ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [41/172]  Naprej >>

VESOLJSKA POTOVANJA V PRIHODNOSTI DOMIŠLJIJA
Gea Gornik, OŠ Frana Roša, Celje, 6.a

    Nekaj mi je prišepnilo na uho, naj odprem oči. "Končno!" sem pomislila. Toda ko sem jih odprla, sem od presenečenja odprla tudi usta.
    Do koder mi je segel pogled, vsepovsod barve; ne barve, ki jih vidimo vsak dan, ampak neverjetne barve; takšne, da bi jih lahko skoraj prijela, okusila in čutila. Hišice so bile raznobarvne, posute z belimi srčki, strehe so bile iz sladkorne pene, potke pa iz sladkornih kock. "To pa je nekaj", sem pomislila in premaknila, se pravi, poskusila premakniti nogo.
    Pa ni šlo. Stala sem kot prikovana, ko je mimo priskakljal bel zajec. »Pelo zdrapavljena« je zaklical. "Timaš ižave? Če pregiš nostaviti proge, maroš misliti ranobe."
    "V tem tiču torej grmi zajec", sem takoj razumela navodila in pomislila: "Veseda, to je planet Narobe besed." Zajec je skakal okoli mene in cepetal: »Bodrodošla na planetu Narobe besed, če hočeš, naprej pomisli - nazaj, če nočeš nikdar, pomisli - zdaj. Če bonbonov si želiš, na dan le enega dobiš!« »Tomov, dakoj!« sem pomislila in lahkotno odskakljala po sladkorno tlakovani poti. Pri prvi hiši me je čakala ptica, ki je čivkala :"Vič, vič, pojej bonbonov nič!" Izbrala sem si živo oranžnega. Uživala sem v okusu neznansko dobre sladkosti in zaprla oči. V tistem trenutku pa spet isti, znani šepet: »Odpri oči.«
    Planet je bil rdeče barve, v obliki srca. Na tabli je pisalo "Dobrodošli na Planetu ljubezni, kjer resnična ljubezen vedno zmaga." Zajec, nisem gotova, da isti kot prej, je priskakljal mimo in spustil na tla predme tri listke. Nisem bila prepričana, da bi rada vedela, kaj piše na njih. In vendar me je premagala radovednost. Na prvem so bila navodila, kako priti do ljubezni. "Trikrat levo, enkrat okoli planeta v obliki srca, po kolenih do mavrice in nazaj in našla te bo resnična ljubezen." Na drugem listku so bili narisani srčki, v njih pa napisano njegovo ime "Luka, Luka, Luka". Rdečica mi je šinila v obraz. Kako neki zajec ve za njegovo ime? Tretji listek pa je bil prazen! Prazen!? »Kaj pa je zdaj to?«, sem bila presenečena. Zajec je švignil mimo in zaklical: »Vse izveš, če le do konca igre prideš!«
    "No, ali je to vse le igra?" sem bila malo jezna na zajca, pohitela sem za njim in "bumf"- padla na planet malo nižje.
    Tišina je bilo vse, kar sem slišala. Ali ste že kdaj poskusili poslušati tišino? Prav prijetno zveni, verjemite. Najbolje se sliši, kadar si žalosten. Da, najbrž je to planet Žalost. Vrbe so žalostno sklanjale svoje roke proti reki, ki se je nemo vila skozi pokrajino. Sedla sem na breg in opazovala svoj odsev v bistri vodi.
    Solza mi je spolzela po licu in vedela sem, da razumem vse, čeprav nisem razumela ničesar. Čuden občutek. Mamica pravi, da je to "nostalgija". Žalost za dnevi sreče, ki so minili. Pozabiti moram na žalost in misliti na srečo in ljubezen in lepoto sveta, ki me obdaja. Ampak, tudi žalosten mora človek znati biti, kajne? Mimo mene je priletela bela golobica. Slišala sem, kako je govorila in se pritoževala, da je planet Zemlja ves onesnažen in zanemarjen. Vprašala sem jo, ali so vse živali, ki naj bi izumrle, zdaj na planetu Žalost? Odgovorila mi je, da smo ljudje preveč onesnažili planet Zemljo in so se zato zatekle sem. Presenetilo me je dejstvo, da se lahko pogovarjam s pticami! Splezala sem na njena krila in ponesla me je v nebo. Pod seboj sem videla morje, v njem pa grbave kite, morske vidre, medvedjice, orjaške črepahe, na kopnem pa iberske rise, sibirske tigre, tjulnje, pande in dva afriška slona. Malo sem bila prestrašena med temi divjimi živalmi. Vendar pa so bile tako zelo žalostne, da me niso niti opazile. Zato torej se ta planet imenuje Žalost, sem razumela.
    Bela golobica me je ponesla na planet Prijaznost. Od napornega potovanja sem bila zelo utrujena. Imela sem samo še košček kruha. Videla sem starko, ki je komajda hodila. Čeprav sem bila izčrpana, sem ji pomagala čez cesto. Prosila me je, naj ji odlomim košček kruha. Dala sem ji kar celega, ker je bil že ta tako majhen. Ko sva prispeli čez cesto, se je starka spremenila v lepo gospodično in me pohvalila, ker sem bila ljubezniva. V zahvalo mi je ponudila prenočišče in hrano. Spoznala sem, da moram biti v življenju prijazna do vseh in bodo tudi drugi prijazni z menoj. Gospodični sem obljubila, da bom vedno dobra in poštena. Vprašala sem jo, kako se je uspela spremeniti. Odgovorila mi je, da je to skrivnost, ki jo pozna le ona. Namignila pa je, da vsakega obiskovalca preskusi s "starko" in da sem se zelo dobro odrezala. Bila sem vesela. Povedala mi je tudi, da me doma čaka presenečenje. Zmagala naj bi na tekmovanju za najboljši domišljijski spis.
    Domotožje me je preplavilo kot val, ki zalije peščene sipine. Pomislila sem na naš planet, modri planet Zemljo in na to, kako mačehovsko ravnamo z njim. To je naš skupni dom in vsak posameznik bi se moral zavedati, kako pomembno je, da ga ohranimo takšnega, kot je. Morje je zatočišče številnih živali, ki si delijo svoj morski dom. V njem so življenjsko odvisne druga od druge. Iz morja ne smemo jemati več, kot potrebujemo! Dež, ki pada na kopno, se vrača v morje. Morska bitja potrebujejo čisto vodo, da lahko rojevajo nove otročičke.
    Gozdove, pljuča sveta, moramo ohraniti čiste in vsak Zemljan bi moral posaditi svoje drevo in mu dati svoje ime. Le tako bo naš zrak ostal čist in bodo živali imele svoja zatočišča in možnosti za preživetje.
    Spet droben glasek: "Odpri oči." Znašla sem se na domačem travniku in se zazrla v presenečene oči svoje sestrice. "Zakaj jočeš?" me je vprašala. Pogled na uro mi je streznil glavo. Minilo je le pet minut. V žepu sem otipala list papirja. Pogledala sem in ugotovila, da je to prazen list z mojega potovanja.
    Toda, zdaj ni bil nič več prazen! Na njem je pisalo: "Čestitamo, osvojila si prvo mesto v tekmovanju za najboljši domišljijski spis. Prva nagrada je potovanje na Luno za dve osebi."
No, me pa res zanima, kdo bo dovolj pogumen, da bo šel z menoj. Najraje potujem kar sama. Neverjetno, kam vse te lahko popelje droben glasek, ki se imenuje Domišljija.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune