ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [63/172]  Naprej >>

Domišljijski spis: NASA, vesoljska avantura
Marko Češnjaj, OŠ Koroški jeklarji, Ravne na Koroškem, 7. razred

    Vesolje – neskončna vprašanja, ki ne bodo nikoli jasna. Le kakšno je? Kako je veliko? Nešteto vprašanj bi si lahko zastavil o tem čudu, ki nas obdaja. Znanstveniki, astronavti in še mnogi drugi se trudijo poiskati odgovore. Ali bomo kdaj le razrešili to uganko? O tem smo se v šoli že velikokrat pogovarjali, razpravljali … Ker želimo vedeti še veliko več, se je vodstvo naše šole odločilo, da nas popelje na skrito potovanje.
    Bila je sobota, 13. 4. 2009, dan, ko smo na dom dobili obvestilo. Pisalo je:

OBVESTILO
Učencem Osnovne šole Koroški jeklarji je šola omogočila potovanje in ogled vesoljske postaje NASA. Starše prosimo, da podpišejo dovolilnico za svojega otroka.
Stroški znašajo: 423,00 evrov (Učenci naj stroške poravnajo do 18. 4. 2009).
Predviden datum odhoda je 20. 4. 2009 ob 7. 00.

Podpis staršev: __________________

    Mojo mamo je kar stresalo, ko je prebrala obvestilo, jaz pa sem od navdušenja skakal skoraj do stropa. »V NASO GREM!!!« sem se veselil. Nestrpno sem čakal dan odhoda. KONČNO! Napočil je ta dan in s sošolci smo se napotili proti letališču Brnik. Sledil je polet do ZDA in nato v NASO. Polet je kar dolgo trajal in ob 19.37 smo končno pristali in se nato z avtobusom odpeljali do cilja. Pogled na zgradbo je bil čudovit. Lesketala se je v večerni zarji in bilo je kot v raju. Ko smo vstopali v to nenavadno zgradbo, so nam v roke dali listič, na katerega smo napisali svoje osebne podatke. Učitelj nam je pojasnil, da bo nekdo izžreban. Srečnež bo lahko z astronavti NASE poletel v vesolje. Oči so se mi kar bleščale od velikega pričakovanja. V tem centru smo bili teden dni, nato pa smo se vrnili domov. Kmalu smo pozabili na oddane lističe in žrebanje. Nič čudnega, saj je bilo pri pouku pestro in naporno.
Sredi oktobra sem domov dobil uradno pošiljko. Na njej je bil znak »NASA«. Le kaj želijo, sem se spraševal. Odprl sem kuverto in prebral sporočilo. Pisalo je:

    Spoštovani gospodič Marko Češnjaj!
    Med 1213 obiskovalci ste bili izbrani, da se skupaj z astronavti NASE odpravite v vesolje. Prosimo vas, da nam pisno potrdite vašo udeležbo. Predviden datum odhoda je 16. 11. 2009.
    Lep pozdrav

    Mislil sem, da sanjam. Vabilo sem pokazal še mami. Ni se strinjala, da bi odšel na to pot, vendar pa je po dolgem prigovarjanju le pokimala. Takoj sem pisno potrdil svojo udeležbo. To mi ni bilo težko storiti. Problem je nastal, ko sem se vprašal, kaj naj vzamem s sabo. Končno sem se le odločil in pri srcu mi je bilo veliko lažje. Dnevi do odhoda so hitro minevali in že je bil tu moj dan –
   15. 11. 2009
Z letalom sem se še enkrat podal z Brnika v Ameriko. Let je zelo hitro minil in ob 20.00 smo pristali. Do NASE se je bilo potrebno z avtom peljati še 705 km na zahod. Spet sem zagledal tisti visoki stolp NASE in pri srcu me je stisnilo: »Kaj pa, če se s tega potovanja ne vrnem več?« A za premišljevanje ni bilo več časa. Ob 3.07 je bil predviden polet. Do takrat sem moral preložiti še vso prtljago na vesoljsko plovilo, se posloviti od staršev in se pripraviti na vzlet. Prvi dve opravili sem hitro opravil, za tretje pa sem potreboval več časa. Težava je bila v tem, da nisem vedel, kateri skafander naj vzamem. Končno smo našli pravšnjega in s posadko sem se lahko odpravil v raketo. S seboj sem vzel svoj dnevnik: »Vanj bom zapisoval vsa dogajanja,« sem si rekel. Danes lahko v dnevniku preberem:
    15. 11. 2009
Vzletel sem! Groza! Cool!!!
    16. 11. 2009
Pišem v raketi, ki je vzletela ob 3.13. Težav pri vzletu ni bilo. Počutim se odlično. Vsak trenutek izrabim za opazovanje neskončnega vesolja.
    17. 11. 2009
Sanjal sem o zapletu na raketi, ki pa ga na srečo ni bilo. Vse teče kot po maslu. Letimo proti Luni. Čakajo nas na vesoljski postaji.
    18. 11. 2009
Zbudil me je močan sunek, nato ropot in utripanje tisočerih lučk. STRAH se je grozeče plazil po mojih kosteh. Sedel sem privezan na stolu in opazoval hitre in trezne postopke astronavtov. Vodja je suvereno dajal navodila, posadka se je nanje odzivala. Raketa se je stresala, čudno vijugala in zamolklo brnela.
    19. 11. 2009
Končno smo se umirili in začeli ugotavljati, kakšno škodo je povzročil meteor, ki je treščil v naše plovilo. Astronavt Bill je razburjen vstopil in na glas razmišljal: »Nisem prepričan, ampak zdi se mi, da je meteor poškodoval plovni sistem.« Vsi smo se le nemo spogledovalii.
    20. 11. 2009
Poškodbo plovnega sistema smo javili na Zemljo. Ker sem bil najmlajši in najbolj neuk na ladji, sem na glas vprašal: »Kaj bo z nami?« Odgovor mi je zaprl usta in pobelil obraz. »Nič ne moremo. Vesolje nas bo posrkalo vase.«
    21. 11. 2009
Plovemo po vesolju, brez cilja, kar tja nekam. Sedimo in čakamo, tudi za pogovor je zmanjkalo besed.
    22. 11. 2009
Zazdelo se mi je, da vidim neko čudno plovilo, ki kroži okoli naše rakete. Opažanja sporočim še ostalim. Mislili so si, da se mi že blede od strahu. Ker pa sem vztrajno ponavljal in ponavljal, so se le prepričali na svoje oči. »Saj res, tudi mi nekaj vidimo, » so vzkliknili. Bali smo se, da je to le privid, fata morgana….
    23. 11. 2009
Naše plovilo se je močno streslo in se začelo hitreje premikati. Zakaj, kako, kaj? Nismo znali razložiti tega pojava, vendar smo bili vsi veseli, da se končno le nekaj dogaja.
    24. 11. 2009
V daljavi smo ugledali majhno modro piko. Neznansko hitro smo se ji približevali. Kmalu smo spoznali, da je to nov, še neodkriti planet. Odkritje smo javili na Zemljo. Senzacija. Poimenovali smo ga Zura.
    25. 11. 2009
Na Zemljo smo poslali prve fotografije planeta Zura. Neznanemu planetu smo se popolnoma približali in bali smo se, da bomo trčili vanj. Astronavti so speljali postopke za varen pristanek in uspelo jim je. Ob 21.25 smo pristali in ob tem dvignili velik oblak prahu modre barve. Kmalu je vse potihnilo.
    26. 11. 2009
Stekle so priprave za prvi sprehod. Kdo bo prvi zapustil raketo? Ker ni bilo prostovoljca, smo se odločili, da žrebamo. In žreb je določil mene. Spet mene. Odprla so se vrata rakete in izstopil sem. Vse okoli mene sama modrina. Stopal sem po ZURI. Pridružila sta se mi še dva člana naše posadke, Luciaso in Davide. Skupaj smo se razgledali po planetu. Rahlo valovita pokrajina, na kateri ni niti sapice vetra. Nikjer nikogar, tišina pa takšna, da kar boli. Med hojo smo imeli občutek, da na tem planetu nismo sami. Luciaso se je spotaknil in padel, Davide pa se mu je posmehoval. Vrnili smo se v plovilo in poročali o naši avanturi.
    27. 11. 2009
V raketi sva ostala le jaz in Tom. Ostali člani so šli raziskovat planet in ugotoviti, na čem se je Luciaso spotaknil. Našli so kos obutve, ki je bil podoben škornju. Prinesli so ga v plovilo.
    28. 11. 2009
Zgodaj zjutraj je nekaj večkrat potrkalo po raketi. Vsi smo skočili na noge. »To bodo gotovo prebivalci ZURE!« je navdušeno vzkliknil Tom. In res so bili. Bili so nam zelo podobni. Njihova koža je bila plava, velika ušesa in izbuljene zelene oči. Delovale so grozeče. Bali smo se jih. Stali so tam in nas gledali, nato so se postavili v ravno vrsto in odšli.
    29. 11. 2009
Vrnili so se. Čeprav so bili drugačni, so delovali prijazno in želel sem si bližjega srečanja z njimi. Izstopil sem in se jim približal. Krilil sem z rokama in govoril z mimiko obraza. Verjetno me je razumel, saj je z glavo venomer prikimaval. Tudi on je nekaj sporočal in govoril. Mislim, da mu je ime NOKEL. Živi na prijaznem planetu in veseli so, da smo jih obiskali.
    5. 12. 2009
Že nekaj dni nisem zapisoval. Jasno, saj sem ves svoj čas preživel z Nokljem, z mojim novim vesoljskim prijateljem. Iskali smo možnosti za naš povratek na Zemljo. Uporabiti bomo morali njihova plovila. Njihovo vedenje in znanje o vesolju je naša edina možnost za povratek domov.
    7. 12. 2009
USPELO JE!!! Našli smo rešitev! Nujna bo pomoč naših prijateljev. Pravijo, da si tudi oni želijo obiskati naš planet in spoznati življenje na njem. Pripravili so veselico. Obilno založene mize s hrano, ki je nismo še nikoli videli. Okušali smo vse. Kislo-sladki okus, kot želatina mehko, vse v odtenkih modre barve, to je njihova hrana. No, pač tako tako.
    8. 12. 2009
V njihovi vesoljski ladji se vračamo domov. Potujemo s svetlobno hitrostjo. Po devetnajstih urah vožnje zagledamo znani planet.
    9. 12. 2009
Varno smo pristali. JUPI!!! Spet trdna tla pod nogami. Sveži zrak, sonce, zeleni travnik i… Vsi smo bili presrečni. Nezemljani se niso in niso mogli načuditi lepotam našega planeta. Noklja so najbolj očarali psi, ki so tekali po zeleni čudi (tako je imenoval travo). Opazovali so rože, drevesa in rastlinje ter zgradbe. »Ta planet je prečudovit,« so vzklikali.
    10. 12. 2009
    V NASI so naše rešitelje lepo sprejeli ter se z njimi pogovarjali pozno v noč. Navdušeni so bili nad razvojem tehnologije naših prijateljev, oni pa nad našo naravo, arhitekturo in barvitostjo jezika.
    Tukaj se zapisi v moj dnevnik končajo.
    Tako se je končala moja prva vesoljska izkušnja. Nikoli je ne bom pozabil. Z NASO smo prišli do neverjetnih odkritij. Stekel je vesoljski promet. Zdaj smo naseljeni že na petih različnih planetih, ki se nahajajo v treh osončjih. Zdi se mi, kot da živim v pravljici s srečnim koncem. Zgubili smo se v vesolju, mislili smo na konec naše življenjske poti, vendar se je avantura končala tako, da smo našli nove prijatelje. Z njihovo pomočjo pa še več in več in več prijateljev.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune