ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [65/172]  Naprej >>

Moj polet v vesolje
Špela Medved, OŠ Koroški jeklarji, Ravne na Koroškem, 7. razred

    Bilo je navadno in zdolgočaseno sobotno jutro. Z mojim najboljšim prijateljem Neilom Armstrongom in njegovo psičko Lajko sem sedela na klopci pred hišo. Neil in jaz sva nepremično strmela v tla, Lajka pa je radostno skakljala okrog naju ter tekala po dvorišču gor in dol, kot da bi hotela nekaj povedati. Ampak ne, hotela je le, da se nekdo od naju igra z njo. Ker sem bila slabe volje in sem se naveličala zoprne Lajke, sem odšla v shrambo, da bi našla Lajki nekaj za pod zob. Vstala sem in se nemočno odvlekla proti vhodnim vratom in še po stopnicah navzdol. Ob stopnišču je bilo na steni pripetih več slik. Hodila sem od ene do druge, se ob vsaki malo ustavila in jo prešinila z očmi. Bile so različne. Ena z motivom travnika s konji, druga z rdečim vzhajajočim soncem, spet druga z jezerom, polnim labodov. Le zadnja je bila nekaj posebnega. Bila je drugačna. Posebna. Vse ostale so prikazovale lepoto narave, le ta je prikazovala VESOLJE. Usedla sem se na stopnico in se zazrla v sliko. Prevzela me je tema vesolja ter vsi zvezdni utrinki in planeti. Slikar je poudaril raketo, ki se premika po vesolju. Tako zazrta sem se zdramila ob laježu lačne Lajke, ki je skočila name in me obliznila z jezikom. Odšla sem v shrambo, vzela konzervo s pasjo hrano in skoraj po vseh štirih odšla po strmih stopnicah navzgor. Pred hišo sem stresla vsebino konzerve v Lajkino posodo, ki je stala ob njeni pasji hišici. Ker je bilo vroče in je bila videti izčrpana, sem ji iz pipe, na kateri je bila nataknjena cev za zalivanje rož, natočila še vodo. Ko sem odšla do klopce, na kateri je še vedno čakal Neil in me začudeno gledal, sem sramežljivo odmaknila pogled, se usedla na klop in gledala Lajko. Potem je spregovoril:
    ˝Zakaj si danes tako slabe volje? Sem jaz kriv? Daj, no … domisli se nečesa.˝ Odgovorila sem s komaj slišnim glasom: ˝Jaz? Slabo sem spala.˝ Razmišljala sem o sliki. Nato pa … čiiin. V moji glavi se je nekaj utrnilo. Rekla sem Neilu: ˝Takoj pridem!˝ On pa me je le pogledal in skomignil z rameni. Pot sem ucvrla v očetovo delavnico. Zadržala sem se približno 20 minut, nato pa sem sopihajoče s seboj privlekla kup starega železa. Preden je Neil utegnil spregovoriti besedo, sem začela: ˝Neil, astronomsko idejo imam! Gremo v vesolje! Daj, pomagaj mi iz tega zarjavelega železa narediti ekspresno raketo. Prosim!˝ Ja, ideja se mi je uresničila. Še isti dan sva odšla v garažo njegovega očeta, ki je bila prosta, saj njegovih staršev ni bilo doma. Odšli so na dopust. Zanj je skrbela le stara varuška, ki jo je bilo lahko ukaniti. Moji starši kot tudi njegovi ne bi podpirali takšnih ukan. Tako je iz nadvse dolgočasne sobote nastal prav razburljiv dan. Najprej sva narisala načrt rakete in nato se je kup starega, rabljenega očetovega železa brž spremnil v lepo vesoljsko plovilo. Manjkalo mu je le še nekaj detajlov. Z najino žepnino sva kupila vso potrebno elektroniko in vse ostalo. In nastala je super raketa. Določila sva še datum vzleta. To je bila sreda. Na voljo sva imela le še tri dni, da se pripraviva. Nakupila sva veliko hrane in vse kar sva potrebovala. Seveda starša nista bila najbolj zadovoljna ob pogledu na mojo izpraznjeno denarnico. Porabila sem vso mojo žepnino in za denar prosjačila še ubogo babico. Dnevi pred velikim doživetjem so se vlekli kot tedni, leta. V torek je bilo že vse nared. Vendar sem ponoči, ko sem ležala v postelji in gledala svetleče zvezde na stropu, začutila, da bom pogrešala svojo družino. Zato sem vzela list papirja in nalivnik in začela:
    Draga družina!
    Z Neilom sva se odločila, da postaneva astronavta in za kratek čas odletiva v vesolje na srečanje z Marsovci. Upam, da niste nič jezni. Vse bo dobro! Z Neilom sva mislila na vse.
Kmalu se vrneva!
P.S. Babi, hvala za denar!
Rada Vas imam,
vaša astonavtka Špela :-)

    Pismo sem položila v mamino toaletno torbico, kjer ga bo zgodaj zjutraj opazila. Potem sem se vlegla v posteljo in takoj zaspala. Naslednje jutro sem čutila strah. Vstala sem hitro, pred staršema, da sem lahko odšla. Po prstih sem odšla v spalnico in ju pred odhodom še zadnjič pogledala. Vzela sem potovalno torbo in odšla s solzami v očeh. Na koncu travnika, kjer je bila spravljena raketa, sta me že čakala Neil in Lajka. Vsi smo se obrnili vsak k svoji hiši in žalostno pogledali. Spodbujala nas je le želja po nečem posebnem, novem. Z vzdignjeno glavo smo odkorakali v raketo, pripeli pasove in … 1,2,3 …VZLET!
    Pozdravljeni! Javlja se poveljnica vesoljske posadke NLP-007-Š.N.L, Špela Medved. Po vesolju potujemo že 3 leta. Javili smo se šele sedaj, ker so povezave z Zemljo odpovedale. Kako ste, Zemljani? Naj Vam povem, da smo mi enkratno. Imamo le en majhen problem. Naše zaloge hrane počasi pohajajo. Ker pa naš GPS kaže, da se počasi bližamo do planeta Merkur-planeta trgovin, se ne bojimo, da bomo ostali praznih želodcev. Do planeta imamo le še pet ur potovanja. Se javim zopet, ko bomo prispeli in bo signal boljši. Nasvidenje. Tako smo se počasi prebijali do omenjenega planeta. In po petih urah smo končno prispeli. Nekateri prebivalci Merkurja, Merkurčani so se zbrali in začudeno gledali našo raketo. Bilo jih je le kakšnih dvajset. Ampak Merkurčani znajo kar štiri jezike: merkurščino, slovenščino, kitajščino in angleščino. Sicer ne vem, kako so se jih naučili, saj nimajo povezave z našim planetom, sicer pa so navsezadnje prebivalci vesolja res nenavadna bitja. Pred skupino je stal višji moški, ki je bil vladar. Neil je stopil do njega in se z njim rokoval. Nato ga je vprašal za najbližjo trgovino, saj ni bilo videti nobene. Povedal nam je, da imajo ogromna trgovska središča pod zemljo. S tekočim trakom smo se odpeljali v trgovino s hrano in si nakupili velike zaloge, da nam je moralo pomagati vseh dvajset Merkurčanov. Ko smo vrečke odložili v raketo, smo si ogledali še planet in ga fotografirali. Bil je res lep. Drugačen od Zemlje, na kateri stojijo velike zgradbe. Tukaj je bilo posajeno samo zelenje. Ljudje na Merkurju so poznani, da vedno nekam hitijo. Verjetno po nakupih. Vendar so zelo spoštljivi in si vzamejo čas za turiste. Zdaj pa je bil čas za odhod. Poslovili smo se in odleteli. Neil, ki je upravljal z orientacijo, je povedal, da bomo pristali na planetu Narnija. Tega najprej nisem hotela, ker nisem oboževalec zgodb o Narniji. Ampak bilo je prepozno, saj je bil ta planet čisto blizu tistemu, kjer smo bili prej in smo takoj pristali. S sklonjeno glavo sem odkorakala iz rakete.
    Ko sem videla, da po mestu hodijo samo ljudje, oblečeni v like iz knjige Narnija, Petra, Suzano, Edmunda in Lucijo sem postala slabe volje. In ko sem jaz slabe volje, je lahko hudo, saj sem trmasta. Stekla sem nazaj v raketo. Neil in Lajka sta bila tako zatopljena v svet, da nista opazila, da me ni z njima. Šele ko je bilo konec ogleda, sta to opazila. Neil se mi je opravičil in spet je bilo vse vredu. Ko smo Narnijo zapustili, me je na poti na drug planet Lajka med igro hudo ugriznila. Neil je pritisnil na plin in hitro smo poiskali planet Prva pomoč. Tam so nas čakali prebivalci, Medicinci, ki so čakali na drugega bolnika z nosilom. Po kratkem šivanju sem ostala v bolnišnici še tri tedne, da so se rane zacelile. Medicinci so miroljubni in radodarni ljudje. Medicinka, ki me je negovala, mi je pripovedovala veliko zgodb o vesolju. Tudi o tem, kako so se najprej vsi planeti sovražili in kako je planet Orožja na Prvo pomoč vrgel ogromen meteorit in si je upostošen planet šele zdaj opomogel, saj so bili bolniki v težavah. No, po okrevanju smo planet z občudovanjem zapustili. Na planet Orožja raje nismo odšli, saj smo slišali, da so napadalni. Le od daleč smo opazili, da na tem planetu še vedno strašijo dinozavri. Da pa ne bi opisovala vseh srečanj s tujimi planeti, naj povem, da smo obiskali še planet Slovenščina, ki se mi je zdel zanimiv, ker imam zelo rada slovenščino. Po zraku so letale besede; glagoli, samostalniki, pridevniki, sopomenke itd. Obiskali smo planet Lepota. Zanj so značilna ličila, ličila in ličila. Po planetu se sprehajajo samo ženske v vrtoglavo visokih petah (tudi do treh metrov), s sabo pa vodijo čivave, ki so skoraj večje od njih. Tudi na kralju vseh planetov, Soncu smo bili. Nosila sem posebno obleko, da se ne bi spremenila v pepel. Tudi Luno smo obiskali. V njena tla sem zapičila zastavo z naslovom: OŠ Koroški jeklarji. S tem sem bila prvi človek, ki je stopil na Luno in OŠ Koroški jeklarji je postala svetovno znana. Naše veselo popotovanje se je zaključilo. Odpravili smo se domov. Prav vsi trije smo imeli domotožje; Neil in jaz sva naskrivaj brisala solze, Lajka pa je otožno cvilila, ker je verjetno pogrešala svojega prijatelja, mačka Rudija. Domov smo potovali tri leta, ker je bila pot nazaj domov dolga. Med potjo nazaj sem premišljevala in nisem spregovorila niti besedice. Nisem mogla verjeti, da sem bila v vesolju kar 6 let. Nato je moje sanjarjenje končal Neil: ˝Špela, počasi se bližamo domu!˝ In res smo kmalu pristali. Pred hišo sta bili zbrani najini družini. Vsi so nas pričakovali s solznimi očmi, na tleh pa je bilo videti solz za celo lužo. Ker je bilo naše potovanje dolgo, so nas pogrešali, kot tudi mi njih. Ampak groza. Ker je Neil raketo vodil prenizko, smo se zaleteli v streho na naši hiši in tam tudi pristali.
    Vsi si se ozrli na streho, nato pa so začeli kričati: ˝Aaaa, Marsovci! Bežimoo! Ampak izstopili smo mi. V teh astronavtskih oblačilih smo bili res podobni Marsovcem, a ko smo sneli gromozanske čelade, so nas spoznali. In tukaj je bila nova težava. Kako naj pridemo s strehe? Ko sva z Neilom začela kričati: ˝Mama, očka, NA POMOČ,˝ je bilo vsem jasno, da sva to midva. Bili so veseli. Presrečni. Uboga Lajka je od veselja, ko je videla mačka Rudija, kar skočila s strehe in si malce poškodovala tačko. Oče je brž poklical gasilce, ki so hitro prišli in naju z dolgo lestvijo rešili. Neilova mama je odpeljala Lajko k veterinarju. Ni bilo kaj hujšega, le majhna poškodba. Veterinar ji je tačko ovil le z gazo. No, ko se je vse to končalo, smo se zbrali na skupni večerji, da bi se pogovorili o najinem brezglavem dejanju. Starša sta mi rekla, da bi si prislužila pošteno zaušnico za vse skrbi, ki sem jih naredila. Tudi sama priznam, da bi si jo. Stroške za poškodovano streho sva zlahka poravnala, ker sva imela dovolj denarja zaradi najine slave. Najpomembneje je to, da smo prvi, ki smo stopili na tuje planete in Luno. Najino zgodbo so objavili najbolj znani časopisi po svetu. Tako sem jaz, Špela, postala prva ženska, ki je stopila na tuje planete, Neil prvi moški in Lajka prva žival, ki je v vesolju sploh preživela. Postali smo slavni. Sedaj mineva že 40. obletnica, odkar je človek prvič stopil na Luno. Še enkrat bravo za nas.
    Za konec še to. Dragi otroci! Tega nikar ne počnite sami, ker ima lahko to stranske učinke, npr. vrtoglavico, nepravilno orientacijo v prostoru, pozabljanje, jezne starše, cela dva meseca brez računalnika in televizije ipd. Vse to je naša mala druščina doživela na lastni koži. In Vam povem iz lastnih izkušenj - ni prijetno. Je pa lepo biti pomembna oseba. Saj poznate slavnega Neila Armstronga, kaj? Pa Lajko? Seveda. Kaj pa mene? Ne, mene so vsi pozabili. Uh, kakšen svet. Pa saj je vseeno, tudi tako je lepo. Važno je le to, da se bom tega dogodka za vedno spominjala in se ob njem nasmejala.
    Pa en astronavtski pozdrav!

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune