ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [70/172]  Naprej >>

DEOR, ŽEMLJA IN EXPELLE
Žana Posavec, OŠ Martina Konšaka, Maribor, 7.a

    Knjige in pravljice, koga pa ne navdušujejo? Vedno sem jih imel najraje, zato sem hotel postati pisatelj. Najbolj všeč sta mi bili knjigi Stvar ter Drejček in trije Marsovčki, polni zanimivih zapletov. Ko pa sem prišel v srednjo šolo, me je pot vodila v druge vode. Nisem postal pisatelj, a sem vseeno začel pisati. Zaupal vam bom zgodbo, ki je še posebej zanimiva za tiste, ki imate radi naravo in skrbite zanjo.
    Moje ime je Dany in sem z mesta Rolend. Vse se je začelo pri sedmih letih, ko mi je oče prebral knjigo Drejček in trije Marsovčki. Zvečer sem tuhtal in razmišljal o tej knjigi. Celo noč sem čakal, da me bodo obiskali Marsovčki, a zaman. Zjutraj sem pred sabo zagledal teleskop s pentljo. Mislil sem, da so mi ga poklonili trije Marsovčki, da bi jih lahko gledal, saj sem čisto pozabil, da sem nastavil zob zobni miški, ki mi je zanj prinesla darilo. Od takrat sem se vedno bolj navduševal nad vesoljem, zato sem se odločil, da ne bom postal pisatelj, ampak astronavt. Nad mojo odločitvijo so bili navdušeni tudi starši.
    Kmalu sem ju seznanil z novico, da čez tri tedne odpotujem z raketo na planet Deor. Mamo je skoraj infarkt, očetu pa je zastal dih. A kmalu sta se sprijaznila in kot bi trenil je napočil dan, ko smo se z očetovo staro »kišto«, ki jo je on poimenoval BMW, odpeljali do vzletišča. Poslovili smo se že v avtu, saj je bila tam množica ljudi. Seveda sta me ta »stara« pospremila, a sem ju nalašč pustil za sabo. Poleteli smo in pritisk, ki sem ga čutil, ko smo z vso močjo poleteli skozi atmosfero naravnost v vesolje, je bil velik. Občutil sem strah, ki ga nisem še nikoli, obenem pa sem bil presenečen, kakšna razlika je bila, ko sem gledal skozi teleskop in sedaj, ko so moje oči segale, kamor so želele. S prijateljem Jakobom, ki sem ga klical Jaka, sva se odločila, da si bova skupaj ogledala planet Deor. Oba sva občudovala njegovo lepoto in sva se strinjala, da je podoben Zemlji. Naenkrat pa nas je čudežna sila povlekla proti velikemu sivemu planetu. Izgubili smo signal z Zemljo, kot kakšen magnet nas je vleklo proti sivini. Z Jako sva se znašla na temnih ulicah. Radovednost naju je gnala naprej in naenkrat sva zagledala mesto iz železa, tudi tla in nebo sta bila srebrne barve. Sonca ni bilo. Na nebu so imeli svetilke, nad nama pa so švigali leteči avti, podobni letečim predmetom. Tudi ljudje so bili oblečeni v železo, celo čelade so imeli nekateri. Mesto je bilo hrupno, nenadoma pa je zavladala tišina. Pred nama se je pojavilo nenavadno dekle, ki naju je ogovorilo: »We spaik Tarrdenat«. Jezik je bil zelo podoben angleškemu jeziku. Z Jako sva se najprej tresla kot šiba na vodi, nato pa sem se jaz ojunačil in povedal, da prihajava iz Slovenije. »Oh, vi ste torej z Žemlje! Tudi mi znamo slovensko oziroma znamo vse jezike in tarrdenat pomeni vse!« Zoe, tako ji je bilo namreč ime, je bila ovita v železo. Nenavadno je bilo, da je namesto Zemlja vedno rekla Žemlja. Naenkrat je mimo pridrvel njen »cool avto«, in Zoe naju je povabila na potep po nama zaenkrat še neznanem planetu. Tudi v avtu je bilo vse iz kovine, premikal pa se je kar brez voznika. Bilo je carsko. Kmalu smo se zaustavili pri velikanski mikrovalovki, v katero je Zoe dala nekakšno tabletko in že je bilo v posodi nešteto kokic. Ponudila nama jih je in seveda sva jih z veseljem vzela, saj se je najin želodec že pošteno oglašal. A bila sva razočarana, kajti okus kokic je bil prav nenavaden, nekoliko železen. Niso bile tako dobre kot pri nas. Pot smo nadaljevali s »cool avtomobilom« in pristali na vrhu neke stavbe. Ponovno nas je obdajalo le hladno železo. Zoe je z zaskrbljenim glasom začela razlagati o uničenju sveta. Poudarila je, da če ne bomo varovali našega planeta in ga bomo vedno bolj uničevali, bo nastal točno tak, kot je njihov. Povedala je tudi, da nas nadzorujejo in redno obiskujejo naš planet. Njihove ugotovitve kažejo, da smo Zemljani zelo neodgovorni do narave in da ne znamo ceniti tega, kar imamo. Razvita tehnologija in onesnaževanje nas lahko pahneta v pogubo. Spregovorila je tudi o planetu Deor, ki je lepši in bolj ohranjen kot Žemlja. Njihova naloga je, da ga varujejo, zato je za Zemljane vstop strogo prepovedan. Ker nam želijo odpreti oči in nas opozoriti na napake, so nas popeljali po planetu Expelle, kar pomeni uničen. Na koncu je strogo dodala: »Mi smo že uničili, kar smo imeli. Ne naredite tega še vi!!! Sploh si ne znate predstavljati, kako bedno je življenje brez sonca.« Ko je povedala vse, kar ji je ležalo na »železu«, naju je odpeljala do našega plovila. Pogovor z Zoe me ni pustil ravnodušnega. Med potjo na Zemljo sem premišljeval o svojem poslanstvu.
    Sedaj veste, zakaj sem začel pisati. Hočem posvariti ljudi, kaj počnejo z Zemljo. Upam, da ste prisluhnili moji zgodbi in vam ni vseeno za naš planet. Naredite nekaj dobrega zanj: ločujte odpadke, ugašajte luč, ne puščajte računalnika v stanju pripravljenosti, živite v harmoniji z naravo in NE DELAJTE TEGA, ČESAR NOČETE, DA NARAVA DELA VAM!

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune