30/172]  Naprej >>

Misija: Skoraj (ne)mogoče
Domen Pavlič, OŠ F. Albrehta Kamnik, pod. Vranja Peč

»Okej, smo pripravljeni?« vprašam svoja sopotnika.
»Ja, itak« odgovorita.
»Pojdimo« rečem in zlezem v kombi. Pozabil sem se predstaviti, nisem imel časa, nisem predsednik države, ki si skoraj za vsakega vzame čas. Sem Jack, moja prijatelja pa sta Tomaž in Raul. Smo v letu 2053. Gremo v vesolje, malo naprej od šestega planeta od ali kar nanj. Smo že pri raketi! Videti je taka. (risba)
Ogromna je! Ko pogledam proti vrhu, se ne vidi. Stiska me v želodcu, v grlu imam cmok. »Sem dovolj pogumen? Sem dovolj treniral za polet?«
Le to mi kroži po glavi.
Preden bomo oblekli vesoljske obleke, imamo čas za ogled rakete. Tomaža in Raula ni blizu. Raketa je prostorna, visoka 300 m, široka 100 m in ima 13 nadstropij. Hodniki so široki 4 m, skupaj meri 39 000 m2. Moja soba meri 102 m2, v njej je pet skafandrov in take slike (risba):
Odlika ladje je, da iz dušika, ki ga pridobi iz vesolja, proizvaja kisik, gorivo, pijačo in hrano.
Po ogledu sledi oblačenje, dolg postopek. Vsak ima pomočnika. V skafandrih se uležemo na naša mesta. Pomočniki zapustijo prostor in zaprejo raketo. Polet bo čez dve uri.
Dve uri kasneje.
»Želim vama srečo« rečem prijateljema.
Zaslišim govor; pomislim, da se nekdo uči šteti, a ugotovim, da odšteva sekunde: 10, 9, 8, 7, 6, 5, 4, 3, 2 (tako sem živčen, da se skoraj polulam ), 1, 0, vzlet. Zaškrta, povsod okrog rakete dim. Trese nas kot pri potresu. S prehodom skozi atmosfero je tresljajev konec. Zdi se, kot da sem sam v vesolju. Saj res, kje sta prijatelja? Najdem ju, zatopljena v opremo rakete. Bojim se, da sta izgubila spomin, a se spomnim, da nista imela časa za ogled, ker sta dajala intervjuje in se sestala z nekimi pomembneži. Kakšen dolgčas! Sta pa TV zvezdi!
»Živjo« pozdravim.
»Živjo« odgovori Tomaž, Raul pa je tako zaposlen z opremo, da je tiho.
»Kje smo?« vprašam.
»Še pol ure, pa bomo pri luni« odvrne Tomaž.
»Pol ure? Ali ne potujemo 16 ur do tja?«
»Da« reče Tomaž. »A si spal. Z Raulom sva mislila, da si od tresljajev omedlel in to sporočila štabu, pa so odgovorili, da je to spanec, enako kot pri večini astronavtov. Pustila sva, da se naspiš.« 
»Hvala«.
»Oh, dober večer« reče tudi Raul.
»Kako, dober večer?« vprašam.
»Poglej skozi okno«, odvrne. Vidim temo, nato zagledam nekaj špičastega in ugotovim, da je krater.
»Luna!«
»Bravo, kdaj uganeš!« odgovorita.
»Kako je lepa« govorim, medtem ko si jo ogledujem. Gledam, pa je že ni več.
»Kaj smo že mimo?« vprašam.
»Da, luna je tako majhna, da smo v petih minutah mimo. Kaj je s tabo, je kaj narobe?« vpraša Tomaž.
»Ne, ne, v redu sem« odvrnem, čeprav v resnici ne vem, kaj mi je.
Naslednje jutro vidimo Mars. Začudeno gledam, kot bi ga videl prvič (no, saj ga res). Pojem ''vrečkasti'' zajtrk (ker je v vrečkah), potem ne vem več, kaj bi. Grem gledat čez okno in vidim ... Raula, ki leze iz rakete. Kaj počne? Kar strah me je. Kaj če se mu kaj zgodi?
»Kaj počne Raul?« vprašam Tomaža.
»Zvečer so sporočili, da nam pušča rezervoar za zrak!«
»In zdaj?«
»Znajti se bomo morali!«
»Ojej, kaj pa zdaj?« razmišljam. Aha, spomnil sem se, v šoli so govorili, če kaj ne dela, tudi radijska postaja ne dela. Če govorita resnico, na Zemljo ne moremo poklicati. Bom poskusil. Dvignem slušalko. Krrh kkkrrh krhh in »Tukaj Zemlja, živjo Tomaž, kaj je? Je šala uspela?«
»Aha« oponašam Tomaža.
»Potem se vidimo jutri zvečer. Ladja je na poti, kot je dogovorjeno. Pretvarjajta se, da gresta na sprehod, ko bosta videla ladjo, se morata v 50 minutah obleči v skafander, saj gre raketa zelo hitro. Vidna bo pri Marsu, zdaj je v bližini Lune. Pred odhodom prižgita eksploziv, skrit v pokriti polički, ki je skoraj nevidna, Recita Jacku, da nekdo kliče. Ko bo šel gledat, odprita vratca poličke in sprožita eksploziv neugasljive bombe z gumbom vklop. Eksplodirala bo čez 602 minuti. Če ne bo delal prezračevalni sistem, ne bo delovala. Sidrajta se in odskočita v vesolje. Ko zagledata raketo, pojdita nanjo. Adijo.«
»Adijo in hvala za podatke«. Še dobro, da imamo te snemalnike. Pripravil sem glasbo, ki bo kmalu zazvonila.
(pet minut kasneje)
dddrrin, dddrin
Tomaž dvigne telefon. Odvrti se mu ves pogovor, ki sem ga že slišal.
(naslednji dan)
»Dobro jutro« zaželim, kot da ne bi nič vedel (začuda je Raul v raketi, Tomaž pa pokonci).
»Živjo« odvrneta, oba naenkrat (kako usklajeno, pomislim).
»Pripravljena?« vprašam.
»Na kaj?« končno nekaj vpraša Raul.
»Na to« pokažem oblak dima zunaj.
»Ne, pušča nam rezervoar za zrak! Treba ga bo zapreti in narediti notranje kroženje.«
»Kako pa?« vprašam.
»Se bomo že znašli« odgovori Tomaž.
Vidva se bosta znašla, ko gresta na tisto ladjo, si mislim, kaj pa jaz!?
Utrne se mi sijajna ideja, tako sijajna, da ne morem verjeti, da je moja. Zemljan je rekel, da bomba ne bo delovala, če ne bo delal prezračevalni sistem. Če bo izključen, se nimam česa bati. Kar potrebujem, proizvaja raketa, zato lahko v vesolju ostanem neomejeno dolgo. A te misli takoj obžalujem, ko Tomaž zavpije »če ne popravimo sistema v dveh urah, bo začelo zmanjkovati kisika in bo v 50 minutah po nas«. Staknemo glave in najdemo rešitev. Uporabili bomo 6 skafandrov, tekoče lepilo, barvne A4 liste, šeleshamer, lepilni trak in filtre. Računalnik javi: še 90 minut do začetka puščanja zraka. Tomaž zavpije (kot vedno): »Veselo na delo!« Po eni uri končamo, nastane nekakšna jadrnica, ne bom izgubljal besed, takšna je (risba jadrnice).

Deluje tako: zrak se zbira pri jadrih (papir), gre po tulcih (šeleshamer) do krova (skafandri), nato kot elektrika po žicah (tekoče lepilo) čez dva glavna tulca, v katerih so filtri. Vse je zlepljeno z lepilnim trakom. A zakaj to govorim, če imam le 30 minut. Ladjo skušamo nesti v zgornji prostor, a ne gre. Tomaž se domisli, nas spravi v breztežno stanje in postavimo izum na svoje mesto. Rezultat je očiščen zrak. Zanju je to uspeh, zame niti ne. Še dve uri je do začetka Raulove in Tomaževe misije, zato sem vedno bolj na trnih.
Čez dve uri
Tomaža in Raula oblačim za vesoljski sprehod. Tomaž reče, da nekdo kliče. Grem gledat, se na stopnišču ustavim in opazujem. Tomaž odpre neko škatlico in nekaj vtipka. Zapiska, jaz se splazim nazaj. Slišim: »To bo ladjo pognalo v zrak« pravi Raul, Tomaž pa: »Komaj čakam!«. Nato: »Zbeživa!« Privežeta se vsak na svoje sidro in skočita v vesolje, v daljavi pa se že vidi ladja.
Stečem po svoj skafander, se z muko oblečem in zapustim ladjo. Vidim Tomaža in Raula, ki se vkrcavata na novo ladjo. Hitim skozi brezzračje in vstopim vanjo tik preden se vrata zapro. Eksplozija se bliža. Skrijem se, a opazijo, da je na ladji slepi potnik. Na srečo me ne najdejo. Kmalu zagledam Luno in se spomnim, da bo eksplozija, ko bo ladja pri Luni. Pokrijem si ušesa, ko zagrmi. V žepu zatipam snemalnik, ki sem ga dal tja ob pogovoru z Zemljo. Po pristanku na Zemlji, Tomaž in Raul izstopita in govorita o nesrečni eksploziji, iz katere sta se rešila sama, ko stopim iz rakete živ in zdrav. Vsi me pozdravljajo, le Raul in Tomaž nista ravno srečna. Varnostnikom povem vso zgodbo in jim predam snemalnik. Naslednji dan sodišče določi 50 let zapora Tomažu, Raulu in sodelavcem. Po sojenju sem junak, po eni strani vesel, po drugi pa žalosten.

Čez pet dni
Uživam kot junak (teh pet dni), ko potrka na moja vrata. Zagledam predstavnika NASE, ki sprašuje, če bi sodeloval pri poletu Appola 58. Kar lepo zaprem vrata. To je že zgodba za prihodnjič.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune