ASTRONAVTIKA
ASTRONOMIJA
NOVICE     
OSTALO
FORUM                    
ISKANJE                    
 

 



Portal o astronavtiki in astronomiji
Centralno Vesolje od leta 1997

  Vesoljska potovanja v prihodnosti Eseji in spisi, prispeli na razpis SZF

|< Začetek  << Nazaj  [73/172]  Naprej >>

POLET V PRIHODNOST
Neja Trontel, OŠ Brezno Podvelka - PŠ Kapla na Kozjaku, 7. razred

    Nekega večera sem se tiho splazila na podstrešje. Tja mi starši nikoli niso dovolili in ravno zato me je podstrešje premamilo. Moje življenje je bilo dolgočasno in zaželela sem si nekaj adrenalina.
    Na podstrešju ni luči, zato sem s seboj vzela baterijsko svetilko. Tiho sem stopala po razpokanih tleh. Vladala je nemogoča vročina. Začele so se mi potiti roke. Posvetila sem v staro zaprašeno ogledalo in stopila bliže. Steklo je bilo počeno in prepleteno s pajčevino.
    Postajalo je vedno bolj vroče. Odtrgala sem kos svojega rožnatega krila in si pobrisala prepoten obraz. Sezula sem čevelj in ga zalučala naravnost proti ogledalu. Najverjetneje se mi je takrat že bledlo. Ogledalo se je razlomilo na milijarde drobcenih koščkov. Prah z ogledala je zapolnil vso podstrešje. Čutila sem, da se mojega levega gležnja dotika nežna dlan. Od strahu mi je iz rok padla svetilka. Sklonila sem se, da bi jo pobrala. Tisti trenutek pa sem se znašla nekje drugje.
    Pred menoj je stal lep in postaven fant v astronavtski obleki. Bil je ves bel in srebrn. Na hrbtu je nosil jeklenko s kisikom. Na glavi je imel prozoren skafander.
    Od presenečenja sem sedla na tla. Sklonil se je k meni:
» vedel sem, da boš prišla. Vem, da ničesar ne razumeš, a ti bom vse razložil. Ne boj se. Nahajaš se v prihodnosti. Kar poglej se! Nisi več majhna punčka. Dobro poglej svojo obleko!«
Pogledala sem se. Tudi jaz sem bila oblečena v astronavtsko obleko. Takšno sem videla po TV in vedno sem si želela obleči nekaj takšnega.
» Uaaaaaaaaaaaau!« sem zavriskala.
    Fant je nadaljeval:
» Pri svojih enainštiridesetih letih si postala astronavtka. Zdaj si stara devetdeset let, a še vedno si v dobrem stanju. Zdravstvo na Zemlji je precej napredovalo in ljudje živijo poprečno 150 let. Vendar je problem … Na Zemlji že dobrih petdeset let divja tretja svetovna vojna. Pa ne prestraši se. Nobenega streljanja in pobijanja ni. Gre za vojno Zemljanov z naravo. Saj sama veš … že v šoli smo govorili o tem. To je zdaj realnost in ti si zdaj odrasla oseba.«
    Kot da se izgubljam v tujem telesu, v moji glavi so druge stvari … Ne razmišljam samo o sošolki, s katero sva bili sprti, in o sošolcu, ki je vsak dan od mene prepisoval nalogo … Vesolje … vesolje … Kaj je tam?
» Astronavtka sem!« sem bila navdušena.
    »Nahajava se v najnovejšem modelu rakete. Sam sem jo sestavil. Dobro se spoznam na takšne stvari. Izbrala si me, da grem s tabo v vesolje. Poiskati morava planet, ki bi nudil zatočišče za Zemljane. Zemlja bo kmalu uničena. Dnevno vsak petdeseti Zemljan izumi neko zadevo, ki v zrak spušča pline, ki segrevajo ozračje. Ozračje segreva Zemljo. Zemlja se brani s potresi, vulkani, orkani … ledeniki so se popolnoma stopili, gladina morja je narasla in poplavila marsikatero mesto. Težka naloga naju čaka. Odpravljava se na Mars. Čez dobrih pet minut bova tam.«
    »A briješ norca iz mene? A se je tebi čisto zmešalo? Pojdi zafrkavat druge, mene že ne boš!« sem planila v smeh.
    Očitno je fant namenoma preslišal moje besede, saj je potegnil rdečo ročico in upočasnil raketo.
» Poglej, sva že tukaj. Samo pristati še morava.«
» Težave imam z zavorami, nekaj se je zataknilo …«
» Jaaaaaaa! Bla, bla … Nehaj čvekati in pristani že. Popraviti moraš zavore in to v slabi minuti. No, zdaj pa dokaži, če se res spoznaš na rakete, kot si se prej hvalil.«
    Jezno me je pogledal in po radijskem sprejemniku na Zemljo sporočil, da so zavore uničene. Popravili so jih kar računalniško, saj so bile tako tudi ustvarjene. Nato je pritisnil na rdeč gumb in raketa se je ustavila. Padati je začela na Marsovo površje. Brez panike! Cela raketa je bila oblazinjena, zato je pristala popolnoma mirno.
    »Kakšna tehnologija! Računalniške zavore! To ni mogoče! Uau, res si se izkazal! In oblazinjena raketa! Najboljši izdelovalec raket si!« sem navdušeno vpila, da bi se nekako opravičila za svoje prejšnje zajedljive besede. Fant me ni pogledal.
» Niti zahvalil se mi ni za tako lepe besede,« sem potiho mislila.
Namestila sva si jeklenke s kisikom in na glave skafandre. Obleči sem si morala rokavice, ki so mi bile itak trikrat prevelike.
»Pa zakaj moram nositi te rokavice! Še izgubila jih bom,« sem začela tečnariti.
Fant me je pogledal in vedela sem, da ima mojega tečnarjenja že vrh glave. Vrata rakete so se odprla.
»Pa kaj si ti nor! Kakšen planet! Ves rdeč! Neverjetno!«
    Zdaj sem vedela, zakaj smo se v šoli o Marsu vedno pogovarjali kot o »rdečem planetu«.
Sledila sem svojemu vodniku, ki se je spuščal po stopnicah. Želela sem teči, vendar me privlačna sila tega planeta ni tako vlekla k sebi, da bi bila tega zmožna.
    »Zakon ti rečem! Ta planet je tako cool. Vseeno čutim malo privlačne sile. Dovolj je je in razlog več, da se lahko ljudje naselimo sem. Malo si bomo prilagodili obutev, da bomo lažje hodili, drugače pa je OK,« je govoril fant. Stopila sva na površje tega neverjetnega planeta. Občutek, da stojim na Marsu, je bil takšen kot na Zemlji. Nič posebnega.
    Stopala sva po živo rdečem pesku. Čeprav ni bilo pretirano vroče, se mi je zdelo, da mi noge kar gorijo. Skafander se mi je zarosil, kar je pomenilo, da je zrak vlažen. Fant se je malo ozrl naokoli, sonce je sijalo naravnost v naju. Naenkrat si je snel skafander in videla sem, da si je obrisal solze, ki so mu plzele po licu.
    »Neeeeee, tukaj ne moreš dihati brez skafandra.« sem histerično zavpila.
    Solze so mu še vedno vrele po obrazu in nisem natančno vedela, kaj naj storim. On pa si je brisal solze. Samo čakala sem, kdaj bo prenehal dihati in se bo zgrudil. Le kaj naj storim z mrličem na tleh? Ničesar mi ne bo mogel več povedati. Sama se bom morala vrniti na Zemljo. Ne znam upravljati rakete. Le zakaj sem sploh šla sem? Kaj če bi kar sama tudi umrla?
    Fant pa je še vedno kazal vse znake življenja.
»Tukaj je kisik. Lahko dihava.«
»Uaaaaaaa, saj živiš … In zakaj se cmeriš, če lahko dihaš?«
»Ne razumeš … To so solze sreče. Si predstavljaš – vsi Zemljani se lahko preselimo sem?«
Segel je k mojemu skafandru in ga snel.
    »Čutiš, kako svež zrak je? Sonce bo kmalu zašlo. Posebne vročine ni tu nikoli. Vreme se tudi tukaj spreminja. Kmalu bo začelo deževati.«
    Vdihnila sem svež marsovski zrak. Najboljši zrak, kar sem ga kdaj dihala. V pljučil sem občutila popolno čistočo. Oba sva bila srečna, ko sva pomislila, kaj sva našla. Na Zemljo sva sporočila veselo novico.
    Spet sem se znašla na podstrešju. Nihče ne bo nikoli izvedel … Le kako je bilo ime tistemu tipu? Nekega dne bom izvedela. Moja prihodnost je rešena. Mars me čaka.

 



Planetarij - nebo
nad Slovenijo


Astronomski koledar
za slovenske kraje


Preleti Mednarodne
vesoljske postaje


Interaktivni atlas
prednje strani
Lune