ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [38/172]  Naprej >>

POTOVANJE V DRUGO GALAKSIJO
Alja Lavtar, OŠ Preska, 6.b

Že ko sem se zjutraj zbudila, sem vedela, da bo to zame poseben dan – moj enajsti rojstni dan. In ker sem si že od nekdaj želela postati astronavtka in odkrivati neznane zvezde in planete, mi je mami pripravila presenečenje.
    Uau! Sorodniki so mi podarili karto za ogled najuspešnejšega vesoljsko-fantazijskega muzeja na svetu! Bila sem navdušena. Odtlej sem mislila le na tisti dan, ko si ga bom lahko ogledala. Zanimalo me je vse v zvezi z njim, a mi domači niso hoteli povedati ničesar...
    Tistega jutra sem se ekspresno pripravila na odhod. Kar razganjalo me je od veselja.
    Ko smo končno prispeli pred ogromno stavbo, sem bila očarana. Vse se je lesketalo in od blišča me je za trenutek kar zaslepilo. Vstopili smo.
    Za trenutek se mi je zazdelo, da stopam v pravi raj, a bilo je tako resnično, da sem se zbrala in se razgledala po prostoru. Bilo je čudovito.
    Ko smo že nekaj časa hodili okrog in opazovali čudne naprave, je mojo pozornost pritegnila čudna kupola, ki je bila čisto na koncu prostora. Zraven nje sem lahko prebrala napis: NERAZISKANA NAPRAVA, DOTIKANJE PREPOVEDANO. A radovednost mi ni dala miru in le trenutek zatem sem že stala pred vrati naprave. Vstopila sem. V njej ni bilo nič posebnega, a vseeno me je zanimalo, čemu stroj služi. Zato sem začela pritiskati na vse gumbe po vrsti. Rumeni, rdeči, sivi, zeleni, vijolični... Dokler...
    AAA! Kar naenkrat se je naprava začela premikati. Hotela sem pobegniti, a vrata so bila že zaprta. Na pomoč! sem pomislila, ko se je strop začel vrteti, na njem pa se je prikazalo vse več zvezd, in... Izgubila sem zavest.
    A že čez približno par sekund sem se zbudila. Še vedno sem bila v napravi, a tokrat ne na tleh, temveč nekako prilepljena na steno. Ko sem se "odlepila" od nje, sem opazila majhno ročico v bližini vrat. Premaknila sem jo in vrata so se s veliko dima in pare počasi odprla. Izstopila sem. In takrat sem zagledala...
    Velikanski, v zraku stoječi, stekleni stolpi so se dvigali v oranžno – vijolično nebo, pod njimi so se po mavričnih progah in mostovih vozile raketam podobne, manjše okrogle naprave, čudni možici so se sprehajali pred stavbami, ki so lebdele, vse je bilo v zraku in tako nenavadno... Kar naenkrat pa sem na svoji rami začutila močan stisk in zagledala pikasto modre, dolge prste...
    Kriknila sem. Bilo je grozno. Mislila sem, da me stvor hoče pojesti, a se je le preplašeno odmaknil. Tedaj sem si ga natančno ogledala. To je bil visok, smešen vesoljec, ki se mi je na vsak način hotel približati. Zelo sem ga zanimala, ker sem bila tako drugačna. In ker sva zaradi breztežnosti lebdela, je najprej napravil nekaj salt, se mi priklonil in nasmehnil. Ko je spregovoril, je bil njegov glas prav cvileč in hip zatem sem na svoji roki zagledala neko zanimivo, uri podobno napravo. Ko sem začela vrteti gumb na njej, je vesoljec začel govoriti povsem normalno in razumela sva se. Predstavil se je kot Krembljan in mi razložil, da se nahajam na planetu Krembelj, v drugi galaksiji. Pomislila sem, kaj bi na to rekel očka, saj ga zdaj zagotovo zelo skrbi.
    Kmalu zatem mi je bitje razložilo vse stvari, ki jih odtlej še nisem poznala; različne naprave za uravnavanje vremena, opazovanje zvezd, planetov in celotnega vesolja. V svoji "hiši" je imel ogromen teleskop in ko sem pogledala vanj, se mi je zazdelo, da v zvezdah vidim samo sebe... A bil je le privid...
    Nekaj ur po tem nenavadnem doživetju sem ga vprašala, kako bi lahko prišla domov. Povedal mi je, da za potovanje na druge planete obstajajo različne naprave in da je tista, s katero sem prispela jaz, v resnici njihova in je na Zemljo treščila pomotoma. Spomnila sem se na napis ob njej. Vse se je ujemalo. Ni lagal. Nato mi je pokazal eno od teh kabin in se na vsak način poskušal domisliti, kako bi me najhitreje poslal domov.
    Na koncu mu je le uspelo in skupaj sva šla v kabino, še vedno lebdeča v zraku. Čez nekaj trenutkov se je vse začelo premikati in kmalu sva prispela na cilj. Ko sem odprla vrata kabine, sem že od daleč zagledala mami. Bila je zaskrbljena in pomirjena hkrati, ko sem ji stekla v objem. Takrat Krembljana že ni bilo več, izginil je kot meglica.
    Doma sem morala domačim razložiti vse, do pike natančno. Vse je zelo zanimalo moje potovanje na drug planet.
    Ko sem zvečer legla v posteljo, sem skozi okno gledala zvezde ter za hip zopet zagledala svoj odsev. Spomnila sem se svoje pretekle dogodivščine in vedela, da tega rojstnega dne ne bom pozabila nikoli.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune