ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [37/172]  Naprej >>

VESOLJSKA POTOVANJA V PRIHODNOSTI
Sara Bajželj, OŠ Naklo, 6.c

    Dober dan. Sem Sara Bajželj, turistična vodička. Moto naše turistične agencije je: POTOVANJA BREZ MEJA, zato smo se odločili, da bomo letos ponudili ljudem potovanje na Mars. V to potovanje bo vključen prevoz z raketo in nastanitev v hotelu v mestu Marso Gradec, v največjem turističnem mestu na Marsu.
    Sami smo se že odpravili na Mars, da si ogledamo ta planet. Pot se nam je zdela zanimiva, čeprav kar malo dolga, vendar se bomo potrudili, da si bomo pridobili hitrejše rakete.
    Hitro pa smo pozabili vse tegobe potovanja, čim smo stopili na trda tla. Zelo smo bili navdušeni nad stolpom iz zelene sluzi, ki se je ves čas gibal. Všeč nam je bila tudi trgovina z ušesi vseh oblik. Pa še nekaj - tamkajšnji prebivalci so zelo prijazni. Ko smo se izgubili, nam je nek marsovec pokazal pravo pot in nas povabil na Marsokoke, kokice zelene barve z okusom po travi. Vprašal nas je, od kod smo. Povedali smo mu, da prihajamo s planeta Zemlja, in ker je kazal zanimanje zanj, smo mu ga opisali. Kmalu mi je na misel prišla ideja, da bi Marsovci lahko obiskovali naš planet kot turisti. Marsovcem je bila ideja všeč.
    Odpravili smo se naprej ogledati še nekaj znamenitosti: Kip svobodnega Marsovca, Marsove piramide, rojstno hišo pisatelja Egona Marsovskega, podzemne rove pod Marso Gradcem in Plavalčkove toplice. Po nekaj zanimivih dneh smo se odločili, da se vrnemo domov. Vsi smo se strinjali, da bodo ta potovanja velika uspešnica naše agencije.
    V spremstvu desetih marsovcev – vodičev, smo se vrnili domov. S seboj smo jih povabili, da si ogledajo naše znamenitosti in nazaj na Mars odnesejo reklamne letake. Te naj bi razdelili med prebivalce na Marsu in jih povabili, da nas obiščejo in se pri nas odpočijejo.
    Prvi dan so si vodiči ogledali naš gorski svet. Moram reči, da so bili navdušeni. Niso počenjali traparij in so vneto poslušali razlago. Tudi hrana jim je bila všeč. Glavni kuhar gospod Branko je imel veliko dela, saj so želeli dodatne porcije dobrot. Ker so bili vajeni hrane v tabletah, smo jih komaj prepričali, da je naša hrana odlična in lahko prebavljiva. Opazili pa smo, da so se med počitnicami poredili. Po dveh tednih doživetij so očarani nad lepoto Zemlje odšli domov.
    Kmalu je napočil dan, ko smo popeljali prve potnike na počitnice. Navdušenost nad obiskom Marsa je bila tako velika, da so se za potovanje prijavili: predsednik, vsi župani mest in druge pomembnejše osebe. Sedeži v raketi so bili kmalu vsi zasedeni in odleteli smo avanturi naproti. Seveda sem bila med njimi tudi jaz. Raketa je z vesoljsko hitrostjo odpeljala. Opazovala sem potnike. Nekatere je bilo strah, drugi so uživali ali spali, le naš župan se je celo pot pogovarjal z menoj, verjetno zato, da bi skril strah.
    Že takoj, ko smo prispeli, so bili vsi navdušeni na Marsom in še posebej nad marsovskim plovilom z imenom BMV. Pošteno lačni smo se odpravili v restavracijo. Postregli so nam z edinim menijem, ki je bil na razpolago. Namesto juhe so nam dali rumeno tableto na krožničku z vodo, za glavno jed pa veliko tableto rjave barve. Ta naj bi nadomestila zrezek. Namesto zelenjave so nam postregli z barvastimi tabletami, dve zeleni kapsuli pa sta pomenili solato. Poleg smo dobili liter vode za lažje uživanje večerje. Seveda pa smo imeli tudi posladek, roza kapsulo, ki naj bi bila jagodna torta. Vsi so se zmrdovali nad hrano. Potem pa je naš župan poskusil tableto. Vsi so ga začudeno gledali. Čez nekaj trenutkov je začel kričati in nam zatrjevati, da je hrana dobrega okusa. Vsi smo poskusili tabletke in vsem so bile všeč.
    Ko smo se najedli, smo odšli v hotel in poiskali sobe. Naj vam jih opišem. V sobici je bila majhna postelja z omaro. Stranišče je bilo tako kot pri nas. Ko sem se ulegla v posteljo, sem na stropi zagledala okroglo stvar, podobno svetilki. Ob razmišljanju, kaj bi to lahko bilo, sem počasi tonila v spanec. Zazdelo se mi je, da mi okrasek povzroča dobro počutje. Odločila sem se, da jutri povprašam o tem.
    Zjutraj sem takoj zaznala vonj po pečenih jajcih. Stekla sem po stopnicah v jedilnico. Za mizo so že sedeli vsi člani, s katerimi sem potovala. Pogledala sem na uro. Bila je že devet. To me je začudilo, saj jaz ponavadi vstajam zgodaj. In ko me je kuhar zagledal začudeno, me je vprašal, če sem spala v sobi 102. Odvrnila sem z da in ga takoj še povprašala po tisti stvari na stropu. Povedal mi je, da je tisto Smuthy. Ker je videl, da ga začudeno gledam, mi je pojasnil, da ti med spanjem prinaša mir in preganja more. Vse skupaj se mi je zdelo neverjetno, vendar pa je lakota premaga moje začudenje. Na sredini obeda pa sem se spomnila: »Kaj ni pečeno jajce naša hrana?« Kuharja sem povprašala o tem, pa se je zasmejal in rekel, da so pečeno jajce prvič naredili na Marsu in mi razložil, da ga je nekoč predstavil Marsovec-raziskovalec. Z daljinsko napravo je tudi človeku v sanjah prikazal pečeno jajce in kako se ga pripravi. Poslušala sem ga z odprtimi usti. In postala sem prva Zemljanka, ki ve za to legendo.
    Najin pogovor sem prekinila z ogledom urnika. Čez deset minut smo namreč odrinili v Plavalčkove toplice. Avtobus je bil točen. Čez pol ure smo se že kopali. Uživali smo v topli vodi. Po kopanju smo odšli do rojstne hiše pisatelja Egona Marsowskega in do stolpa iz sluzi. Za zaključek dneva smo si ogledali sončni zahod in odšli na večerjo. Dobili smo sadno omleto. Po večerji sem kakor prejšnji dan hitro zaspala.
    Naslednji dan je bila za zajtrk tableta in mleko v vrču. Hitro sem pojedla, potem pa sem se odšla pripravit za izlet. Odpravili smo se v nakupovalni center po spominke. Na vsakem vogalu so prodajali Marsobrrr, sladoled zeleno-rumene barve. Vsi smo se zabavali, tako da nam je dan hitro minil in smo se vrnili v hotel. Čeprav je v jedilnici dišalo po hrani, smo se izmuznili v sobe, ker smo se najedli Marsobrrra. Prijetno utrujena od lepega dne sem zaspala.
    Naslednji dan je bil žalosten dan odhoda. Vsega lepega je hitro konec. Poleg tega pa so nas doma že nestrpno pričakovali. Tako smo se z avtobusi odpeljali na glavno postajališče za rakete in se vkrcali. Na raketi smo bili sami, kar me je presenečalo. Vožnja je bila mirna in sem kmalu zaspala. Čez nekaj časa pa sem zaslišala krike in pokanje. Odprla sem oči in zagledala prestrašene potnike. Marsese-stevardese so jih mirile in jih posedale nazaj na sedeže. Eno izmed njih mi je povedala, da se je pokvarila raketa in da bomo morali zasilno pristati. Ker me je bilo zelo strah, sem se usedla na sedež in počakala na navodila. Pripela sem se s pasom. Marsese so izginile in se kmalu pojavile. Rekle so nam, da ni razloga za paniko in da bodo motorji delali še toliko časa, da pristanemo na planetu Popravljalnica. Tam smo pristali in se presedli v drugo raketo. Ta nas je v nekaj minutah pripeljala na Zemljo. Bila je zares hitra. Na Zemlji so nas že pričakale družine potujočih in sodelavci agencije. Bili so presrečni, ko se me videli.
    V naslednjih dneh sem bila zaposlena z intervjuji in oddajami. In ko sem pobirala prijave za odhod na Mars je bilo zanimanje veliko. Prijav je bilo preveč, tako da sem jih morala nekaj prestaviti na naslednje potovanje. Vsi v turistični agenciji smo bili zelo zadovoljni z uspelim projektom.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune