ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [56/172]  Naprej >>

VESOLJSKA POTOVANJA V PRIHODNOSTI
Anja Erjavec, OŠ Spodnja Idrija

    Moje ime je Valentina. Oče me je ravno pripeljal iz šole. Vesela sem, ko pridem domov, saj sem sita vseh razvajenk, ki mi kvarijo dan. Mislijo si, da se prav vse vrti okoli njih. Verjetno bi vse skupaj pomrle, če si slučajno nebi vsak vikend kupile novih oblek. Sveta bi bilo konec, če bi se jim zlomilo pol milimetra nohtka na njihovih koščenih rokah. Raje bom nehala obrekovati nepomembneže. Posvetila se bom mojemu očetu, kateremu nekateri zavidajo. Se sprašujete, kaj mu zavidajo? Seveda mu zavidajo tako prijazno in pridno hčerko, to sem seveda jaz. No, to v bistvu ni res. Res pa je, da večina misli, da ima moj očka Konstantin sanjsko službo. On je namreč astronavt. Sam v vesolju še ni bil. Zaenkrat le proučuje vse, kar se dogaja v vesolju, kamor se bo mogoče tudi kmalu odpravil. Pravi, da bo takrat vzel še mene. Tudi jaz namreč želim postati astronavtka. Včasih grem z očkom tudi v službo, tako o vesolju vem kar nekaj več kot moji vrstniki.
    Imam tudi mamo, ki je pravo nasprotje očeta. Ne vem, kako se lahko tako dobro razumeta. Mamo Marijo vesolje prav nič ne zanima. Ima namreč posebno fobijo. Strah jo je kometov. Mami kar misli, da bo iz vesolja, prav na njo padel komet. Zato vedno, ko se odpravi na svež zrak pregleda nebo. Včasih se počutim kot, da bi me rodil očka. Svetle lase imam po njej. Vendar, kar se tiče značaja, po njej nimam prav ničesar. Mami vedno nakupuje. Nora je na čevlje, jaz pa sem najraje bosa. Dosti o moji družini. Vrnimo se k meni.
    Upam, da očka drži besedo in, da bom res odšla z njim v vesolje. Ta dan ne bo ravno kmalu, saj se hočemo jaz, očka in drugi astronavti v vesolje izstreliti v prav posebni raketi. Vesolje hočemo raziskati bolj podrobno. Trenutno izdelujemo načrt naše rakete. Da bom čez nekaj let lahko odšla v vesolje, se moram na to prav posebej pripravljati. Je kot mala astronavtska šola. Posadko pa sestavljamo jaz in očka ter štirje drugi astronavti. Eden iz med njih je Grega. Kličemo ga Suhi, saj zgleda kot, da bi bil sestavljen iz paličic. Njegovo nasprotje je Matija. Temu pravimo Bajsi Bajs. Ekipo sestavljata še Grega in Zdenka. Sta mož in žena, ki se nemalokrat prepirata. Posadka je res pestra. Sami norci, razen mene seveda (hec, hec). Zdaj pa moram z očkom oditi, na mesto, kjer se zbiramo za sestavljanje načrta naše posebne rakete. Na papirju zaenkrat zgleda kot nebotičnik, ki ga podpira dolg valj. Raketa bo imela veliko stopenj. To se pravi, da jo bo lahko odstrelilo daleč, daleč stran od Zemlje. Več stopenj, kot ima raketa, več je njene moči. Tako lahko poleti visoko v Vesolje.
    Z očetom sva ravno prispela do našega zbirnega mesta. ˝ Pozdravljena, sveti Valentin," me pozdravi Suhi. "Kako, kaj gre,˝ še doda. "Dobro, čeprav nisem v Vesolju," mu odgovorim. Vedno, ko se dobimo me vpraša isto. Nato se lotimo dela. Največ zamisli imam seveda jaz. Zaenkrat vemo, zunanjost rakete, če temu lahko tako rečemo. Se pravi v obliki visokega nebotičnika, ki bo imel dolg, dolg rep. V repu pa bo več stopenj. Joj, kolikokrat sem to že omenila. Tudi načrt za ogrodje rakete je že izdelan. Najbolj pomemben pa je verjetno tisti del, ki nam omogoči izstrelitev in nadaljne potovanje po Vesolju. Pri tem vem samo to, da moč za izstrelitev raketam dajejo stopnje, ki jih ima. Na ostalo tehniko se pa žal ne za stopim. A mogoče bom prav jaz nekega dne sama izdelala raketo. To je le en od mojih ciljev, ki jih imam postavljenih. Sicer pa si želim še bolj zdravo okolje. Veste, da astronavte motijo luči, ki gorijo ponoči v mestu? In sicer zato, ker ta svetloba 'utaplja' tiste šibkejše zvezdice. Ko smo že ravno pri zvezdah lahko povem, da imamo ljudje z njimi nekaj skupnega. Zvezde se prav tako rodijo in umrejo, le da imajo mnogo daljše življenje. Živijo lahko kar nekaj milijard let. Pomislite, da bi praznovali pet milijard let. Uh, koliko svečk bi bilo na torti in kako gromozanska bi morala biti. Zvezde me že od nekdaj zanimajo. Zato mi je očka kupil teleskop, s katerim vsak večer opazujem nebo. Najraje opazujem polno luno. Kar pomislim, kako bi se sprehajala po njeni površini. Kaj vse me še čaka.
    "Valentinca, a si malo pozabila, kje smo", me ogovori Bajsi Bajs. "Emm…samo malo sem se zasanjala", mu počasi odgovorim in vse je kmalu tako kot je bilo. Naša raketa bo nekaj posebnega, saj bo v bistvu pravi vesoljski hotel. Bila bo najbolj razkošna doslej. Imela bo kar nekaj prostorov. V njej bo bilo udobno pohištvo. "Pa veliko, veliko hrane" brž reče Bajsi Bajs, ostali pa se mu smejimo. Grega in Zdenka pa se zopet prepirata. Verjetno o kakšni malenkosti, kot ponavadi. Med vožnjo, če temu sploh lahko tako rečem, bomo seveda morali biti pripeti, a ko se bomo ustavili na kakšnem planetu bomo imeli pravo zabavo. Suhi nam bo igral na kitaro. To zagotovo obvlada v nulo. V prvem in v zadnjih dveh nadstropij bo tehniški del, o katerem veste, da ne vem skoraj ničesar. Bolj me seveda zanimajo druge sobe. Imela bom lahko svoj kotiček. Tudi ostali bodo imeli majhno sobico. Imeli bomo nekoliko večjo kuhinjo ter prostor podoben dnevni sobi. To bo raketa s petimi zvezdici, vam zagotavljam. V njej bodo še druge sobe, da nam ne bo postalo dolgčas. Kaj pa sploh govorim, v Vesolju pa ja ne more biti dolgočasno, ali pač.
    Načrt je narejen. S skupnimi močmi smo ga dokončali. Čaka pa še vedno glavni del, izdelava rakete. To smo prepustili profesionalcem. Očka mi je obljubil, da bomo čez dobre dve leti in pol, že lahko potovali po manj in bolj znanih planetih. Upam samo, da se bomo tudi srečno vrnili domov. Raketa bo imela veliko prostora. Bo ena največjih v zgodovini človeštva. Se mi pridružite tudi vi?

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune